Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje poporodna depresija-tasca

poporodna depresija-tasca

najprej en lep pozdrav vsem. res sem vesela da obstaja tale forum in resnicno upam na kaksno vase mnenje. imam veliko tezavo in kar ne vem kje zaceti. torej- stara sem 21 let in sem mamica 3mesecnega sinka, ki je pravi cukercek. z mozem sva skupaj dve leti in pol. porocila sva se letos aprila. vse bi bilo lepo in prav ce ne bi bilo njegove mame. naj povem se to da je mozu pred dvema letoma umrl oce in je on postal solastnik kmetije. moja tasca je zelo oblastna in hoce imeti vedno in povsod vse prav. takoj ko sva z sedanjim mozem naznanila poroko se je zacela kalvarija, vendar pa je do poroke se nekako slo, potem pa je postalo katastrofalno.nic nisem znala oz se sedaj ne znam narediti prav-po njenem mnenju. moz se postavi za mene in me podpira, ceprav moram reci da se ona direktno na mene ni spravila, razen enkrat, pac pa vedno in povsod tezi mozu. sama sem se studentka, ceprac verjetno ona pricakuje da bom jaz faks pustila. ze v nosecnosti sem dozivljala prave travme, se sreca da sem zadnji mesec prezivela v bolnisnici, sicer bi ga v norisnici. po porodu pa je postalo se huje, saj sem oziroma se trpim za poporodno depresijo. vsak dan je zame prava muka.komaj se vstanem in prezivim dan. zdi se mi kot da imam okrog vratu zanko ki se zateguje iz dneva v dan. od zacetka sem veliko presedela poleg zibelke in tocila solze, po eni strani imam sina neizmerno rada, po drugi pa si zelim da ga le nebi bilo. preiri med mozem in njegovo mamo so obupni saj im m obcutek da sem jaz kriva zanje, ona me jemlje kot vsiljivko in je vsaj po moje bolestno ljubosumna. ce kdaj moz kam gre po kaksnih opravkih ni nic narobe, dokler jaz ne grem zraven, takrat pa je ziva katastofa. cudi me to da je ona se sorazmerno mlada 48 let, pa tako nazadnjaska. najraje bi me verjetno videla non stop za stedilnikom, pa kaj ko po njenem tudi kuhati ne znam, saj mi vedno vsiljuje svoje mnenje (jaz pa to naredim tako…..jaz sem pa vedno delala tako)katastrofa. z mozem sva si nameravala urediti stanovanje na podstresju pa sva ugotovila da bi to bila napaka in si bova raje uredila drugje, amapk do takrat bo minilo se nekaj casa, jaz pa ne vem ce bom zdrzala do takrat. sama sebe ne poznam vec. najraje sem noter. bila sem zelo druzabna, imela sem oz se imam ogromno kolegic, pa enkako nocem imeti vec stika z njimi, ker se ne morem sprostiti in biti dobre volje. se smejati se ne morem vec od srca, ker je bolecina prevelika.pa tudi nocem vsem razlagati svojih tezav. sem ze precej shujsala saj se mi se jesti ne da vec. naj povem da sem bila prej precej ambiciozna in sem imela visoke cilje, in sem se videla nekje, danes pa ne vem, ce se mi bo uspelo prebiti do do naslednjega dne.vcasih razmisljam da bi temu naredila konec-konec za vedno. ali naj poiscem pomoc, ceprav bi jo verjetno morala moja tasca. velika tazava je tudi v tem, da ta druzina v katero sem prisla velja za zelo ugledno, tasca velja za zelo prijazno, razumevajoco…ampak ce bi kdo zdrzal na mojem mestu, toliko casa kot sem ze jaz vsaka cast mu. vem da nikjer ni roznato oz da so redke druzine, kjer bi se razumeli, ampak jaz resnicno in enostavno ne zmorem vec, niti nisem vajena prepirov ki jih poslusam. vesela sem da se moz zna postaviti zase in za naju oziroma nas, ampak jaz imama vedno manj energije. obupana sem. zvecer najraje zaspim, saj se mi se mozu ne da posvecati, ker enostavno nimam energije niti volje. veliko jocem , ponoci imam more in ne morem spati. vem da mi ne morete pomagati, bom pa vesela vasega mnenja in vasih nasvetov….rada bi bila spet vesela in nasmejana kot nekoc, rada bi zopet imela cilje, zelim si da bi se ob misli na prihodnost spet nekje videla…hvala

Draga Pika,
Ne, ne mislim vas tolažiti s tem, da nikjer ni rožnato. Res je, da na zunaj lahko vidimo drugače, in najbrž mnogi ne vidijo tiste bolj neprijetne plati v drugih družinah. Prav tako kot pravite, da velja nasploh vaša tašča za prijazno in razumevajočo. Vi pa izkušate nekaj čisto drugega. Ta vaša izkušnja je za vas še kako resnična. In vam nič ne pomaga, če je vaša tašča prijazna do tretje sosede in prodajalke v trgovini.

Pomembno je, kaj čutite vi. Težave z razpoloženjem se po porodu lahko pojavijo tudi takrat, ko so nam okoliščine naklonjene in so okrog nas razumevajoči ljudje, ki nas podpirajo. Če pa se zgodi, tako kot se dogaja vam, da smo skorajda nenehno v stiku z osebo, s katero se ne ujamemo, se nas to v živo dotakne. In tudi vas boli, prizadeti ste, zaradi tega ste tudi izgubili tek, slabo spite, tlačijo vas more. Zelo pomembno je, da se vaš mož postavlja za vas in za vašo družino. Ampak to ni dovolj.

V tem trenutku ste obupani. Negativna čustva težko prenašamo, so pa izjemno pomembna. Tako kot telesna bolečina opozarja, da smo se urezali in da moramo za ranjeni prst poskrbeti, ga razkužiti in nanj dati obliž ter nato še nekaj časa bolj paziti nanj. In o tem bomo najbrž bolj pazljivi pri uporabi noža. Tako je z duševno bolečino ? opozarja, da se nam je nekaj zgodilo. Narekuje, naj se s tem soočimo, poskrbimo, da se bo rana zacelila in da bomo nekaj spremenili. Zato je dobro, da ste svoje občutke opisali. Kaj boste storili zdaj?

Ne zapirajte se v svoj svet. Včasih se nam zdi, da o svojih težavah ne moremo govoriti z nikomer, da nas nihče ne bo razumel. Popolnoma zlesti v vašo kožo res ne more nihče, a to tudi ni potrebno. Ampak v svetu je tako, da bomo med ljudmi vedno našli nekoga, ki bo odprl ušesa in ki bo zares slišal, kar imamo povedati. Včasih so to prijateljice, včasih pa je celo bolje, da je to oseba, ki nas prej ni poznala in ki drugače ni vpeta v naše življenje. Ko je ne boste več rabili, boste zaključili srečevanja z njo in s tem zaprli vrata. Tudi to je ena izmed možnosti ? to so lahko različne svetovalke, psihologinje, ali pa skupine za samopomoč. Lahko bi stopila po pomoč sama ali pa skupaj s partnerjem. Za informacije in nadaljno usmeritev nas lahko kar osebno pokličete na telefon mamaZOFA 051 245 013. Če nekomu poveste, kaj vas tare v življenju, se teža bremena prepolovi. Ista težava je videti malce drugačna in malce bolj rešljiva.

Veliko let življenja imate pred seboj, ustvarili ste si družino, ste pa še študentka. Za vas je zelo pomembno, da razmišljate o tem, kaj boste v življenju počeli. Boste dokončali študij? Kje se boste zaposlili? Kje se vidite čez eno leto? Kako boste živeli? Skozi leta deloma spreminjamo svoje želje in pričakovanja, s tem ni nič narobe. Ni pa dobro, če nas dogodki silijo, da pozabimo nalagati na naš notranji ogej. Varujete ga, hranite ga. Vsak dan znova se spomnite, kaj vam v življenju veliko pomeni, kaj delate strastno in zavzeto. Bosi hodite po rosni travi? Pišete pesmi? Čohljate mačko? Študirate? Karkoli, ob čemer so se vam svetile oči, preden so se nakopičli slabi občutki, skušajte umestiti v svoj dan. Četudi ga začnete tako, da ga najraje ne bi začeli.

Kadar smo prizadeti in žalostni, se nam morda zdi, da za nas ni več veselja v življenju. Te občutek poznamo vsi. In vemo tudi, da se s tekom časa sprostijo druge energije in da na nas misijo ljudje, ki nam želijo dobro.

Kaj torej storiti?

Lahko razmišljamo zelo zelo radikalno:

– kako bi bilo, če vaša družina (vi skupaj z otrokom in možem) pusti kmetijo in se odselil, začne na novo? Kako bi se vi počutili? Kaj misli o tem mož? Morda ne ve, kako vam je težko? Včasih pomaga, da partner prebere, kaj ste napisali na naš forum. Včasih je taka zelo temeljna sprememba dobra rešitev, seveda pa taka odločitev ni lahka. Vredno je razmišljati o njej. Morda se odprejo kakšne nove rešitve. Vprašajte prijateljice in prijatelje, vstopite v stik z drugimi sorodniki, če so vam naklonjeni. Morda se najde rešitev vsaj za določeno obdobje, da lahko začnete v miru skrbeti zase in se posvečati temu, kar resnično hočete. Ne ozirajte se na mnenja okolice, pomembni so vaši bližnji. Vi edini živite svoje življenje.
– kaj lahko storite, če boste še nekaj časa živeli v okoliščinah, kakršne ste opisali?
Četudi mislite, da je kdo drug potreben spreminjanja, je pravzaprav edina možnost, da se za spreminjanje odloči sam. Dokler drugi ne začuti, da je sprememba nujna, se ne bo spreminjal. Tako je z vašo taščo. Če ona ne vidi problema pri sebi in če svojega vedenja ni pripravljena
spreminjati, jo v to težko prisilite. Vedenje vaše tašče je utemeljeno na njenem doživljanju sveta in ljudi – leta oz. njena starost s tem niso tako neposredno povezana. Naredite si načrt ? koliko manjka do uresničitve vašega samostojnega bivališča? Lahko si ga narišete in vsak dan odkljukate in vidite, koliko časa vas še loči od uresničitve.
Zelo pomembno je, da vaš mož ve, kaj vas teži. Morda ne bo znal pomagati, vendar je pomembno, da mu poveste, kaj se dogaja. Nujno nujno poiščite še koga, ki vam bo stal ob strani. Niste se poročili s taščo. Raziščite možnosti, da bi bili čim manj v okoliščinah, ki vas vznemirjajo. Morda pa lahko za nekaj časa (teden dni, mesec dni) odidete z otrokom na počitnice? Vsaj za en dan? V toplice, na primer? K prijateljici?

Prva naloga:
Odpočijte si nekje, kjer ne boste videli tašče.
Druga naloga:
Povabite svojega moža na pogovor, morda na večerjo, in mu povejte, kaj vas tišči. Če mislite, da vas bo težko razumel ali če se vam zdi, da se bo znašel v precepu med ljubeznijo do vas in dolžnostjo do mame, morda lahko zaprosite za pomoč kakšno osebo, ki zna dobro svetovati, lahko je tudi strokovnjak s tega področja. Prosite moža, da potrebujte vso njegovo podporo.
Tretja naloga:
Redno, vsak dan, si vzemite nekaj minut za svoje crkljanje. Včasih se je treba prav prisiliti k temu, da se, na primer, po tuširanju tudi res nežno in skrbno namažete z mlekom za telo.

Mislimo na vas, če le hočete, nas pokličite, če ste iz okolice Ljubljane, se lahko dogovorimo tudi za osebo srečanje.

Vabim tudi vas, drage internetne poslušalke, da poveste, kako ste ve reševale težave s taščami.

dr. Zalka Drglin, ženske študije transakcijska analitičarka - svetovalka Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki www.mamazofa.org obporodne stiske individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce [email protected]

Tole je pa moja zgodba izpred 10-ih let. Vse v piko enako. Skoraj ne morem verjet.
Mislim, da dokler boste skupaj, da se da bolj malo pomagat. Upam sicer, da se motim in da ti bo morda katera druga znala kako drugače,boljše svetovati.
Midva z možem sva se preselila nazaj k mojim staršem, ker sem jaz mislila (kot ti) da bom kar znorela od vsega. Tudi sama sem se ogromno prejokala, bila študentka, kar se je njej zdelo čisto mimo. Hotela je, da bi imela jaz čimveč otrok itd.itd., sploh se ne maram več tega spominjati.
Za naju je definitivno bila rešitev odhod od nje. Sama sem tudi vedno manj hodila tja, možu nisem nikoli branila, ravno tako sinu. Zdaj po vseh letih, grem parkrat na leto tja. Malo poklepetamo o vremenu, lahkih temah in gremo. Možu nikoli ne branim oz. se ne kregam, če on želi k njej na obisk- kar je normalno, saj je njegova mama.
Sploh ne vem, če sem ti kaj pametnega svetovala, pa bi ti tako rada pomagala, ker te razumem in vem kako ti je. Pokazala sem možu tvoje pismo in mu rekla: Poglej tole je pa moja zgodba.
Midva sedaj živiva sama v svojem stanovanju, sin je star 9 let(krasen fantek:) in imamo 2 mesečno punčko. Življenje sedaj imam popolnoma drugačno, sem zadovoljna in srečna.
Rada bi ti samo rekla, da nikar ne misli na konec, ker je še celo življenje pred tabo- res. Tudi jaz sem misila takrat tako kot ti in da ne bo nikoli konec tiste muke. Pa sem se imela še takoooo lepo po vsem tistem. Res.
Probaj se s kom pogovorit, prijateljico,mamo, starši, z nekom- da ti bo lažje.
Piši sem, da ti bo lažje. Pojdi s tamajčkenim ven. Če se da kdaj za kakšno urco sama. Da mine to poporodno obdobje, ko je vse še težje, tudi zaradi hormonov. Sama se takrat mesece dolgo nisem pobrala (po prvem porodu), vse sem držala v sebi. Bilo me je sram povedat kako mi je težko.
Zdaj sem pa 2 meseca po porodu, fit, študiram, nič mi ni težko. Res.
Tako da- samo nikar ne obupaj.
Drži se. Jaz držim pesti zate. Iz srca.
Pa piši še kaj.

Verjemi, da ni s tabo narobe nič drugega kot to, da še vztrajaš v bližini tašče. Dovolj si stara in pametrna, da boš znala uiti stran od te more. Edino to te reši. Seveda si zaspana, utrujena in nesigurna zaradi dojenčka, vendar ti upiranje tašči jemlje še več energije, kot skrb za otroka.
Mislim, da te čaka boj z možem, ne s taščo. Če te ima rad in je odrasel, bo pustil svojo mamico in šel s tabo.
Upam, da sem ti svetovala jasno in dovolj jedrnato. Verjemi le , da je brez nepotrebnih, nezrelih , odralih sebičnežev materinstvo prav prijetno…
Srečno in po pameti!!

pozdravcek…

jaz zivim pri svoji mami, pa je situacija podobna, kar je se bolj zalostno…z mozem se prepirava, njej ne morem potoziti, ker ga potem se bolj sinfa…

Mi se bomo cez par mesecev odselili…ceprav na slabse in se bo financno komaj izslo, pa vendar…

Nasvet:
1. Nikar ne pusti studija, da ti ne bo kdaj zal!!!!!
2. Odselita se cimprej, sicer lahko res zbolis, to pa se bo odrazalo tudi na otroku! Ce je moz zaposlen, naj najame kredit, kupita za zacetek manjse stanovanje, ali pa gresta celo v najemnisko.Upam, da nisi iz Ljubljane…tedaj si poiscita stanovanje zunaj, ker bo dosti ceneje… Raje si financno kaj priskrnita, pa bo vajina dusa bolj srecna… (tudi jaz bom doma pustila povsem prenovljeno podstresno stanovanje, katerega lastnik sem…)
POJDITA ZDAJ, ne odlasati!!!! Srecna si, ker moz drzi s tabo…
Tasca pa naj si kmetijo nekam vtakne…saj sem zelo grdo rekla, ampak nekoc vaju bo se prosila nazaj, ker sama ne bo zmogla…
Seveda bos vsega kriva ti, ampak moz naj ji jasno pove, da ima sedaj svojo druzino in zahteva od nje, da to spostuje, ce pa tega ni sposobna, pa naj prekine stike z njo.
Verjemi, vedno slabse bo in vec ko bosta v kmetijo vlozila, bolj vama bo tezko iti…in tako si bosta unicila zivljenje…

Kaj pa tvoji starsi?
Imas kaksno prijateljico?
Pojdi z dojenckom kam na izlet za par dni, tam prespi, da prides k sebi…
Mozu povej, da je nujno, da ne zmores niti sekunde vec in ne oziraj se na govorice…
Tudi moja mama velja za cudovito, poosebljeno dobroto…pobozno zensko, kaj pa se dogaja za stirimi stenami vemo le mi…
Ko bos gledala nazaj, se ti bodo morda zdele malenkosti, ampak njihov sestevek ti unicuje duso in tvoje zivljenje, ne pusti se!!!

Otrok ne sme biti ovira, ravno zaradi njega pojdi…

Zelim ti cimvec srece in lepih trenutkov, naj se vse dobro izzide…
Poskrbi zase, za svoje dobro počutje, to si dolžna svojemu otroku!

Tudi sama sem imela ful probleme s taščo. Nikoli nisem bila dovolj dobra za njenega sina. Sem najslabše kar se mu je v življenju zgodilo (čeprav je bil zaradi njenega pijančevanja v reji prvo leto svojega življenja!). Je bolestno ljubosumna in zelo hudobna ženska (nihče od njenih najbližjih (sorodnikov) je ne mara). Že na začetku nama je nagajala. Po porodu je bilo še slabše. Srečo sem imela, da je partner držal z mano in je ni poslušal (delala in govorila je vse, da bi šla narazen). Ker živimo v isti hiši, smo ločili elektriko, vodo in čisto prekinili stike. Prej je bila namreč kar naprej pri meni (ne pri sinu (!), pri meni) in mi utrujala. Naj ti povem, da sem tudi sama veliko prejokala in bila psihično čisto na tleh zaradi nje. S podporo partnerja in moje mami sem prebrodila najhujšo krizo. Sedaj, ko se samo spomnim nanjo in njeno hudobijo, postanem vsa penasta. Ali pa, ko jo zagledam. Brrrrrr! Kar kri mi zavre. Zanjo najdem najgrše vzdevke. Povedati pa moram, da nisem hudoben človek. Sem zelo mirna in prijazna do vseh. Vendar pa ima vse svojo mejo. Dovolj dolgo sem bila tiho, ampak enkrat je prekipelo. Imam družino in se bom borila kot levinja zanjo. Tudi tebi priporočam, da najdeš uteho v svoji družini in vseh, ki te imajo radi. Ko bo otrok starejši in bo počel vse mogoče prisrčne stvari, se boš spet smejala. Iz srca! Ne glede na trenutno stanje naj ti zagotovim, da za dežjem vedno posije sonce! Prosim, ne obupaj!! Drži se!!

VESELA SEM VSEH VASIH NASVETOV IN LAZJE MI JE, KER ME RAZUMETE. Z MALIM SEM BILA EN TEDEN V BOLNISNICI IN RECEM LAHKO LE TO DA JE BILO TO ZAME RESILNO, SAJ SEM BILA PRED TEM ZE CISTO NA KONCU Z ZIVCI. AMPAK DOMA OZIROMA TU KJER SEDAJ STANUJEM(TO NAMREC ZAME NI DOM) SE NI NIC IZBOLJSALO, RAZLIKA JE LE V TEM SEM SI NABRALA MALO ENERGIJE . NAJ POVEM SE TO DA SEM PRED PORODOM LAZALA V BOLNISNICI EN MESEC IN DA ME JE TASCA PRISLA OBISKAT PRVIC SELE PO TREH TEDNIH IN DRUGIC KO SEM RODILA, ZDAJ KO SEM BILA Z MALIM NOTER PA SPLOH NI PRISLA. SLABA DVA MESECA PO TISTEM KO SEM PRISLA K HISI SEM ZE SPOKALA IN SVA SLA Z MOZEM NAZAJ K MENI DOMOV, VENDAR SVA SE PO DVEH DNEH VRNILA IN POSLUSALA NJENO PRIDIGO. CE BI HOTELA BI SE LAHKO SPRLI NA SMRT AMPAK SAJ VESTE KDO PREJ ODNEHA. IZJAVILA JE NAMREC DA MORA SE VEC DELATI KO JE DRUGA PRI HISI. VENDAR JE DEJSTVO DA JI NIKOLI IN NIKDAR NIHCE NE RECE DA MORA KAJ NAREDITI, DEJSTVO PA JE TUDI DA JAZ NE ZNAM NIC NAREDITI (TAKSNO JE NJENO MNENJE) OZ. CE JAZ KAJ NAREDIM PO SVOJE TO NI PRAV, PA CEPRAV NAREDIM BOLJSE KOT ONA.
V CELI HISI IMAVA Z MOZEM ENO SOBO-SPALNICO, KJER IMAVA ZE VSE TAKO NATRPANO DA NIMAVA VEC KAJ KAM POSTAVITI, POTEM PA ONA PRIDE Z IZJAVO DA SI NAJ KONCNO ZACNEV NA PODSTRESJU UREJATI STANOVANJE, SAJ NIMAVA VEC KAJ KAM POSTAVITI, V BISTVU SE SE MOZ POCUTI KOT TUJEC V LASNI HISI SAJ JE ENKRAT REKLA DA SMO POD NJENO STREHO.ONA BI IMELA CELO STANOVANJE SAMA, MIDVA OZIROMA MI KOT DRUZINA PA ENO SOBICO.
IMELA SVA NAMEN UREDITI SI STANOVANJE NA VRHU PA SE JE HVALABOGU PREJ POKAZALO KAKSNA JE IN SVA SI PREMISLILA.
SE VAM SE KAJ OGLASIM, IMAM PA ENO VPRASANJE, SAJ BI RADA PRISLA DO PSIHOLOGA ALI PSIHIATRA. KER NE VEM VEC KOLIKO BOM SE ZDRZALA.

ZANIMA ME KAKO LAHKO PRIDEM DO NASVETA PRI PSIHOLOGU ALI PSIHIATRU, POTREUJEM NAPOTNICO…?

pozdravcek!

Najbolje je, da najprej poklices psihiatra ali psihologa in ti bodo vse tam povedali. Obicajno potrebujes napotnico, ki ti jo da tvoj osebni zdravnik.
Ne pusti se…vse dobro ti zeli – Anci

živjo,
rada bi ti vsaj za sekundo misli odvrnila od tašče, ker sama vem kako je hudo ob oblastni tašči, ki je ekspert za vsa področja, mogoče ti z mailom vsaj sekundo olajšam trpljenje in se boš lažje svojemu malemu sončku posvetila. pri takih ženskah obstajata le dve varianti – direktni spopad, ki je včasih edilni izhod, saj je potem tako užaljena, da imaš mir pred njo ali pa da jo pustiš, da recitira svoje, ob tem pa misliš svoje (npr. kaj si še mislila tisti dan s sinčkom opraviti, kam mislita z možem iti na dopust….). vsaka pozitivna misel bi te ob njenih monologih morala spraviti stran od nje, ker navsezadnje edino kar šteje je to, da sta vidva z možem zadovoljna in da je sinovim potrebam zadoščeno. jaz sem se kar tega držala ob svoji tašči – npr. na poročni dan mi je rekla, da je bolje, da nimava otrok, ker je lahko na dedka umsko prizadet (kljub temu, da sama ve, da je njenemu možu počila žila v glavi zaradi napora, kar nima veze z dednostjo), ob nezaželjenem splavu mi je rekla kaj zdaj cmizdrim, da to nikamor ne pelje. te cvetki sta taki, ki sedeta v srce, vmes pa ogromno prihološkega terorja takoj ko moža ni zraven. zdržala sem v skupnem gospodinjstvu dve leti, od tega sem morala pol leta za njo, ki je bila začasno invalid, skrbeti – od čiščenja kahlc, umivanja zadnjice in vse ostalo. vem, da ti mora biti ful hudo, sploh po porodu, ker priznavajo ali ne, poporodna depresija je živ ****. tudi tu vem kako se počutiš, ker sem zadnji mesec ga očitno zapoznelo tudi sama doživela.
mogoče dolgovezim, rada bi ti samo rekla -IMEJ SE RADA KOT TE IMATA RADA MOŽ IN SIN IN KLINC GLEDA VSE ZAJEBANE TAŠČE SVETA!!!!!
lep pozdrav

VEDNO ZNOVA PREBIRAM VASE NASVETE IN PRIZNAM DA MI JE LAZJE. SEDAJ MORAM ZDRZATI LE SE TRI ALI STIRI MESECE DA SI Z MOZEM UREDIVA STANOVANJE, KAMOR BOVA SLA ZIVET. NAROCENA SEM PRI PSIHIATRU. PROBLEM JE V TEM DA JE MOJA TASCA HUDO JEZNA CE GREM KAM VEN, JAZ PA PRIZNAM DA JI NIMAM NAMENA POVEDATI DA IMAM POP. DEPRESIJO, KER GLEDE NA TO KAKO SI ONA RAZLAGA DOLOCENE STVARI BI LAHKO REKLA DA SEM ZMESANA. MOZ ME PODPIRA IN BI RAD DA SE VECKRAT KAM GREVA, AMAPK POTEM PA ONA TAKO NOR, DA RAJE NIKAMOR NE GRE, RAZEN CE JE NUJNO. SE SLISIMO KAJ.

upam da se bo tokrat oglasila katera. bila sem namrec pri psihiatrinji in predpisala mi je CIPRALEX. zanima me ce ga je katera ze jemala in kaksni so bili ucinki ali pa stranski uciki- HVALA!!

zdravo! vrjamem da ti je teško, ampak zdrži… Če praviš da se bota kmalu odselila fajn, sm hepi zate!!! Glede tablet ti zal ne znam nič povedat ,men jih je tut hotu dat ( ne vem če iste) ampak sm rekla da ne kr nočm tamalega nehat dojit! Imam pa tut hudo poporodno depresijo! Mož mi gre ful na živce, včasih sploh ne vem ali ga ljubim ali ga ne…. po drugi strani ga pogrešam! Sej vem zapleteno, včasih se mi zdi da sm zmešana…. in da ne bpm uspela tega premagat, ampak se trudim zaradi sina (6 mesecev) in čudovitega moža ki mi stoji ob strani! Ko pa to čutim to da ne vem ali ga ljubim ali ne… mi postane vroče ,srce me zaboli in bi samo jokala!!! včasih se mi zdi vse skupaj res noro, ampak žal je to moja poporodna depresija!!!!!!!!!
Zdej sm te še jst mal zamorila z mojim problemom! Želim ti pa vso srečo, pa da boš srečna z svojo družino, BREZ PSIHOZ IN TEČNARJENJA TAŠČE!!!!!!!!!!!!! !! 🙂