Se popolnoma strinjam s tabo, hvala ti!

Čeprav ga zadnje dni vendarle malo zbadam, si ne morem kaj. Reče mi: “Lepa si.” Jaz pa: “Kako lepa?” On: “Zelo.” Jaz pa: “Marriage material potem?” (t.j. “material za poročit”) Saj malo heca pri problemih nikoli ne škodi, a ne… bom pa seveda nehala s tem, ampak kaj, ženske se moramo včasih tudi maščevat, a ne…

Samo maščevanja ne, Irena. S tem dosežeš prav nasproten učinek. Pusti času čas in ne vrtaj več vanj. Pa saj vama nič ne manjka v končni fazi. Tista potrditev s poroko se meni zdi popolnoma nepotreban.

LP,Kaja

Kaja, saj ne gre za pravo maščevanje, samo za mal heca. Je tudi njemu smešno… 🙂

Ja, res, nič nama ne manjka, ampak… Ampak! Jaz bi se omožila! Joooj…. Ma, saj bom preživela, res.

Hvala za šaljivi namig, Katja.

Kar pa se tiče soočanja in dajanja ultimata – nisem za! Zakaj bi bila moja želja po poroki bolj pomembna od njegove želje, da se NE poroči? Tukaj se ne da sklepati kompromisov, žal. In če ne čuti želje po poroki, ga jaz seveda ne bom silila. V partnerski odnos pa veliko vlaga (morda bi lahko za kanček več še v gospodinjenje, samo kar gre, gotovo dela več kot drugi moški), zato bi bilo krivično, ne upoštevati njegovih želja in poudarjati, kako zelo si želim poroke. Tako zelo si je pa spet ne želim, želim si, da nadaljujeva z dobrim odnosom, ne pa, da se vse skupaj uniči zaradi česa takega. To bi bil nesmisel…

Sicer pa ste mi vsi vlili kar precej upanja, zdaj malo bolj realno gledam na stvar in po moje ne bo več dolgo! 😉

Se strinjam in za odnos je humor – vsaj gledano z mojega stališča- zagotovo nujen predpogoj.
Mislim, da je važna ljubezen, ta pa očitno je. Mojega moža je premaknilo, ko sem povedala, da bova dobila otroka. Prej sva bila skupaj 6 let. Velikokrat sva se o poroki pogovarjala, potem pa je to bilo nekaj spontanega, čeprav nisem pogojevala otroka z zakonom. Kar se mene tiče (enako tudi mojih staršev) se nama zaradi otroka ne bi bilo treba poročiti, ker pa mi je povedal,da se želi poročiti z mano in zaradi mene, ker me ima rad sem seveda brez pomisleka rekla da.
Vedno mora biti nek povod za to.

Pozdravljena Irena.

Čeprav vse kaže, da sem pozna, bi vseeno dodala še svoje mnenje.
Jaz pa pravim, da morda ni bil pravi trenutek. Morda ga je ravno tisti dan v službi razjezil šef, morda mu je kaj spodletelo, skratka, morda je imel dan, ko mu je šlo vse na živce in se o poroki sploh ni želel pogovarjati.

Jaz bi še en kratki čas počakala, kratki pravim zato, ker vem, kako ti je pri srcu, in potem temo začela znova. Praviš, da se imata rada in to je od vsega najbolj pomembno. Zato pa se tudi splača počakati kakšen teden. Prepričana sem, da se tvoj dragi še kako dobro zaveda, kakšen zaklad ima ob sebi in ga ne bo kar tako izpustil iz rok.

Prepričana sem, da bo čez čas razmišljal drugače in da nas boš kmalu obvestila o datumu srečnega dogodka.

Lep dan.

Lena

Ž
Ravno tukaj bi jaz nekaj dodal, če smem. Ker kot izgleda Ireni v njeni zvezi nič ne manjka, stvar lepo poteka in se razvija, bi bila ravno poroka tista prava stvar, smetana vrh torte, dragulj v kroni. Saj če malo razčleniš: Irena si to želi, zakaj ji torej fant ne bi ugodil; on obljublja, da bo trajalo večno, torej nima kaj izgubiti; oba pravita, da to ni nič posebnega, torej ni nobene ovire. Ne vem, ne vidim nobenega razloga, da se ne bi poročila in tudi ne vem, zakaj bi se fant upiral. Torej je edini možen razlog ta, da mu uradna poroka res zelo malo pomeni. Če hoče torej Irena doseči svoje, je treba le še malo ( saj veste, prav po žensko ) positnariti pa bo.
P

Tudi jaz imam doma enega v.d. moža (5 let skupaj, tri leta isto gospodinjstvo). Stanje je precej podobno kot pri tebi, Irena. Nobenemu poroka ni bistvena, a jaz bi se vseeno poročila (ne vem točno zakaj). Najini prijatelji so vsi koruzniki, nekateri že z otroki… “moža/fanta” je zadnjič (z)ganil strašno dober žur na poroki moje sošolke, kjer je bilo primerno število simpatičnih ljudi, krasna glasba, veliko ljubezni in – no ja- tudi alkohola… in prvič je izjavil (prostovoljno),da bi bila najina poroka lahko nekaj podobnega… Oj. Ampak od takrat nič, tako da je bilo verjetno res krivo le vino.. 🙂 Bom pa čakala, se splača. Mogoče je pa problem to, da se mu ne ljubi čez vse birokratske in organizacijske ovire in bi privolil, če bi vse organizirala sama? Grem preverit 🙂

No, mene ste očitno malo narobe razumeli…kot ponavadi. Bom pa malo bolj natančno razložila.
Nisem mislila nobenega izsiljevanja. Mislila sem na naslednje: moški se zelo radi razvadijo in žensko začno jemati “for granted”. Torej jim moramo vsake toliko časa dati vedeti, da nas lahko izgubijo, če ne bodo mislili tudi na naše želje. Da ne bomo več pridne sladke ženičke, če bodo z nami grdo ravnali, nas ignorirali, se ne ukvarjali z nami itd. Me štekate?
Te “odtegnitve” pa sem se naučila, ne boste verjeli, na Oprah showu:))) Un tip ta plešast vedno poudarja, da naj ne brišemo riti svojim moškim in da jim moramo včasih dati vedeti, da nismo inventar, njihove gospodinje itd.
Še enkrat: zakaj bi se poročil, če že vse ima??? Daj mu vedeti (če ti poroka toliko pomeni), da ni nepogrešljiv, da boš določene stvari naredila le za svojega moža…
Zakaj bi zgubljala čas za nekoga, s katerim ne boš nikoli doživela svojega ultimativnega izpolnjenja?
Pa saj vem, v bistvu še sama nisi prepričana ali je poroka tisto, kar si resnično želiš, ampak pride do tega, ko imaš partnerja tako rad, da veš, da bi lahko z njem preživel vse svoje življenje. Žal pa moški razmišljajo drugače. Lahko bi rekli, da puščajo svoje opcije odprte. Saj veš, če zagusti, lahko brez ceremonij na sodišču lepo spakirajo in gredo…

Maca!

Imam to (ne)sreco, da moj tip NI ljubosumne sorte in je se ponosen, ko me v kaksni druzbi obcudujejo drugi moski. Jaz se vracam v njegov objem, morda gledam malo bolj razposajeno, ampak taka sem mu vsec. Ob misli na to, da bi me lahko izgubil, cuti enako kot jaz do njega: mu je grozno! Glede na to, kako dobro pa se ujemava, pa pravzaprav nihce izmed naju ne verjame, da bi nasel kaksnega boljsega ali bolj zanimivega partnerja. No, okej, racionalno gledano – nihce ni nadomestljiv, ampak vsi moski osebki, ki jih poznam, se dalec ne dosegajo ranga njega… (pa ne mu povedat, saj jaz mu tudi redko!) 🙂

Sicer se pa strinjam, da je dr. Phil kar OK praktik in ponuja dolocene funkcionalne resitve, zlasti za ameriski zakon (sanje o beli poroki, nato kruta realnost gospodinje, zaprte v hiso).

Ker pa meni poroka ni “ultimativno izpolnjenje”, se verjetno ne bom pretegnila od napora, da bi ga dokoncno ujela. 😉 Ne glede na to, ali je moj fant ali moj moz, bom dolocene stvari v vsakem primeru naredila samo zanj. No, to se mi pac zdi fer, glede na to, da v odnos oba veliko vlagava.

Poleg tega, ce zdaj “zagusti”, ceremonije na sodiscu niso ravno izgovor: premozenja imava silno malo, pa se to se za vsako stvar (! zgledujte se, prosim) zmeniva ob nakupu, cigava je. Ob morebitni poroki pa nacrtujeva pogodbo, kjer bi se navedla lastnina za stvari ter bi se tudi sproti dopolnjeval spisek lastnine in komu pripada. Nobenih skupnih racunov in podobno. Vse poloznice se delijo na pol. S tem se oba strinjava in se nama ne zdi kruto (poznava prevec krutih zakonskih zgodb)…

Torej – mislim, da se je malo ustrasil, ko sem stvari potipala. In da je misli na kaj takega itak odrinil za nedolocen cas. Bom pocakala na naslednji cas spontanosti in takrat mocneje poprijela … ce se ne bom ze sprijaznila, da je tudi koruza ok.

Vsekakor sporoci, ce bo kaj uspeha! 🙂

Bom še jaz povedala svoje.

S fantom živiva skupaj 3 leta, na svojem. Nama poroka (beri list papirja) ne pomeni nič. To pa zato, ker imava vse, kar potrebujeva, zdaj.
Ne me narobe razumet. Nisva proti poroki, le nimava želje se poročiti. Kot se je izrazila neka moja znanka, ki pravi, da je poroka dogodek, na katerem se tete, strici, babice in dedki zabavajo in da lahko o tem govorijo še nekaj časa. Samo to in nič drugega. Seveda, če pa narediš majhno poroko, v krogu najožje družine ali pa sploh samo s pričama, potem je tu zamera ostalih sorodnikov – “mi smo jo pa lahko povabili, ona pa nas ne”. Saj veste, o čem govorim, a ne?

Torej, Irena, s tem odgovorom ti najbrž nisem nič pomagala. Zakaj pa direktno ne vprašaš v.d. moža, zakaj si je premislil in kje je ovira? In zahtevaj direkten odgovor. Ne daj se…

Danes je res prav vseeno ali si poročen ali pa ne. Jaz sem se poročila predvsem zaradi tega, da imamo vsi v družini isti priimek.

Draga Irena !

Preberi si prvi odstavek, pa ti bo vse jasno.
Saj vama nič ne manjka. Verjamem ti, da se imata rada, pa tudi vem, da ne smatraš poroko kot nek uradni pečat, le zgolj kot neko simboliko, romantično prelomnico v vajinem življenju.

Seveda, neko špikanje ali ultimate močno odsvetujem, čeprav, mi ni čisto jasno, zakaj se je tako ustrašil tega, saj če je vseeno, kot pravi, zakaj se potem ne bi ?

Po moje, boš morala uporabit kakšno zvijačo, kakršnih ste sposobne samo predstavnice ženskega spola.
Vsekakor, obljubi mu nekaj, po čemer se mu bodo zasvetile oči, obenem pa mu med vrsticami povej, da si ti želiš isto, a le kot G.Irena ta pa ta.
Pa ne mislim na nek izsiljevalski način, ali Bog ne daj, vezano trgovino, samo, sama najbolj veš, na kaj najbolj trza….

Sicer pa tudi jaz mislim, pusti času čas.
Zakaj ti pa ne bi en dan kar za presenecenje izpolnil željo?

Drugo pa je glede otrok. Tu bo treba več enotnosti.

Jaz nisem imel teh problemov.
Mojo tamalo sem vprašal, še ko sva bila mlad, smrkav par, na eni žurki, pri full muzike, sem ji tulil v uho, če bi se hotela poročiti z mano. Pa je rekla da ja.
In ker par let ni spremenila mnenja, jaz pa tudi ne, sva se.
To sva vezala še z nakupom skupnega stanovanja, pa sva po ohceti, na prvo poročno jutro prvič prestopila prag najinega gnezdeca (mislim, za prespat)
Je bilo full romantično, ker sva oba čutila enako glede tega.

In sva tam sama grulila še par let, do prihoda prvega “piščančka.

Špela, oprosti ker upadam !

Če imaš možnost, mi prosim klikni kak halo?, ali karkoli na moj mail, ker bi imel eno informacijo zate, mimo etra oziroma javnosti. Thanks, Sašo.

Ja, Sašo, točno to tudi mene zanima, zakaj se je tako ustrašil, če vse ok in lepo štima! No, zdaj sem prišla do tega, da moški itak ne marate, če ženske nekaj pletemo v svojih glavah, potem se pa spomnimo vas s tem soočati. Pa tudi – konec koncev sem bila razočarana in naveličana čakanja in užaljena itd., a ne, verjetno se ni ravno super počutil, ko je to videl…

Jaz mislim, da mu je pač treba dati čas in informacije, da pripravi konkretno obrambo… ki jo bo seveda naša stranka sesula, ampak heroj bo pa on, tako mora bit. 🙂

Svoj priimek mislim obdržati (in mu ničesar pridodajati), res pa je, da se vedno težje podpisujem z … in so me zadnjič opomnili, da ni enak podpis kot na bančni kartici! Bom pač zvadila doma…

Otroci še niso tako zelo v prvem planu, sem pa proti, da je nekdo apriori proti, jasno!

No, na najini poroki res ne bi bilo kakih sorodnikov, toliko je že povsem jasno. Ne pride v poštev in to niti z eno samo izjemo.

No, če naredim en rezime:
– ne želim bele obleke
– ne želim ohceti
– ne želim blišča
– ne želim spreminjati priimka
– ne želim videokasete
– ne želim (še kmalu) otroka
– nimam pojma, koga bi povabila za priči
– prstanov mi je kupil že precej

Kaj hudiča mi sploh je, da mislim na poroko?!!!

ma poroka v bistvu nič ne pomeni…pravzaprav ti nič ne pomeni “papir”…..Sašo ti je kar v redu napisal…….jaz sem se obnašal nekako podobno kot tvoj Cmokl, samo da sem se prej “predal”……pa ni šlo za kakšno ziheraštvo, saj ločite se danes ni ravno velik problem, vsaj tako slišim…….ohceti nisva imela….ona in jaz, brat in sestra kot priči, na magistrat….kosilo v neki gostilni brez predhodne najave….obleke so bile “normalne” nič poročne,tako da v gostilni niti vedeli niso, da smo poročna družba…..hehehehe naročili smo pomfri krompir, to je bil štos, pa nam je gostilničar dejal: kwa bote pomfrit jedl, tenstan krompir naročte, je čist frišn……no tako smo za poročno kosilo jedli tenstan krompir….. o poroki sami in o tem, da sem poročen sploh nisem nič razmišljal….vse skupaj je bilo tako kot prej (ja kako pa naj bi bilo)…..čutil pa sem, da je moja žena kadar je imela priložnost, da me komu predstavi, z nekim posebnim žarom rekla: to je MOJ MOŽ…..to sem takoj opazil (to razliko, kako je rekla moj mož) in nekje v meni me je požgečkalo in sem bil nekako vesel tega….vesel za njo, da je srečna, da se počuti varno….ne vem imel sem očutek, da ji ta poroka veliko pomeni….seveda se je pa tudi meni zdelo “ful špon”, predvsem sem v takšnih primerih videl v njenih očeh neke iskrice,včasih sem celo posumil, da so majcene,majcene solzice, ki se iskrijo v kotičkih očesa…….in sem vedano dejal sam sebi: le kdo se ne bi poročil z njo…..
Irena, moram pa povdariti, da me ni nikoli silila v poroko, le včasih je zelo previdno načela, tako spontano, da skoraj opazil nisem, kdaj sva zašla na to temo…..
ne bom ti nič več svetoval, tebe itak zanimajo samo naše izkušnje, vidva pa že vesta kako in kaj…..ti bi rada vse skupaj le še malo dosolila….saj je slano, ampak samo majčkeno soli še………

Torej, včeraj sem ga poprosila, naj prebere ta forum (že zato, da bi videl, kako razmišljam). Prebral je, mislim pa, da ne tudi DOJEL, kajti imela sva indentičen razgovor kot sem ga opisala pod naslovom – bil je razburjen, če že ne jezen, in to, da se o temi ne moreva pogovarjati mirno (čeprav ga v nič ne silim!), je naposled znova prizadelo tudi mene. Najraje bi videl, da bi s to temo opravila enkrat za vselej. Se pravi, da se je razjezil tudi zato, ker jaz to sploh omenjam, naj pa bi bil nek tabu.

Z njegovega stališča: poroka je nekaj institucijskega, kar pa je institucijskega, se on ne bo šel (če ni nujno – npr. pokojninsko zavarovanje ipd.). Moj argument “čustvene potrebe po tem” se mu zdi nekako premalo in ne dovolj (čeprav mislim, da ga sploh ne razume). Meni se ta njegova anarhičnost zdi nekaj smešnega in preživetega, sploh pa gre za naju in ne za družbo (no, ampak tu se ves vrtiljak in pink-ponk šele začne).

Sem zelo žalostna in res mi je hudo. Ampak po moje da bom preživela. Če razmišljam takole prizadeta in ne da bi se trudila kaj za objektivnost, se mi zdi on nevrotični bojazljivec, ki se boji poskusiti kaj konvencionalnega na nekonvencionalen način, sploh pa vidi v poroki neko grožnjo povprečnosti in je ne zna prenesti na naju. V otrocih pa sploh vidi neko grožnjo patologije odnosov. V mojih očeh je izgubil precej moškosti (ker sem prišla do sklepa, da je poroka na nek način tudi igra moško ženskih vlog in njihova potrditev), precej poguma, precej tistega, kar sem cenila na njem, ugotavljam pa, da sploh ni sposoben načrtovati česa spontanega.

Seveda bi se poročil z mano, če tako hočem. Ampak jaz se ne bi poročila z moških, ki si tega sam ne želi.

Irena, praviš, da “nisem sposoben načrtovati nič spontanega”. Jasno, saj se spontanosti ne načrtuje, niti se ne čaka, da se bo zgodila. Spontano pomeni, da se zgodi na vsem lepem, ko najmanj pričakuješ. Bil sem prepričan, da bo odpor do poroke, ki ga od nekdaj čutim, s časom izginil in da ga bo nadomestila želja. Takrat bi te spontano in iz srca zaprosil. Ampak to se še ni zgodilo, ti pa si izgubila potrpljenje.

Ne vem, kaj bova zdaj. V meni je v teh nekaj dnevih izginilo še tisto malo želje, ki sem jo čutil nekoč in namesto igrivega razburjenja ob misli, da bi “naredil spodobno žensko iz tebe” čutim samo še odpor. Iz intimne zaobljube, ki bi naju morala oba osrečiti si naredila teater. Mislim, da še ni čas, da “kronava najino zvezo”, ker se morava še veliko naučiti drug o drugem.

V otrocih ne vidimi nobene “grožnje patologije odnosov”, samo trenutno si jih ne želim, tako kot si jih ti ne. Si jih bom želel v prihodnosti? Ne vem, mogoče, ne morem pa tega zagotovo vedeti. Nočem pa, da na vsem lepem ugotoviš, da je že čas, da si jih spontano zaželim.

Ljubim te in zelo srečen sem s tabo. Čudovita žena si mi. Oprosti, ker sem se tako burno odzval na tvoje želje, ampak resnično so me presenetile.