Poročena
Zdravo.
Zanima me odgovor vseh, na to vprašanje:
Stara sem 35 let, poročena, zelo družabna, rada plešem, izmenjujem mnenja. Doma imam dogovor, da grem pač lahko grem ven z svojo družbo, ker mož ne more z mano, ima pač druge obveznosti. Tudi sama pri sebi imam razčiščeno kje so meje in kaj lahko počnem.
Na uho pa mi prihajajo kar “čudne” govorice. Skušam jih ne vzeti resno, ampak me vseeno prizadanejo.
Govori se, da hodim ven samo zato, da dobim moškega za seks in podobno, ker sem poročena. Ja haloo, a potem moram pa doma ostati, če sem poročena. So potem vse k…., ker hodijo pač same ven in so poročene!? Ali so ljudje nevoščljivi ali hudobni ali kaj? Kaj je pa narobe s tem, da si pošten, prijazen, rad plešeš, rad si v družbi in da ne iščeš moškega za seks, ker ga imaš doma in si zadovoljen. Kaj tega noben ne počne več ali vsi, ko gredo ven- poročeni moški in ženske samo “nekaj” iščejo?? Ali sem jaz tu najbolj naivna ali kaj? Mar ni ljudi, ki so čist ok?
lep pozdrav
Tudi pri meni je podobna situacija. Mož ne mara hodit ven, jaz sem pa zelo družabna. Zadnjič sem slišala komentar (izjavila ga je HUDO ljubosumna punca mojega doldoletnega prijatelja): Ja, kaj ima pa ona za ven hodit….naj gre raje domov k možu in otrokom. Haha….nisem bila nič jezna….se mi je pa zelo dobor zdelo:)))
UŽIVAJ!!!
Če si si izbrala takšen način življenja se pač ne smeš ozirati na take govorice. Važno je, da si ti prepričana v svoj prav.
Tudi jaz sem poročena moram pa ti priznati, da sem srečna, ker mi ni treba sami lutati po lokalih in iskati družbo za zabavo. Seveda imam tudi svoje zabave npr. tisto v službi pa z dekleti iz aerobike itd. Toda zabava s partnerjem mi je najljubša. Partnerstvo mi poleg ljubezni pomeni življenje in zabavo v dvoje. Če moj partner nebi imel interesa živeti življenja v dvoje bi gledala, da bi si našla takšnega, ki je sposoben partnerstva.
Fous so ti, jasno.
Samo meni so pa opravljivci naravnost ogabni…naredijo vec skode kot
katerokoli orozje.
Ker sem po naravi zleht, bi s pomocjo kaksne kolegice izsledila, kdo jih siri,
potem bi jo (ali ga) pa na cimbolj javnem mestu vprasala, s kom sem
seksala in kdaj… naj naglas pove…
In seveda bi povedala mozu.
Stereotipno mišljenje dinozavrskih osebkov! Z zakonom se ne (smemo)odtujimo od svobode in enakosti med partnerjema. (Aja, v zdravem zakonu, kjer vlada spoštovanjein zaupanje, kolegialnost in razumevanje) Pač pa samo v eni drugačno organizirani skupnosti gradimo in ustvarjamo življenje. Zato draga Brita, živi kot živiš doslej. Čestitke, da sta sposobna kljub “zakonu” ohraniti osebno svobodo, ki je, kot sama ugotavljaš v očeh mnogih samo “kurbarija”.
Pusti jih, glavno je, da vidva, predvsem pa ti, veš kakšna je stvar.
Nikar se ne obremnenjuj s takimi ljudmi.Najbrž nimajo pol tolk pošlihtan v zakonu kot ti,pa nimajo druzga dela,kot vtikat se v druge ljudi.
Naj te “potolažim”-imam 32 let,poročena,3 leta starega otroka in si vsaj 1x na mesec privoščim,da grem sama ven s prijateljico,pa nimata ne njen in ne moj mož nič proti,ker zadeve laufajo v mejah normale.
Še veliko takih trenutkov…
Strinjam se s Piško. Tudi jaz si tako predstavljam partnerstvo, najlepše je vendar prijetne stvari početi skupaj z nekom, ki ga ljubiš, ne pa z nekimi naključnimi mimoidočimi … Ki si to lahko razlagajo, kakor se jim zdi.
Poleg tega sem prepričana, da Briti v zakonu prav gotovo nekaj manjka, pa to ni ples in zabava, ampak občutek pripadnosti.
Moj mož na primer tudi posebno rad ne pleše ( jaz pa zelo!), pa se potrudi in greva večkrat plesat samo zato, da me razveseli. Ni hujšega kot plesati ( kot na službenih zabavah) s komerkoli, še posebej, ko so ojunačeni od alkohola, prepoteni in nadležni. Brrrr…
Poleg tega je hišni muc in nerad potuje, posebno še z letalom . Jaz pa ( ste uganili?) zelo rada potujem, pa tudi finančnih zadržkov ni. Torej bi se dalo urediti tako, da bi jaz šla na potovanja v daljne kraje sama s kakšno družbo, ampak – kaj bi pa imela od tega? Jaz si vendar želim samo skupaj z njim spoznavati tuje dežele, se držati za roke v kakšni prekrasni katedrali, spiti kapučino na kakšnem očarljivem trgu in občudovati prav posebno barvo neba.
Torej sva se dogovorila, da greva vsaj dvakrat letno na kakšno krajše potovanje, z avtom. In sva oba zadovoljna.
Saj zato pa se poročimo – da smo skupaj.
Tudi meni se ne zdi to nič takega, če greš kdaj sama ven s družbo. Tudi jaz sem poročena, imam enega otroka, in tudi jaz grem kdaj sama ven s prijateljicami. Se zmenimo za kakšno pico, koncert. Moj nima proti. Grem pa rada ven tudi z njim. Skratka meni se zdi prav, da si dva pustita tudi osebno svobodo. Pa ne mislim zdaj razuzdanosti ali kaj takega.
Skratka uživaj še naprej. Sama in z njim.
Še vedno velja stereotipno mišljenje, da je s poroko konec zabave in je treba oba partnerja (še posebno pa ženo) prikleniti na dom. Nič čudnega, da se toliko ljudi boji in otepa poroke, ravno zaradi takih splošnih opredelitev. Vendar pa na srečo velja ponekod tudi mišljenje, da je družina nasrečnejša, ko ja zadovoljna žena (mama), takrat tudi največ lahko da družini. Ni vse v tem, da je vedno na razpolago vsem, poleg tega pa je vsa zlovoljna in utrujena, ker pozablja na svoje potrebe. Tisti, ki so v svojem zakonu zadovoljni, niti pomislijo ne, da bi bilo kaj narobe, če se greš zabavat sama, še posebno, če se oba s partnerjem strinjata s tem. Ta dogovor se tiče samo vaju. Drugi pa imajo pač veliko za povedat, ker se je lažje ukvarjati z drugimi, kot pa pomesti pred svojim pragom.