Spoštovani, na vas se obračam, ker tudi jaz ne vem več ne naprej ne nazaj.
Poročena sem drugič, zelo kratek čas in že so se začele težave.Ne bom trdila, da nimam nič pri temu, ker imam, več kot se sploh zavedam.
Moža sem spoznala , kako naj rečem, sama sem imela občutek, da mi je bil poslan, kot dar, druge razlage nisem imela.Sama imam iz prejšnjega zakona dva otroka, najstnika in malo mlajšo predpubertetnico.Do otrok sem zaščitniška, tako zelo, da verjetno skoraj preveč in sem v preteklosti že končala vezo, ker nisem dovolila, da bi se kdo vtikal v njiju, pa da ne boste mislili, da jima je kdo kaj hudega storil, ne sploh ne, ampak ko je kdo samo kaj rekel čez njiju, sem še vedno porušila za sabo vse mostove in šla naprej.Pa ni važno, ali je bila to znanka, znanec, partner, prijateljica, soseda…vedno ko se je kdo dotaknil mojih otrok , sem prekinila vse stike.Moje otroke ne bo komadiral nihče in nihče ne bo govoril kakšna sta.Sin je mojemu zdajšnjemu možu že rekel v obraz da točno ve, da ko bo šel predaleč, da ga bom zaradi tega zapustila, ker se vedno postavim na njunu stran.
Nisem ponosna na ta moja dejanja, ker spoznavam, da delam narobe, da ne morem ljudi tako kenslat iz življenja.
Moj zdajšnji mož ju je sprejel in onadva njega.Težave so nastale, ko sem jaz spet dobila občutek, da se preveč vtika v njiju, da preveč zahteva od njiju, da je do njiju preveč strog, skratka takrat ko sem dobila ta občutek, sem se začela oddaljevat od njega, nehote seveda in se spet nehote, avtomatsko postavljam v bran otrokom.
Predpubertetnica je nad očimom navdušena, kajti vzame si čas in za igro in za šolo in za vzgojo, ter sama pravi, da ji tako lepo še ni bilo, kljub temu, da ko ji včasih kaj reče, potem priteče do mene in začne , zakaj dovolim da to počne z njo, navadno se gre za to, ko ji reče, da naj kaj naredi, pomije posodo, pelje ven, psa, ko ji ne dovoli, da z jokom izsiljuje da kaj doseže.Pri njemu z jokom ne doseže nič pri meni vse.In spet smo mi na eni strani, na drugi strani moj mož, se pravi trije proti enemu.
Najstnik mi je ravno včeraj rekel, da on tako ne bo več živel, da ima vsega dovolj, ter da bo šel od doma.Priznam, odkar je mož z nami, se je popravilo njegovo vedenje, tako doma, kot v šoli, ocene so se izboljšale, in mož, se pravi očim, je do njega za moje pojme preveč strog.Od začetka je govoril, da bo fer play, se pravi dokler bosta onadva do njega poštena, bo tudi on, ko bosta izigrala, karkoli ne bo več.Najstnik se je začel pritoževati, da nima nobenega prostega časa, da nima druženja z prijatelji in sošolci, da smo mu omejili prav vse, ter da mu ne dovolimo ničesar, sploh očim ne.Sam sem opazila isto, poskušala sem možu razložiti, da sva ga dala preveč na kratko, da ni to ok, pa je mnenja, da je vse v mejah normale,da če ga bova spustila, da bo zbezljal, zapadel v slabo družbo,saj se želi družiti z sošolci, ki kadijo, pijejo, so v šoli slabi in jim gre po glavi samo zabava.
Naj omenim, da je zadnji razred OŠ, ter da ima dokaj visoke cilje, ki jih pa ne bo mogel izpeljati, če ne bo sodeloval v šoli tako kot bi bilo dobro in prav za njega.
Skratka ne vem več, res ne, kaj je prav in kaj narobe.Mož na eni strani, ki mi očita, da živi v trojčku z bivšim možem, očetom otrok, da se moramo ves čas podrejati njemu in njegovim kapricam.Stike imava zelo nedoločene, Sam jih je želel imeti en vikend na mesec, po prigovarjanju sodnice, da bi bilo dobro da ima več stikov je bilo v odločbo napisano, da vsak 3 vikend v mesecu, vse ostalo po dogovoru.Takrat se nisem zavedala, da sem plunila sebi v skledo.Ko sem bila sama, ju ni obiskoval niti enkrat na mesec ne, odkar sem se poročila in sta otroka že starejša in nič več nebogljena, izsiljuje stike.Večkrat sem že rekla, da ju bo imel takrat ko je to določeno, za vse ostalo, naj mi pošlje po e pošti kdaj ju želi imeti.Od tega nič.Pokliče otroka in jima reče da ju pride iskat.Če so to nemogoče ure, ne dovolim, drugače pa ja, ne glede na naše načrte.Sin mu je tudi že 1000x rekel, da naj se z mano dogovarja o stikih, ne z njim, pa se tudi tega ne drži.Na koncu sem vedno jaz tista, ki sem tagrda, ko rečem ne, z strani bivšega in tagrda z strani moža, ker dovoljujem, da nam odreja življenje.
Sama nimam tega občutka in se ve tu spet zagovarjam otroka, da imata pravico do stikov, pa četudi takih nenapovedanih, pa čeprav se zavedam, da ju ne jemlje zaradi tega ker bi ju imela tako rad, ampak zaradi tega da nagaja
Moj zakon je zaradi vsega tega postavljen na kocko, saj imam občutek, da moram ves čas nekoga miriti, ugajati, da se postavljam vedno na napačno stran, ter ker se bojim postaviti po robu bivšemu, ko vedno znava in znova manipulira z nami, na vse mogoče načine, mi se pa potem doma zaradi tega kregamo.Mož velikokrat pravi, da spolh nismo družina, da je želel nam nuditi dom in družino, pa nam tega enostavno ne more, ker vedno dobiva polena pod noge, še najhuje pa mu je, ker mu jaz obračam hrbet in ga postavljam v kot stran od nas.
Ne znam več naprej, ne vem kaj je prav.
Se opravičujem zmedenemu pismu, ampak resnično rabim pomoč, ker drugače, se nam bo vse razbilo, na kncu bo zmagal bivši, ki pa bo v trenutku, ko bo zvedel, da sem ločena, spet pozabil na otroke, kot je bilo to do sedaj.Prosim za vaš odgovor in pomoč.
Najlepša hvala.

Spoštovana gospa,
Iz vašega pisma lahko razberem stisko, ki jo doživljate na razcepu poti – na eni strani sta vaša otroka, na drugi sedanji mož in na tretji oče vaših otrok. Verjamem, da se že nekaj časa ukvarjate s temi čutenji izgubljenosti, nemoči, strahu in negotovosti, vendar ste sebe na tej točki vzeli zares in se odločili poiskati pomoč zase, za kar verjamem, da je bilo treba veliko poguma in volje! Na to ste lahko ponosni!
Pišete, da ste zelo zaščitniški do otrok, če vas prav razumem, izgubljate nadzor nad lastno reakcijo v povezavi z vašimi otroki. Česa vas je tako strah? Da pred drugimi ne bi mogli obvarovati svojih otrok? Vaša prekinitev stikov z vsakim, ki bi »komandiral« vaše otroke, da čutit veliko ogroženosti. Ogroženost majhnega otroka, ki ga mamica ni mogla obvarovati pred vdorom tujcev. Kje vi v sebi nosite tega otroka, ki ni bil zaščiten? Ga tako močno čutite in izražate v odnosu z otroki, kjer druge ljudi doživljate kot grožnjo? Vam ali otrokom?
Verjamem, da vam je bilo težko vzpostaviti nove družinske vezi in otrokoma predstaviti moža, hkrati pa zadržati očeta otrok. Prav tako pa je vstop v nov partnerski odnos z vašim novim možem popolnoma vaša odločitev in odgovornost. Če sem prav razumela, je občutek, kot da otroka prevzemata vaše naloge odločanja, kdo bo s kom živel in kje (»Sin je mojemu zdajšnjemu možu že rekel v obraz da točno ve, da ko bo šel predaleč, da ga bom zaradi tega zapustila, ker se vedno postavim na njuno stran.«). Zelo pomembno je, da znamo razmejiti odgovornosti otrok in staršev. Starši si svoje skrbi, težave, dvome, negotovosti delijo med seboj, medtem ko jih otroci delijo staršem. Prav tako je ključno, da se odrasli med seboj uskladimo in otrokom posredujemo iste informacije, saj na tak način ustvarjamo varnost v družini. Kako bi bilo se pogovoriti z možem o vašem občutku, da se preveč vtika v otroka in preveč zahteva od njiju? Kako bi bilo pri njem preveriti, kaj to zanj pomeni? Kaj pa to tudi za vas pomeni »preveč«? Kako bi se bilo pogovoriti tudi o postavljanju meja otrokom? Kje je meja, če se ne upošteva dogovorjenih gospodinjskih opravil? Kje ste vi pri narekovanju vzgoje vašim otrokom? Kako bi bilo svoj občutek, da je mož prestrog vzet zares in se pogovoriti z njim o tem? Po kakšnem načinu ste prej vzgajali svoje otroke? Je čutit veliko razliko, ki jo doživljate tudi vi, ko pišete strogih načinih, ki – če vas prav razumem – vam niso blizu?
Prepričana sem, da vas sinove besede o odhodu od doma, zelo prestrašijo in pustijo kar malce negotove. Kaj pa te besede zares pomenijo? Kako se on počuti ob vas in partnerju? Sta se pogovarjala o tem? Kaj mu tako ne ugaja, da bi kar šel od doma? Občutek je, da sin zelo močno čuti vašo negotovost in zmedenost, o kateri pišete, občutek, da bi kar pobegnil pred stvarmi, ki so tako močne in boleče.
Kako vi doživljate vaš odnos z bivšim partnerjem? Koliko negotovosti vam predstavlja to, da nimate urejenih stikov, ki vam lahko vsak načrt preživljanja časa z otroki, uničijo? Kako pa otroka vidita čas, ki ga preživita z očkom? Kako bi se otroka počutila, če bi v naprej vedela, kdaj bosta videla očka in kdaj bosta z vami?
Gospa, kako bi se bilo v tem hitrem kroženju ustaviti in se vprašati: kje pa sem jaz? Kako se počutim ob partnerju? Kako se počutim kot mama? Kot ženska? Kje lahko postavim mejo in poskrbim zase? Ni mi treba prenašati, da se svet kar vrti – zakaj se ne bi vrtel v mojo smer?
V vašem končnem scenariju imate zgodbo že zapisano (kako se bo vse razbilo, na koncu bo zmagal bivši …) brez vloge zase! Kam ste se skrila? Gospa, vi ste tista, ki lahko naredi spremembo, ki lahko postavi mejo, se pogovori z možem, uredi stike in poskrbi zase, za svoje skrbi in negotovosti. In ko boste na tak način poskrbeli zase, boste poskrbeli tudi za otroka.
Držim pesti!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Spoštova Petja, najprej iskrena hvala za vaš izčrpen odgovor.Napisali ste veliko, ter mi postavili vrsto vprašanj, na katere niti sama ne znam popolnoma odgovoriti.
Mogoče sem naredila napako, že v pismu, ko nisem napisala, da smo živeli v odnosu, kjer je bilo ves čas prisotno fizično in psihično nasilje, predvsem do mene.Ne bom zanikala, da otroka pa tega nista doživljala, ker bi zanikale sebe in njiju.Bila sta priči in velikokrat priznam, ne da sem ju, nisem ju nikoli ju nisem zaščitila pred tem.Bivši, ju je vedno, preden je obračunal z mano, napodil in zaprl v sobo in oba še danes ne preneseta, da se zaprejo katerakoli vrata v stanovanju.Vse sta doživljala na svoj način tlačila vase, sin je napreimer potem vedno nekako želel preusmeriti pozornost stran od mene, da bi me zaščitil.Veliko se pogovarjamo o tem, pa vendarle priznam, da sva se nekako vsaj z sinom nekje vmes v teh letih izgubila, oddaljila drug od drugega.Sama se mi zdi, da sem na nek način vzpostavila distanco od njega, da ga ne bi še bolj prizadela,.Ves čas mu dam vedeti, da on ni naredil narobe prav nič, da ni kriv, da ni bil dolžen mene reševati, da je vedno odreagiral pogumno, kot velik moder mož.Vedno sem imela občutek, da imam pred sabo odraslo osebo , ne otroka.Danes ko se počuti dokaj varnega in se je veliko zaupal, mojemu možu, se počasi spreminja v majhnega otroka. kar prej ni mogel biti.
Težko je, za vsakega posebej.Od kje meni taki občutki, po tem, da hočem zavarovati otroka pred vsakim, ki se jima približa ne vem.Mogoče zaradi doživetega, mogoče zaradi moje mladosti, ko so moji starši več ali manj vedno postavljali druge na pediestal, jaz pa sem bila vedno za vse kriva.
Ne vem mogoče od tu ti občutki, ali pa skupek obojega.
Tudi z mojim možem se o tem ogromno pogovarjava, tako midva, kot vsi štirje skupaj.Jezi ga, ker ju njun oče uporablja kot sredstvo manipulacije, in ju jemlje kadar se mu zljubi in ko ima on čas.Nikoli do sedaj se ni držal dogovora ki ga imamo, velikokrat smo ga že spreminjali, in vedno zaradi njega.Naveličana sem vsega tega in utrujena od tega res.Sin gre, zakaj ne vem, čeprav se mi dozdeva da zaradi tega,ker je finančno dobro preskrbljen in dobiva od njega podkupnine, ki pa enemu najstniku, veliko pomenijo.Hči gre, ampak dobesedno zaradi tega, ker mora iti, ne zato, ker bi si to želela, saj tako ona pravi.Bilo je obdobje ko je jokala ko ni želela iti, ko je dobesedno padala v histerijo.Seveda je jaz nisem silila ker sem razumela njeno stisko, ampak zelo redko se je zgodilo, da se je oče strinjal, da pa naj vseeno ostane doma , kot da gre z njim.
Na csdju so mi rekli, da mora iti in da sem jaz lahko obtožena oviranja, kljub temu, da sem jim razložila njeno stisko.Vztrajali so pri temu, da ima oče tudi pravico do stikov z njo, ter da se naj jaz pogovorim z obema.Težko je razlagati nekumu, da nečesa ni dobro početi, sploh če je to v škodo otrok, on pa gleda skozi svoje oči, zaradi svojih kapric.
Kako se počutim jaz , se ne sprašujem, ker na to niti pomislim ne.Vedno poskušam gledati skozi oči otrok, ne sebe.Sama sem že navajena, da načeloma ne moremo delati nekih načrtov, ker nikoli ne vemo kdaj bo klic in zdele ju pridem iskat.To mojemu možu ni všeč in priznam , da ima prav, saj se ves čas prilagajamo njemu, jaz sem tista ki vedno rečem, prav naj gresta, kljub temu, da sem mu že milijonkrat rekla, da naj mi pove, kdaj ju želi imeti vsaj tri dni prej, pa nikoli dosegla nič, saj na koncu vedno pokliče sina on pa potem pove meni.Tudi on mu je že rekel sam, da naj ne kliče njega, ampak da naj se dogovori z mano, pa nič, brez uspeha, vedno eno in isto.Otrok ni dolžen nositi teh bremen, pa jih mora.Možu je rekel, da je na nek način zelo jezen na mene, zaradi tega, ker sem dopuščala tako obnašanje do sebe in do njiju, da nisem bila sposobna temu narediti konec.
Draga Petja, ko v zadnjem odstavku pišete kje sem jaz, se samo nasmiham, kajti mene ni, in tako je od nekdaj.Moje želje so nepomembne, saj že celo življenje delam tako kot drugi želijo.Moj mož pravi enako, da dokler ne bom postavila trdnih mej, do kje lahko kdo gre, do tam bodo šli.Velikokrat mi reče, naj se postavim za sebe in ne dovolim pometanja drugim z mano, pa nič.Očitno je to postal moj način življenja, krog iz katerega ne znam izstopit.
Zelo bom vesela, če bom iz vaše strani dobila še kakšno vzpodbudno besedo in mogoče pomoč, kako naprej, kaj naj naredimo, na koga se lahko obrnemo, ali lahko to rešimo sami.
Z velikim spoštovanjem.
Iskrena hvala.
M.

Sama jih imam 25 , moja sesta 21. Obe sva bili deležni stroge vzgoje, sploh kar se tiče šole, izhodov in opravil doma. Lahko te potolažim, da kljub temu, da sta moja dva včasih res malo pretiravala sem vesela da je bilo tako. Nikoli naju nista zavijala v vato in nihče naju ni branil in nama dajal potuhe. In verjameš ali ne sem vesela, da je bilo tako. Nobena od naju ni imela nikoli težav. Že zelo zgodaj sva postali samostojni, privzgojene imava delovne navade, s šolo nikoli ni bilo težva, prav tako ne z alkolohom ali slabo družbo…. skratka jaz sem s sabo in s sestro zelo zadovoljna (čeprav se sliši samovšečno). Lej v sloveniji je vsesplošni problem, da mame otroke vzgajajo tako kot bi želele jih obdržati za celo življenje. Ne zavijaj otrok v vato ker jim s tem ne koristiš, ampak škodiš!! Ko berem se mi čedalje bolj zdi, da se bojiš “zameriti” otrokom, za moža ti je pa vseeno.Jaz dam prav tvojemu partnerju. Zdaj je zadnji čas, da ju vzgojiš in narediš nekaj iz njih. Kakor sem prebrala se otroka zavedata, da imata brezmejno podporo kar še nikoli ni bilo dobro. Ne vem pravzaprav v čem je sploh problem (partner se z otroci ukvarja, skrbi ga kako jim gre v šoli, vzgaja ju v odgovorni osebi), ti pa v tem vidiš problem. Očitno to ni problem, saj vidiš pozitivne učinke vzgoje tvojega novega moža. S tem kar počneš ne boš naredila nobenemu usluge verjami. Sama boš ostala brez moža, otroci pa te bodo vrteli okoli prsta. In če misliš, da te bodo kaj bolj cenili se motiš. Poskrbi, da ne bodo takšni kot večina mojih vrstnikov (se vedno živijo doma na plečih staršev, ne delajo nikjer, so neuporabni, ženske ne znajo rokovati z gospodinjskimi opravili – kuhati, prati itd., s problemi se ne znajo soočit ker so to ponavadi naredili starši namesto njih, vsaka služba je preveč naporna ker jim nikoli ni bilo treba prevzeti odgovornosti oz. delati).

Skratka vzemi se v roke in vsaj skušaj kaj izboljšati. Probaj kak mesec kako bo če boš v podporo možu in ne boš dajala potuhe otrokom in boš videla. S tem, da moraš biti pripravljena tudi na to, da se znajo tvoji otroci znajti na nasprotni strani (proti tebi).

Ko tole berem, mi je kar hudo kar preživljate in niti ne vem, ali lahko kaj pomagam… sploh ker bom odgovorila zelo laično…
Vendar sem vseeno želela napisati tole: vaš sedanji partner se po vašem opisu zdi zelo dobra oseba, ki pozitivno vpliva na vas in na vaše otroke. Mogoče bi bilo dobro, da se postavite na njegovo stran, ko otrok poskuša z jokom doseči pri vas to, kar pri njemu ne more. Jok je namreč le način, kako od vas izsiliti nekaj, kar partner ne dopušča, ker ve, da s tem trka na vašo šibko točko. Pa saj to veste a ne?

Nasvete je sicer lahko deliti, če sam nisi v takšni situaciji, ampak:
– postavite se zase. Pomislite, kaj je prav in bodite starš vi in ne vaši otroci. Jaz sem imela zelo strogo vzgojo, kjer tudi jok ni pomagal in zdaj vidim, da so imeli starši povsem prav… Če je sin še v OŠ, se bo seveda poskusil uveljaviti; sebe in svoj prav. Ker je očitno že opazil, da ste se postavili zanj, tudi ko to ni bilo mogoče primerno, očitno računa, da boste ta vzorec ponavljali. In izsiljuje s selitvijo iz hiše… ampak pri teh letih je to povsem nemogoče.
– predlagam, da se pogovorite se s sinom (kot razmem hči ni tak problem) in da se sploh veliko pogovarjate. Pojasnite mu, kako ste srečni s sedanjim partnerjem, prosite ga, če vam lahko pomaga pri dobrih odnosih… Mogoče bo pogledal na vse skup iz drugačnega vidika. Povečajte njegovo vključenost v družinske odnose, ampak ne dajte mu oprevelike moči maniplacije.
– imate močan materinski čut, ampak bodite na realnih tleh. Vidim vse več staršev, ki svojega otroka ščitijo, tudi če je naredil kaj proti zakonitega. Krivda se preloži na druge ali na sistem in otrok običajo zabrede samo še globlje. Ne pravim, da ste vi takšna, ampak imam mnenje, da morajo biti straši zakon svojim otrokom, še vedno pa morajo nad njimi obstajati družbeni zakoni. Sicer otroci kršijo in ene in druge.
– kar se bivšega tiče, vas povsem razumem, ker ima enake težave sestra. Pogovorite se z otroci, kako pogosto bi ga radi videli, da veste, na čem ste. Nato zajamite sapo in bivšemu mirno ampak odločno povejte kašen je dogovor s socialno in z otroci. In če se prikaže nepričakovano, mu recite : ”lepo da si se oglasil, ampak samo na hitro pozdravi otroke, ker zdaj gremo ven ipd.” Zberite vse atome moči in bodite trdna.
– če nekdo reče kaj o vašem otroku – pa naj bo to vaš partner ali kdo drugi – ne reagirajte takoj, ampak vdihnite in premislite. Ni nujno, ampak včasih se stvari od zunaj zdijo bolj jasne. Mogoče bo kaj od izrečenega celo res. Premostite užaljenost in morebitno krivdo, da ste otroka napačno vzgajali, in vzemite to kot nekaj, kar zmorete izboljšati. Vsi imamo napake. Tudi otroci.

Skratka in po domače: zbrcajte se in pridobite moč nazaj. Naj vam je ne vzamejo ne otroci, ne bivši in ne partner. In: pogovarjajte se – z otroci in s partnerjem. Ne se zapirat vase, saj se problemi samo večajo, če jih rešujemo v svoji glavi.
Zdaj ko sem to brala se zdim kar stroga ampak to ni bil moj namen. Res vam želim, da bi imeli krasne družinske odnose in da vam bo sčasoma uspelo najti način, kako prebroditi trenutne težave.
Srečno!

Spoštovana Femme,

V vašem pismu berem nekaj zelo pomembnega – postavili ste se zase! Odmaknili ste se iz nasilnega zakona, zaščitili sebe in otroka, bili rahločutni in razumevajoči do otrok in kar je najpomembneje – spremljali ste sebe v svojem življenju, kljub temu, da verjetno nimate tega občutka. Naj razložim – prepoznali ste, da potrebujete pomoč in se jo odločili poiskati – odločili ste se poskrbeti zase (in vašo družino).

Pravite, da so nekatere dileme in vprašanja, na katere se še ne da odgovoriti. Tudi to je vredu, da imamo občutek, kje smo in kaj nas še čaka. Poskrbeti zase pomeni tudi si priskrbeti odgovore, ki me pomirijo. Včasih tudi tvegati in postaviti vprašanje, ki ga še nikoli nismo – če le vemo, da bo odgovor poskbel za naše počutje, pretrgal tišino, odkril družinsko skrivnost ali pa preprosto povzročil priznanje, da nas je strah, smo žalostni, jezni, osramočeni …

Zapisali ste, da ste s sinom vzpostavili distanco, da ga ne bi še bolj prizadeli. Kaj to za vas pomeni – vzpostaviti distanco? Se manj pogovarjati? Koliko vas je strah, da mu ne morete pomagati – vrniti otoštva (pravite, da se je že kot majhen obnašal kot »mladi mož«), koliko se počutite krivo za to? Gospa, vi ste mati, in imate za vaša otroka najboljše odgovore! Samo vi ju tako poznate, da lahko veste, kaj se z njima dogaja. Vzpostavitev pristnega, pravega, ljubečega stika, stika pripadnosti otroka staršu je vedno ključna stvar vsakega posameznika v vsakem trenutku življenja (ob rojstvu seveda še bolj, ker je od stika odvisno preživetje dojenčka).
Sprašujem se, kako bi se vam bilo »odvaditi« gledati na druge in pogledati nase. Koliko imate lahko občutek, da si vi zaslužite lepo, mirno, ljubeče in razveseljujoče življenje? In si ga. Iz vaših besed lahko razberem, da ste resnično pripravljena na tak korak. Ki ne bo lahek in hiter, ampak bo pot k sproščenim odnosom, ljubezni do sebe in tudi »očiščenju« zlorab, ki jih (predvidevam) še vedno nosite v sebi. V procesu zakonske terapije si lahko daste možnost za izboljšanje bolečih odnosov in ovrednotite sebe kot žensko, partnerko in mater v vašem življenju.
Ne odlašajte predolgo. Srečno!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Draga Detektivka12, hvala za tvoj pogled.Tudi sama sem bila deležna stroge vzgoje in ja tudi jaz danes velikokrat rečem, da je bilo tako prav in dobro,a to kar počnem pri mojih dveh….hm, včasih ne vem več zakaj.Ne odobram vatiranja in ju ne vatiram, sem na njuni strani vse do takrat dokler je potrebno, kajti čim ju da imata svojo glavo, zato da z njo mislita in ne za okras.Sem ena izmed tistih mam, ki če bosta karkoli ušpičila, bosta za to tudi odgovarjala, tako da priznam mi je tole kar počnem že malo nejasno.
Ne vem mogoče, ker imam občutek krivde, da nisem dovolj dobro poskrbela za njiju, ju zaščitila, da ju sedaj pretirano ščitim, ali pa ker je bila do sedaj vse na meni, sedaj ne znam sprejeti tega kar mi nudi mož.Nimam pojma, vsekakor pa ne delam v smeri razvajenih mulcev, ki nimajo pojma v življenju, ali pa da ju limam na sebe, da bi ju čim dlje obdržala.
Očitno imam jaz v sebi nekaj, kar moram sama z sabo razčistiti, pa sploh vidim ne kaj.

Sašenka, tudi vam hvala za vaš pogled.Ne vem kje ga biksam res ne vem, ampak vidim, da nečesa ne počnem prav, pa ali tega nisem sposobna uvideti, ali pa nočem.Ne prevzemam njunih napak na sebe, ampak sta za njih odgovorna sama, se pa trudim, da sem tam, ko me potrebujeta.Vsaj trudim se in to očitno na napačen način.
Mogoče, pa je res čas, da se dobesedno zbrcam in naredim korak naprej, izstopim iz sebe in pogledam z druge strani, čeprav, kot da bi na nek način tega ne želela.Hm…ne vem, se pa začenjam zavedati, da pa možu ne dajem podpore in da mu res dajem občutek, da je v tej bitki sam, proti nam trem.Krivično in nepravično vem, se zavedam…poskušam spremeniti….
Manjka mi samozavest in odločnost, katero še sama zanikam, če le pokuka na dan .Valjam se v velikih občutkih krivde, saj imam včasih občutek, da v življenju nisem naredila ničesar prav in nič koristnega, ter da če že kaj počnem je to napačno.
Mogoče pa je vsega skupaj za mene preveč, ker mi je to, kar mi nudi mož nepoznano,neznano, kljub temu, da sem si to želela od nekdaj.
Čaka me še veliko dela, zavedam se tega.
Hvala za napisane besede in lepe misli, pa ne niste strogi, sploh ne.
LP M.

Spoštovana Petja.
Iz srca hvala, ker ste ponovno odgovorili.Hvaležna sem vam.Nikoli nisem o tem kaj se je dogajalo za štirimi stenami razlagala nikomur, saj se mi je zdelo preveč sramotno, saj sem ves čas imela občutek, da sem za vse kriva jaz.Mogoče je čas, da se neham skrivati in enkrat na glas povem kaj je bilo, tudi otrokoma, čeprav sem jima že stokrat, sploh to, da nista onadva kriva za to, ampak midva kot starša in najina nesposobnost.
Ne, vem, priznam da se počutim, kot da doživljam brodolom, da sem na ladji ki jo premetava na eno in drugo stran, jaz pa sem tista, ki se moram odločati, kaj bom naredila.
Zmedena sem priznam, zaradi mnogo stvari.Ne znam jokat pa si želim, želim si izjokat vse od tistega trenutka, ko sem sama pri sebi naredila zid, da pa mene ne bo nihče več v življenju prizadel, do tistega trenutka ko sem si naredila trdo kožo in postala nedostopna vsem, sebi, partnerju, otrokoma.Težko je sprejeti misel, da delam narobe, da se motim, da nam moj mož hoče dobro, verjetno zaradi preteklih izkušenj, verjetno zaradi odločitve v nekem trenutku, da pa v življenju ne bom več spustila koga tako blizu, da me lahko ponovno rani.
MOgoče tu res delam kapitalno napako, in je ta moj zid premočan da bi ga sama porušila.Se pa zavedam, da mu z tem delam veliko krivico.
Distanca do sina, ne se pogovarjava veliko, pa vendarle opažam, da mu je manjkala moška figura, moški pogovori, ki mu jih nudi moj mož, on pa verjetno ravno tako, ko se počuti ogroženega odreagira tako, da priteče k meni in že sem na njegovi strani, sploh če se gre za omejitve.Mogoče pa na nek način podzavestno preko njiju obeh, ščitim sebe, malo punčko, ki se je podobno počutila v njunih letih.
Dali ste mi misliti ko ste rekli da si tudi jaz zaslužim lepo, mirno življenje in srečno, kajti očitno tega nisem pripravljena spustiti do sebe,kajti še vedno imam preveč občutkov krivde do sebe, do vsega kar se je zgodilo meni, kar sta doživljala otroka, da si na nek način ne zaslužim teh stvari, saj nisem naredila nič, da bi spremenila vse, kar se je dogajalo za štirimi stenami.
Bojim se, da bi se takoj spet kaj slabega zgodilo v tistem trenutku, ko bi si to dovolila.Kruta sem do sebe, do otrok in do moža.Nisem sposobna uvideti, da nam želi pomagati, da nas želi spraviti na omenjeno pot sreče in zdravih odnosov, ki jih nismo vajeni.
Ne vem če sem pripravljena, kot menite vi, kajti če bi bila, tega ne bi tako močno ovirala.
Iskrena hvala za vaš čas in vaše besede.Zdaj vem kaj mi je storiti.
Hvala, LP M.