pomoč za taščo

Spoštovani!
Prosim vas, da mi kdo z izkušnjami pomaga, da bomo znali ravnati z mojo taščo. Pred dvema mesecema je po hudi bolezni izgubila sina, mojega svaka. Čeprav vsi zelo žalujemo za njim, se mi zdi, da njeno obnašanje presega meje običajnega žalovanja in da potrebuje pomoč. Tako je recimo v njegovi sobi še vedno koš z umazanim perilom, razmetana oblačila in postelja, nihče se ne sme ničesar dotakniti, sicer doživi strašen izbruh, češ da ga hočemo (umrlega svaka!) vreči iz hiše. Zelo smo nežni z njo, vendar kljub temu vse obtožuje, da smo hudobni, očita nam, da nismo storili dovolj zanj, sicer ne bi umrl, jezna je na vnuke, če se slučajno kdaj zasmejejo itd. Tudi sama sem mama in lahko si le predstavljam grozljivo bolečino, v kateri živi, vendar je situacija skrajno stresna tudi za ostale, ki ravno tako zelo trpijo, (tasta, mojega moža, sestro …), zato menim, da vsa družina rabi pomoč. Lepo prosim, če ima kdo kakšne izkušnje, na koga se obrniti, poznate kakšnega strokovnjaka, mi lahko svetujete kakšno literaturo ali ravnanje ob takih izbruhih. Hvaležna bom za vsako besedo spodbude!

Draga I.

Moram ti povedat, da smo bili v enaki situaciji kot ti.Pred nekaj leti je moji tašči umrl sin(moj fant). Zavedajte se, da se še ona niti ne zaveda da sina ne bo več nazaj.Vrjemem, da še tašča ima vedno upanje da se bo sin vrnil domau. Dva meseca je premalo za njeno žalovanje in pospravlanje njegovih svari. Pustite času čas. Pustite ji, da se bo soočila z izgubo sina in počasi dojemala da ga res ni več.
Pustite njegovo sobo,vse njegove stvari,spomine,slike,…. tako kot so. Bo že prišel čas za pospravlanje. Tako boste tudi njej dali vedenje, da ga imate radi in ga nočete pozabiti.
Vem, da je jezna na ves svet in na vse ostale okrog sebe. Sprašuje se zakaj ravno njen sin, zakaj je ravno ona morala pokopati sina, zakaj?….to je večno uprašanje, na katere nikoli ne bomo dobili odgovora!!!V njej je velika jeza, veliko sovraštvo…Ne vzemite si preveč k sebi njinih izpadov. Tudi pri nas je bilo tako. Od jeze, bolečine,,.. smo se skregali vsak drugi dan.
Pustite jo še nekaj mesecev pa boste videli. Sam vedite da je zanjo dva mesca kot dva tedna.
To je moje mnenje.

Tinika, se podpišem pod to. Dodala bom le, ste mama?, potem jo boste zagotovo razumeli, ker niti pomisliti nočemo nasprotni primer. Čudila bi se, če bi bila drugačna, potem bi se lahko vprašali, kakšen človek je. To je le moje mnenje.
S sestro sva spoznali in uvideli sva, da želiva pospraviti mamičine copatke, ki jo še vedno čakajo na običajnem mestu, še vedno so gležnarčki tam kot običajno, torbica obešena na kljuki od njenih sobnih vrat, še sedaj so tam robčki, spodnjice, pižama, ko sem jo na hitro oblekla, da jo je sestra čimprej zapeljala na urgenco…tudi posteljnina. še zmeraj diši po njej… vse to bo treba pospraviti, ker gležnjarji in copatki, čemu to, ne bo se vrnila k nam, mamica nas čaka tam, z očetom, bo pa ves čas z nami v mislih… Mami mi izžarevamo tvojo dano ljubezen, sva takšni kot si želela, osrečujeva in pomagava drugim, sem dober človek, v to sem več kot prepričana…
Želim vam vse najlepše, kar se želeti da ob prazniku 8. marec. Radi se imejte skozi vso leto, spoštujte se in to si tudi povejte, pokažite, naj vas ne bo sram besed ogromno mi pomeniš, rada vas imam, ali pa tudi oprostite ali jaz sem kriva, ne vsak misli, da so to besede, ki pohodijo lastni ego in pa krona z glave pade. V bistvu pa so to besede, ki vam odpirajo srce, to dajete in to vas tudi osrečuje. Verjemite, ker to dobite slej kot prej povrnjeno neštetokrat.

En objem in debeli cmok vam pošilja vaša tudi

Kot socialna delavka, ki se ukvarja s starejšimi ljudmi in so me le oni naučili, da sta dojemanje izgube bližnjega in žalovanje procesa, ki potrebujeta dolg čas. Ko sem delala na Nizozemskem, so me kolegi naučili, da smo skupaj s svojci iskali vaši tašči novo prijateljico, ki pa je iskala družbo v športni aktivnosti (sprehod, plavanje, kolo) in telesna aktivnost sproži v človeku dojemanje in sprejemanje smrti bližnjega, nov prijatelj ob njemu, ko izvajata šport pa postane prvi zaupnik s katerim začne prvič omenjati pokojnega, mu ga predstavljati, ga opisovati in sproži se proces dojemanja ter žalovanja. V slovenskem domu za starejše smo s svojci tudi že uspešno tako pomagali mami, tašči, očetu, tastu. Traja pa ta proces, da se sproži 3-6 mesecev, a vzpostavi se novo poznanstvo, ki služi hkrati zaupanju, pomoči, žalovanju, svetovanju.

Gaja, tel: 031-318-754

New Report

Close