Imam teto, staro sedemdeset let, ki jo njen enako star mož neprestano maltretira in se nad njo prav sadistično izživlja. Ne glede na to, da je vnes alkohol, za takšno početje ni nobenega opravičila. Veliko noči je prespala zunaj hiše, tudi fizićno se je že velikokrat znašal nad njo. Imata sicer štiri odrasle otroke, ki se ga pa vsi enostavno bojijo, ker se je tudi nad njimi kot otroci velikokrat fizično znašal. Takšno je vsaj moje mnenje, ker sicer ne razumem, zakaj nihče ničesar ne ukrene. Ob koncu lanskega leta je skušala narediti samomor, in sicer tako, da se je najedla tablet, vendar so jo pravoćasno rešili. Nekaj časa po odhodu iz bolnice je prebila pri svoji sorodnici, vendar je bilo nevzdrćno, ker je potem obe maltretiral (klical ob vseh mogočih urah, obljubljal, da se bo poboljšal itd.). Tako se je vrnila domov, vendar pa vem, da je danes stanje spet enako, celo hujše. Prepovedal ji je stike z otroci, nikamor ne sme telefonirati, ker ima fiksno idejo, da ga povsod samo obrekuje. Skratka stanje, ki si ga v današnjem času ne more nihče zamisliti. Sprašujem se, kako ji pomagati, da bi se rešila tega pekla? Lahko kam javim, da bi jo obiskal kdo iz socialne službe, saj sem prepričana, da sama nima dovolj moči, niti poguma. Celo življenje je bila doma, nikoli v službi.

Kaj bi ve naredile v takšni situaciji?

Spoštovana Elka,

zelo pohvalno, da ste se odločili, da boste zaščitili nekoga, ki sam ne more poskrbeti za svojo varnost. Pravilno razmišljate o tem, da bi obvestili center za socialno delo o tem kaj doživlja gospa. Za pomoč se obrnite na tisti center za socialno delo v katerem gospa živi in povejte kaj opažate. Lahko se oglasite pri strokovni delavki na prvi socialni pomoči ali greste k strokovni delavki za področje nasilja.
Vsekakor pa bi vam predlagala, da jo čim večkrat obiščete, da ji boste dajali moč. Mogoče bi se lahko pogovorili tudi z njenimi otroci. Ne vem, presodite sami ali bi bilo to smotrno ali ne.
V družbi je vse preveč nasilja in vse prevečkrat smo preveč tolerantni do njega. Vse prevečkrat rečemo, to ni naš problem, se bodo že sami zmenili.
Vi ne gledate tako na situacijo in ste se zavzeli za svojo teto. Želim vama, da se negativna situacija čim prej razreši in da bo teta čimprej zaživela v okolju brez nasilja.

Elka

Zelo, zelo neznosno! Da je pri teh letih še vedno tak, bom rekla »brezdušen«. Sedaj bi bil čas, ko naj bi sedel v gugalnem stolu in razmišljal, kaj vse je lepega doživel, kaj je na svetu postoril, kaj in kako je sočloveku pomagal,.. a stari mož je še vedno nastrojen z besom v sebi in zadaja rane svoji ženi, ki mu je najbližja. Pa se sprašujem, od kje ženam ta moč, da vse to zdržijo.
Ja Elka, moški ženskam-žrtvam, prekinejo stike z drugimi, ker globoko v sebi nosijo zavedanje, da ne počnejo prav. Ob tem pa jim prekinjajo stik še z otroki, s tistim, kar nam je najmilejše.
Tudi sama sem blizu tvoje zgodbe (pravzaprav tetine). To so moški (vsaj moj bivši), ki niso prejemali ljubezni staršev in me smo žrtve. Ko se jim kaj zalomi, pokasiramo me in nato vse to pride v njihovo navado.
Težko bo vaši teti dopovedati, da na drugi strani sije sonce, da si postavi cilje in spremembe, še sploh težje zato, ker ni bila v službi, le doma.Čutim pa njeno bitje še utripajočega srca, njen strah, nekako vidim njen pogled skozi, bom rekla, rešetke. Jaz ji lahko le z molitvijo pošljem blagoslov, še prej pa vam Elka, ker ste že naredili prvi korak k njeni osvoboditvi. Ja, naj pride socialna delavka, naj jo ne le posluša, temveč stisne k sebi in jo odpelje na varno, stran od tega naduteža, krutega brezdušnega človeka.

Larisa

Draga gospa!

Prebrala sem vaše pismo, kjer ste opisali trpljenje vaše 70 letne tete. Sprašujeta, kaj bi me naredile v takšni situaciji?
Jaz osebno sem se odločila za pomoč precej pozno, a vseeno dovolj zgodaj. Moram pa vam povedati to, da ni bilo nobene takšne osebe, kot ste vi. Pomoč sem dobila na centru za socialno delo, oz.rešitev je bila v sklopu dogovora varne hiše.
Svetujem vam, da se obrnete na CSD. Tam jim povejte za tetino življenje. Verjamem, da vam bodo pomagali s svetovanjem, morda tudi kako drugače. Vseeno pa bodite v stiku s teto in se pogovarjajte z njo o tem. Brez njenega soglasja in njenega prostovoljnega dovoljenja bo to sicer težko izvedljivo. Da se umakne od moža, pa je dejstvo. Le tako bo lahko zaživela človeka vredno življenje.

Vesna

Hvala vsem za jasne in vzpodbudne odgovore. Res bom stopila v stik s centrom za socialno delo s področja severovzhodne Slovenije. Žal pa sama tete v zadnjem času tudi obiskati ne morem saj ji mož ne dovoli stikov z nobenim sorodnikom, tudi s svojimi otroki ne. Mislim, da je on potreben temeljitega zdravljenja, na katerega pa verjetno ne bo nikoli pristal.

V upanju na srečni konec te žalostne zgodbe vas vse lepo pozdravljam!

Spoštovana Elka,

Tisti, ki odgovarjamo na zgodbe, ne moremo in ne smemo pričakovati povratnih sporočil, ali je bil morda kateri od odgovorov dobrodošel, ali je morda pomagal razplesti situacijo, ali je vplival na drugačen pogled na situacijo. Zato se vam še posebej zahvalim za vaše pismo, v katerem nam sporočate, da so vas odgovori podprli v vaši odločitvi, da naredite tisto pot, o kateri ste razmišljala že v svojem prvem pisanju, namreč, da boste o situaciji obvestila pristojni CSD.

Ob pretresljivi zgodbi vaše tete sem razmišljala koliko ljudi, med njimi tudi starejših, kot je vaša teta, dolga, dolga leta živijo v nasilju in okolica najmanj ne sluti kaj se dogaja za domačimi zidovi. Teta je ena mnogih žensk, ki so bile prepričane, da morajo potrpeti, zdržati, tudi zavoljo otrok, saj oni morajo imeti očeta in kaj bi pa ljudje rekli….. in zraven ekonomska odvisnost, saj kako bi pa sicer preživeli. Marsikateri partner prepreči ženi, da bi bila zaposlena in s tem poskrbi, da je v celoti odvisna od njega. Pa za povrh se mnoge ženske res počutijo krive, saj jih partnerji dnevno opominjajo kaj narobe da delajo in v to pričnejo verjeti.
In kam naj bi odšla ženska s štirimi otroki, brez denarja,… varnih hiš in materinskih domov pred nekaj desetletji res še ni bilo.

In desetletja so šla. Odšli so otroci, umaknili so se na svoje, mati pa je ostala. Mož, alkoholik, je vse hujši. Saj čemu bi se spremenil, tak je njegov vzorec vedenja vsa leta, vse mora biti in tudi je po njegovo. Vse življenje si podreja vse.

Prav imate, zelo prav, NI OPRAVIČILA za njegovo vedenje. Vendar tudi vaša teta NI DOLŽNA, JI NI TREBA prenašati njegovega nasilja. Sigurno je razvila strategije ravnanja, da sploh lahko preživi ob njem. Ko ji je zmanjkalo moči, »se je poskusila rešiti« s samomorom.

Ni pa treba, da tako ostane še naprej. Res je pomembno, da pristojni center za socialno delo izve za to situacijo, izve pa lahko le tako, da ga nekdo o tem obvesti. Potem se bodo morali vključiti v reševanje te situacije. Prosite jih, da vas seznanijo, kako bodo pristopili. V veliko pomoč jim bo, če bo teta sprejela ponujeno pomoč in da nasilja, v katerem živi, ne bo zanikala.

Morda pa bi se gospa umaknila v varno hišo. Res, da je v varni hiši bivanje začasno, vendar dovolj dolgo, da bi se odpočila, umirila, si vzela čas, da bi razmislila kako naprej, kam potem. Stali bi ji ob strani in raziskali vse možnosti, poiskali vir preživljanja….., se skupaj z njo obrnili na pristojni center…, morda bi potem tudi otroci videli, da njihova mati potrebuje pomoč…

Stric je enkrat že občutil kaj zanj pomeni ženina odsotnost in ji je obljubljal, da se bo poboljšal. Istočasno pa ji je grozil, tako da se je gospa, verjetno ne samo zaradi obljub, ampak tudi zaradi strahu in da sorodnici ne bi nakopala težav, vrnila domov. Prehitro! Ni prišlo do dogovorov, kaj pomenijo njegove obljube, da se bo poboljšal. Kaj je v resnici pripravljen spremeniti, delati drugače, katero tretjo osebo bi vključili, da jima bo pri tem svetovala, dajala podporo….

Gospa Elka, upam in želim, da bo center za socialno delo hitro reagiral na vaš klic na pomoč. Če boste želela, pa nas lahko pokličete tudi na telefon varne hiše.

Spoštovana ga.Elka!

Čeprav smo v 21.stoletju, čeprav naj bi bile enakopravne in živele v demokraciji, se dogajajo stvari, za katere sama pravite, da se jih v današnjem času ne moremo zamisliti.
Pa se dogajajo in to kakšne!
Iz vaše pripovedi je razbrati, da en MOŠKI lahko dela kar hoče, kar se mu zljubi in vse doseže. Niso mu kos ne odrasli otroci, ne sorodniki. In kako mu bo kos njegova žena, ki je vse življenje odvisna od njega, vsa prestrašena, ubogljiva, pa vendar mislim, da je gospa izmučena do konca.
Njen klic na pomoč, ko se je najedla tablet, bi moral biti jasen znak za vse, da je treba pomagati njej in se postaviti po robu njenemu nasilnemu možu.
Ne vem kakšne so sicer razmere v njeni družini, ampak predlagala vam bi en velik družinski sestanek z vsemi otroki, z vašo teto in ostalimi sorodniki, ki bi ji radi pomagali in se družno postavite zoper takega moža, očeta in sorodnika. Občutiti mora, da je sam, ker ta moški se ne bo spremenil, ne bo držal nobene obljube.
Mislim, da boste skupno našli rešitev: ali je to življenje pri sorodnici, kjer je že bila, ali je to namestitev v domu upokojencev, ker je teta že toliko stara, ali mogoče življenje pri enem izmed otrok, če je to mogoče, ali je to umik v varno hišo (starost ni ovira), ali še kaj drugega…
Prav gotovo se pride do rešitve, vendar menim, da s pomočjo VSEH zainteresiranih, ki bi gospe RES radi pomagali, ker teta SAMA do rešitve ne bo zmogla tako ne v čustvenem kot tudi ne v finančnem smislu. In tukaj so še ustanove, ki s svojimi pristojnostmi ustrezno odreagirajo in pomagajo: CSD, policija, sodišče.

Rešitev se najdejo, poiskati je treba pot…

Spoštovana!

Prevečkrat se sprašujemo, zakaj nam življenje teče tako – kar v prazno , brez svoje volje, veselja in brez moči, da bi kaj spremenili. In dlje ko smo v takih razmerah, dalj časa traja naša ozdravitev. Na žalost pa je med tema dvema stavkoma še ena ključna odločitev, ki pa se je ne upa vsak prestopiti. Pa vendar sta to samo dve odločitvi – Meni je dovolj! Grem! V glavnem pa je ugovor proti temu strah, ki nam ga naši partnerji zakoreninijo v kosti. Strah, da nisi nič sposoben, da se ne znaš več sam odločati, verjeti in sam sebi zaupati, da zmoreš, da si upaš in da boš trdno stal za svojimi odločitvami.
Žal ti ne morem odgovoriti, kaj narediti, ker bo prvi korak morala narediti teta in to – oditi od partnerja. In mislim, da to ni reklama, ampak resnica. Če bi jo sprejeli v varno hišo, kjer bi bila varovana in bi ji po svojih najboljših močeh pomagali, da se počasi psihično spravi na noge, da začne počasi verjeti vase in poiskati drugi smisel življenja, ne takega, kot ga ima sedaj.
Marjetka