Pomoč žalujočemu sodelavcu

Pozdravljeni,
imam vprašanje, kako pomagati sodelavcu, ki je pred časom, mislim da nekje 2 leti, izgubil starša (sedaj je brez obeh in nima nikogar več iz primarne družine). Je nekaj star med 30 in 40 in ima punco, nimata pa še otrok.
S sodelavcem sva si precej blizu, se dobro razumeva in se veliko pogovarjava o težkem obdobju in čustvih, ki jih preživlja. Hudo mi je zanj in kaj je preživel in preživlja.

Smo v manjšem oddelku in ostali sodelavci so že malo nestrpni zaradi njegove nizke storilnosti ter se veliko pritožujejo. Sodelavec mi je povedal, da se zelo težko zbere in ne more veliko narediti. Naloge, ki jih dobi, ne opravi ali pa po opozorilih in z velikim zamikom. Šef, ki je sicer zelo sočuten in razume stiske zaposlenih, se je večkrat že pogovoril z njim, a mislim da mu sodelavec ni priznal vseh svojih težav in pa šef meni, da bi moralo zdaj biti že bolje.
Naš oddelek dobiva od drugih oddelkov v firmi zelo veliko dodatnega dela in smo v zaostanku. Nekaj dela tega sodelavca smo si prerazporedili, a več kot toliko ne zmoremo, ker imamo sami svojih zadolžitev preveč.
Čutim dolžnost, da bi svojemu sodelavcu pomagal, da ne bi imel težav v službi in da bi jo tudi obdržal, pa ne vem, kako. Vem, da mu je izredno težko in ima velike težave pri koncentraciji.
Predlagal sem mu, da si zadolžitve zapisuje, se loti najprej npr. lažjih, jih razdeli v dele, pa zgleda ne deluje. Tudi sam pravi, da mu ni mar, da pač ne zmore in je njegovo zdravje na prvem mestu. Da mu je že v službo izredno težko priti. Med delom si sicer vzame veliko prosto in ga ni na delovnem mestu. Jaz bi prevzel še kaj njegovega dela, pa sem sam zaradi svojih pogostih bolniških v veliki stiski, da opravim svoje zadolžitve in cele dneve norim z delom ali delam zvečer doma.
Ne vem, kako pristopiti, kako pomagati, da bi sodelavec nekako shajal in kako zadevo še drugače razložiti šefu (kot da se sodelavce zaradi situacije zelo težko zbere) oz. mu predlagati kakšno konstruktivno rešitev, ko me sprašuje glede sodelavčevega (ne)dela.

Kakšne so vaše izkušnje, ki ste pred kratkim izgubili bližnje, kako ste si pomagali pri delu v službi, da je bilo vsaj okvirno narejeno.

Hvala za pomoč in vse dobro!

Pozdravljen,

vem, da je od tvojega posta minilo nekaj mesecev a vseeno bi se rada odzvala nanj…

Zelo sem začutila stisko tvojega sodelavca, saj sem tudi sama v podobni situaciji. V 2018 sem preživljala peklensko leto, pri 30ih mi je umrla mama, oče je umrl v mojih najstniških letih, v istem letu sem nato izgubila tudi babico in dve drugi ljubi osebi, sorodnika. Ostala sem sama, brez primarne in tudi širše družine, izgubila sem vse osebe, ki bi me povezovale s spomini iz otroštva… Občutka, da sem popolnoma sama na tem svetu, se ne da opisati. Tesnoba, napadi panike, izguba apetita, izguba smisla, nespečnost…

Zelo čutim besede vašega sodelavca, da nič nima smisla, da je težko hoditi v službo in da se ne more skoncentrirati. Tudi jaz imam podobne stiske. Dodatno mi stiske povečuje tudi nerazumevanje sodelavcev, ki me/moje stanje ignorirajo ali pa celo govorijo, da bi sedaj morala biti že bolje oziroma, da bi morala že spustiti to žalost, preboleti, pozabiti (pozabiti???), saj takšno da je življenje. Slišala sem tudi, da se pritožujejo kako mi “odnašajo delo” in da to ni fer. Nihče od njih pa nima podobne izkušnje, zato te besede toliko bolj bolijo. Kako nefer se šele meni zdi, ko poslušam kako se družijo in obiskujejo svoje starše, hodijo na izlete in skupaj preživljajo praznike, rojstne dneve…
Težko najdem motivacijo za delo, pa se zelo zelo trudim, enostavno mi informacije ne ostanejo v spominu. Včasih sem si vse zapomnila z lahkoto, vsi so se obračali name kot na informacijsko točko… Nato pa tak padec v storilnosti. Šok tudi zame. Opravljam zahtevno intelektualno delo, veliko je komunikacije v tujem jeziku, sedim v pisarni s 10 ostalimi sodelavci, kjer ni pravila, da je za delo potrebna tišina. Pogovori, smeh, telefoni, hitri sestanki… Meni pa ne gre, se zelo zelo zelo trudim, a ne gre. Vse to je načelo tudi mojo samozavest, samozaupanje, saj tudi s strani osebnega zdravnika ne dobim prave pomiritve… Zanj je rešitev AD, kar zavračam. Obtožujem se kako nisem sposobna odmisliti in opraviti osnovne naloge… Si predstavljam, da se podobno počuti tudi vaš sodelavec.

Pomirjam se z mislijo, da se bo sčasoma stanje izboljšalo…da sem v šoku, da je moje telo v šoku, stresu in da to nisem jaz ampak moja žalost, moje žalovanje, ki je prevzelo moje telo, moje možgane, moje sposobnosti, koncentracijo, spomin.

Žal nimam pravega nasveta za vas. Rada bi vam le povedala, da sodelavcu pozornost in skrb zanj verjetno zelo pomagata. Hvala, da ga vidite! Da ga razumete in mu poskušate pomagati. Govorim iz lastne izkušnje, saj imam eno sodelavko, ki me vidi in čuti in je ob meni sočutna – tako mi je lažje sprejeti stanje v katerem sem. Morda lahko največ naredite tako, da ga poslušate, ga povprašate kako se počuti, če vidite da ima slabši dan, da je v stiski in si vzamete nekaj časa zanj… ga opolnomočite tako da vidite in pohvalite delo, ki ga uspe opraviti… Predvsem pa ozaveščajte sodelavce – poskušajte ga “ubraniti” pred nerazumevanjem in obtožbam sodelavcev. Vsak žaluje v svojem tempu, na svoj način. Nihče ne bi smel tega pospeševati procesa žalovati ali pa celo obsojati načina in oblike žalovanja.
Ne vem koliko sta si blizu, a čutim da je to največ kar lahko storite in verjemite mi, da vidi in čuti vašo skrb.