Pozdravljeni!

Mogoče bo zvenelo majčeko čudno, pa vendar…
Verjamem, da je zelo veliko partnerskih odnosov, ki so postali monotoni, nezanimivi, samoumevni…, tako kot moj. Z strani mojega partnerja nimava nobenih težav – kot sem napisala, on jemlje vso situacijo kot nekaj samoumevnega, poizkusila sem že marsikaj, a je stanje še naprej enako.

Jaz si po 7 letih še vedno želim iskric, poželenja, pogovorov, da bi se kdaj sam spomnil in tudi mene kam sam povabil….

Pričakujeva že drugega otroka, štejem 27let ,nekje v sebi se pa počutim, kot bi bila stara, uvela….

No vprašanje pa se glasi – ali vam je uspelo in na kakšen način spremenit odnos do partnerja oz. ali mu je kako uspelo spremeniti Vašega, da ste ponovno obudili zanimanje za odnos….
Kakšno taktiko ste – je ubral/a?

Ja vem, pogovor, vendar so bili do zdaj pogovori dokaj neuspešni, enolični…
Strokovna pomoč? – nekateri moški je pač nikoli ne potrebujejo…

Kljub nerodno zastavljenemu vprašanju upam, da ste razumeli kaj sem želela vprašati in komaj čakam kakšen dober predlog…

Pozdravljeni, 2hot!

Verjamem, da si želite osvežitve v partnerskem odnosu, ki je postal vsakodneven, dolgočasen, pust in prazen… Kam so se izgubile iskrice, se sprašujete in kaj storiti, da se ponovno obudijo? Ne verjamem, da obstaja rešitev v nasvetih, predlogih in tehnikah kako spet priti do prijetnih občutij, čeprav je idej marsikje vse polno in nekaj časa, dokler so stvari nove in se nanje ne navadimo, celo res delujejo… Potem pa potrebujemo spet nekaj novega…in spet in spet… Tako je, če od zunaj pričakujemo, da nas bodo stvari napolnile…in smo potem razočarani, ker ostajamo (notranje) neizpolnjeni… Vsi možni nadomestki, včasih vključno z otroki (od katerih morda nezavedno pričakujemo, da nam bodo napolnili to praznino!), včasih pa tudi z nezvestobo in aferami (kjer marsikdo išče ta občutja!) nam tu ne morejo pomagati. Rešitev je znotraj nas samih in znotraj najinega odnosa, ni pa enostavno priti do nje…

2hot, verjamem vam, da se počutite neizpolnjeno in prazno, na drugi strani pa utrujeno od iskanja in dajanja pobud in da ste poskusili že marsikaj… In če bi se o tem začeli pogovarjati z vašim partnerjem – kako se počutite, kako vam je, koliko ste razočarani in neizpolnjeni… Verjamem tudi, da moški verjetno ne čuti takoj te praznine in tudi ne na tak način kot ženska, ki začne v odnosu še prej pogrešati »vsebino«… Zato je morda tudi ženska tista, ki začne o tem v odnosu opozarjati (ne obtoževati in ne kriviti!) in ne odneha, moški pa morda še menijo, da ni nič narobe in da je partnerka preveč zahtevna…(pa ni!). Toda, če ima moški žensko zares rad, jo bo (slej ko prej) pripravljen slišati tudi v tem, čeprav verjamem, da se bo počutil grozno, ker bo menil, da je on kriv, da je on tisti, ki je ni osrečil…(in ga je dobro razbremeniti te krivde, saj se verjetno trudi!).

Osrečujoča in radostna občutja (tudi potem, ko zaljubljenost mine) ustvarjajo skupni trenutki bližine, ko si dva zmoreta sočutno podeliti svojo ranljivost, svoje strahove in stiske, svoja najgloblja in najtežja čutenja, tudi razočaranje, žalost, prizadetost… Ustvariti tako vzdušje bližine/intime pa je v resnici prava umetnost…in se gradi in dograjuje neprestano… Pogovor je tu neizogiben, ne vem pa, če si v resnici predstavljamo kaj pravi pogovor je. Mislim namreč na pogovor, (ki se ga verjetno vsi še učimo) in si upamo spregovoriti o svojih čutenjih, občutkih, pričakovanjih, kjer govorimo o sebi in ne o partnerju, pač pa o tem kako mi doživljamo njegova dejanja, besede, kaj (tudi v telesu) čutimo ob tem…, kjer ne obtožujemo in ne krivimo partnerja, pač pa uspemo izpovedati svoje najgloblje bolečine, razočaranja, pričakovanja in kjer si podelimo tudi solze… Na drugi strani mora biti partner to pripravljen slišati in deliti tudi svojo notranjost in samo oba skupaj (včasih je potrebna tudi strokovna pomoč zakonskega in družinskega terapevta) lahko ustvarita tako vzdušje, da se da spregovoriti o tem. Takih pogovorov (pospremljenih tudi s čutenji) ni nikoli preveč in nikoli ne morejo postati dolgočasni. Intima/bližina je namreč največja možna bližina med dvema, ki sta si blizu in se imata rada in je sestavljena iz več elementov, od katerih je poželenje in spolnost samo en (čeprav zelo pomemben) del… Odnos je namreč tisti, ki osrečuje, izpolni in ustvari to bližino med dvema ali pa je odnos tisti, ki nas pusti prazne in nesrečne… Za graditev odnosa pa sva odgovorna oba, vsak s svoje strani.

2hot, ne vem, če ste želeli slišati to, kar sem vam napisala, verjamem pa, da je prav, da se vzamete resno (da si verjamete, da čutite prav, da niste srečni in izpolnjeni) in da si želite in zaslužite (oba si zaslužita) še kaj več od odnosa! Od vaju obeh pa je odvisno kaj bosta z vajinim odnosom storila… Zmoreta veliko, vprašanje pa je, kaj sta za to gradnjo odnosa (in s tem za trajno poživljanje) pripravljena storiti – vsak s svoje strani in oba skupaj!

Morda ste tudi uporabniki foruma našli kakšne načine, ki poživijo odnos in so vam pomagali- dobrodošli, da jih podelite, kolikor jih lahko…

Težko je poživiti odnos med nosečnostjo, po porodu ko smo ženske skoraj dobri dve leti vpete v skrb za naraščaj. Mislim, da bo treba malce počakati, potem pa se lotiti poživljanja v odnosu. Žal ni spodbudno, za zdaj.

Z DEDE se ne morem strinjati. Nosečnost je del življenja obeh partnerjev, skrb za naraščaj pa prav tako. Takrat ženska potrebuje še več pozornosti in pomoči partnerja, partnerju pa tudi ne škodi več pogovora s svojo življenjsko partnerico. Prej koristi, če jo je pripravljen poslušati in slišati.
Idelano bi bilo znati se takole pogovarjeti. Odpreti se ljubljeni osebi v dno duše. Vendar način, kako se izražamo, je (žal) tak, kot ga pač znamo. Jaz zase vem, da imam občutek, da če se še tako trudim, da partner ne bi imel občutka krivde, se prav to zgodi skorajda v slehernem takem pogovoru, kjer pa se odpiram le jaz… feedback je največkrat le otroška užaljenost in trma, vztrajanje pri svojem prav in ni šans za dodatne obrazložitve.
Želim si, da bi znala drugače. (Zaenkrat še) menim, da ljubezen premaga vse ovire. In če v ljubezen verjameta oba, bo odnos obstal. Vprašanje je le, ali se bo razvijal, ali bomo v njem res živeli tako kot si želimo, ali sva tam, da se podpirava, ali da iščeva napake drug pri drugem… Ravno zadnjič sva se pogovarjali s kolegico, da poznava kar precej vdov, ki so po smrti svojega moža “zaživele”.

Da black and white . Včasih se zdi ,da se ljudje v odnosu dušimo ne pa razvijamo.
Jaz že imam tak občutek.
Od odnosa hočem več kot hoče moj partner in vedno bolj se mi zdi da je pravzaprav vendarle vse od mene odvisno kako si bom uredila žiljvenje. Jaz njemu prioritet ne morem določati.In njegova prioriteta je delo .Za odnose mu zmanjka enegije.
In ali je ljubezen dovolj ? Ne vem se mi zdi da je treba še kar nekaj delati zraven.

Draga 2hot. Ne bom ti ravno v pomoč, razen v toliko, da nisi edina. Poleg tega menim, da je ga. Jerneja dala odličen nasvet… ki pa ga je tezko, ce ne skoraj nemogoce spraviti v zivljenje. Tudi v mojem primeru. Tudi mi2 sva skupaj 7 let, imava otroka… jaz si noro zelim se enega, mogoce celo dva, vendar ne v tak odnos kot ga imava.. tudi iz tega izvira ena izmed mojih stisk.. nisem vec rosno mlada, bioloska ura pa tiktaka. Sicer je vse v mojem zivljenju pod kontrolo, le tega partnerstva ne znam postimat. Tudi nama so metuljcki zdavnaj odleteli, vendar je vecji problem pomanjkanje spostovanja v medsebojni komunikaciji. Zavedam se, da sta za vsak prepir potrebna dva, vendar se velikokrat zgodi, da me na neko nedolzno vprasanje tako »zabije«, da ne razumem zakaj se gre oziroma kaj sem mu naredila hudega. Ali pa zacne »najedat« in narediti cel spor zaradi tako banalnih stvari, da se resno sprasujem koliko je star in zacnem dvomit v njegov EQ (npr. totalno je znorel, ker sem zjutraj v naglici pozabila pospravit mleko v hladilnik, in ga nisem pospravila niti ko sem prisla iz sluzbe, in tako je alpsko mleko stalo 12 h na pultu, zaradi cesar se je (verjetno) zgodila neizmerna gospodarska skoda poleg tega nimam odnosa do hrane ker jo mecemo stran – pa noben ni vrgel hrane stran, samo mleko ni bilo na +8st temvec na +20st – se strinjam da ni ok, kljub temu, pa ni treba delat cele drame). Nekako nisem tip, ki bi take zadeve mirno prenasala, zato pa si prepiri sledijo iz dneva v dan… enostavno ne morem normalno funkcionirat, ce me namerno prizadane, po dveh urah se obnasa kot da ni nic in sem spet lubica itd.. ne morem…in priznam, da sem tudi sama zoprna in mu kaksno vrnem.. samo res ne morem po parih urah brez nekega pogovora kaj se je zgodilo in zakaj je do tega prislo in kako se bomo temu v prihodnosti izognili ziveti dalje kot da ni nic…te zadeve se v meni kopicijo in s tem nejevolja….pogovor, ja.. vse je bilo ze izreceno.. nestetokrat v takih in drugacnih situacijah.
Poleg tega pa tudi jaz pogresam pozornost, cas, ki bi ga skupaj prezivela kot par ali da bi imela nek »obred«, kjer bi se »srecala« in se pomenila kako se je odvil dan, kaksni so plani, ne vem, npr. kava po kosilu (on ne pije kave), da bi sla na cik (ne kadiva), zvecer, ko dava otrocka spat… ko sem to omenila, je bil odgovor, da imava kosilo skupaj,.. je res, takrat se pomeniva o sluzbi, vecino casa pa skaceva okrog otroka in ga skusava »vzgojiti«, da ne bi bilo potrebno cele jedilnice globinsko pomiti po vsakem obroku, torej je bore malo casa za naju, ničkolikokrat pa se je zgodilo, da sem jaz se jedla, on pa je vstal od mize, pospravil kroznik za sabo in sel pred racunalnik…..
vcasih sem vztrajala, da se poljubiva, ko greva spat in se zbudiva, ko greva zjutraj narazen in ko spet prideva skupaj, vcasih sem ga »ujela« na hodniku in ga objela, pa se mu je vedno mudilo naprej.. vcasih sem »tezila«, ker se je zvecer, ko se vse umiri, raje usedel za racunalnik in igral igrice, kot da bi se skupaj usedla in kaksno rekla… bila sem zalostna, ker ni hotel z mano spat v spalnico, ces da bo se gledal TV, bila sem razocarana, ko sem se kljub vsemu stisnila k njemu na kavc, in se obrnila k njemu, da bi malo kramljala, pa je cez mene gledal TV… vse sem poskusala, jokala, kricala, govorila, razlagala, mu poskusala prikazat zadevo skozi moje oci, povedala sem mu, da sem v tem odnosu osamljena.. brez ucinka, menda ne vem kaj bi rada, dramatiziram, nisem z nicimer zadovoljna in ne znam nobene stvari gledat pozitivno, da itak sva skoz na vezi, saj se slisiva parkrat na dan (za vsakodnevno problematiko – kdo gre v vrtec, kdo v trgovino), poleg tega se itak vse pomeniva na chatu ze dopoldne..ne znam dopovedat, da to ni to…da je pogovor, ki ga »krici« od racunalnika k meni v dnevno (preko dveh sob) zame ponizujoc,… njegova razlaga je bila, da je ze to neki, da je doma, da ga imam skoz na razpolago.. no, ce mi to ni to, je vseeno, ce gre s kolegi na pir, anede..
jaz pa zelim le topel, ljubec in spostljiv odnos, da bom svojemu otroku dala najboljso popotnico za zivljenje..
Obcutek imam, da sem nekako otopela, distancirala sem se, tako manj boli. ne zelim si vec nicesar,.. ne dotikov, ne poljubov, ne seksa, niti tega, da bi sla skupaj spat, da bi bila kaksno minutko sama… ce sem iskrena nehote stvari organiziram tako, da se ne srecava (kar niti ni tezko glede na njegov interes-samo svoj del sem izpustila). Mi tako kar najbolj pase. Vseeno pa so dnevi, ko mi je res hudo, ko sem tako neskoncno osamljena in razocarana, ko si resnicno zelim ob sebi duso, ki bi me razumela, vcasih bi potrebovala samo objem in besedo, da ve, da mi je tezko. Vendar solz ne kazem vec, umaknem se, se zjocem, nato pa zberem zadnje atome moci, da si nadenem nasmeh in sem svojemu malemu soncku srecna in potrpezljiva mama.
Veckrat se vprasam, zakaj vztrajam v takem neizpolnjujocem odnosu, zakaj grem po poti svoje mame, ko pa sem kot najstnica gledala njeno bolecino in se tolikokrat zarekla, da bom jaz zivela drugace. Odgovor na vprasanje se skriva v iskricah v ockah, ko ga zagleda in malih ustkah, ki kricijo: oci, oci, oci…..

lejla se strinjam: sometimes love just aint enough

Potem je res, da je povsod enako…

Ti pa vztrajaš in ti pri 40 – 50 letih pove, da ga ne osrečuješ več ter da si je našel mlajšo…
🙂

Mogoče me nisi razumela. Poživitev odnosa – kaj je to?
Z možem sva skupaj nekje dobroh pet let. Noro se ujameva v sexu, veselijo naju isti konjički (skoraj:-), obožujeva savnanje, kopanje, planine… Lani sem bila noseča, letos v začetku leta sem rodila. In najin odnos ni tak kot je bil prej. Mož razume, da imam (imava) pomembno delo okoli malega nadebudneža. Pomaga mi kot se le da, vendar najin odnos (prej sproščen, veliko sva hodila na okoli, se zabavala) se je spremenil. Pravi, da pogreša sex, vandar razume, da sem tudi utrujena. Prej mi ni bil problem karkoli okoli tega. Tudi moža sem več crkljala, on mene prav tako. Včasih se mi zarosijo oči — prej mi je zjutraj po muckanju vedno prinesel v posteljo kavico, sva se pogovarjala, smejala.. zdaj tega ni. Zbudi naju najin sin ali pa odide mož zgodaj na delo in se vrne pozno popoldne. Veliko dela, ker imava namen graditi hiško.

Hočem reči, odnos se je spremenil in ni več tako “živ” za “naju dva”. Nekje sem prebrala odlomek iz knjige, ne spomnim se naslova, da mora mož po dveh letih poskrbeti, da njegova žena postane spet “njegova”. Otrok mora pasti po hiearhični lestvici nižje (zdaj je prvi). In takrat je čas, da poživimo odnos, da ga vrnemo v stanje kakršno je bilo pred plenicami:-)

To sem želela povedat.

Se opravičujem za tako pozen odgovor, vmes sem si morala vzeti čas za porod, pa če mi je bilo všeč ali ne 🙂

DEDE, sploh nisem komentirala tvojega posta, oprosti, če si me tako razumela. To sem mislila tako na splošno, kolikor opazujem okolico in vidim kaj se dogaja z moškimi, ko pridejo v krizo srednjih let, ko dejansko otroci odrastejo, v zakonu pa zazija praznina, ker dejansko partnerja zaradi tempa življenja nista povezana – prej bi rekla da sta v površnem odnosu, ki pa se nekako izrazi takrat, ko ostaneta partnerja sama – beri otroci gredo od doma in mož, ki je v krizi identitete posega po vseh mogočih pripomočkih za dvig samozavesti. Velika večina jih meni, da jim bo 15 let mlajša deklina pri iskanju samega sebe v pomoč, a kaj ko ne mine dolgo, ko spoznajo kruto resnico in vem za primere, ko so po kratkem času nostalgično ugotovili, da preteklih let ni mogoče čez noč pozabiti, izbrisati, ter so ponižno želeli nazaj k prvotni ženi, partnerici – a kaj ko se ženske ko prebolimo odločimo, da je trpljenje ob izgubi in spoznanju resnice, da nad nami ne bdi angel varuh, ki bi nas varoval pred takšnimi situacijami, ki so se včeraj dogajale našim sosedom, znancem,… bilo preveliko in preveč boleče ter, da je čas, da gremo naprej in začnemo živeti ponosno ter polno življenje. Je kar nekaj podobnih situacij za katere vem sama.

Tako, da DEDE, še enkrat se opravičujem, če sem te kakorkoli nenamerno užalila, ker to ni bil moj namen – sem samo kar nekaj tja v tri dni komentirala….

Lep dan vsem…