Danes sva se s partnerjem spet sprla. V glavnem je problem njegovo (ne)sodelovanje okrog otroka oziroma nepriznavanje da je skrb za dojenćka zame zahtevno delo. Prišlo je že tako daleč, da mi pravi da sem nesposobna.
Imava 7 mesecev starega sinčka. Ker partnerju, ko sva bila še sama, otroci niso prav nič “dišali” sem mu po rojstvu sina želela prihraniti in sem bila za vse sama. Malo zato, ker sem se bala da ne bo znal, malo pa zato da se ne bi ustrašil in se umaknil nazaj. Upala sem, da se bo s časom omehčal, vzljubil sina in posledično želel pomagati pri negi in vzgoji. No, vzljubil ga je in ga ima rad ter z njim ljubeče ravna a od njegove “konkretne “pomoči meni ni ne duha ne sluha.
On prav,i da mi pomaga dovolj in da sem ravno zato na porodniški da skrbim za otroka, on da namreč dela in je to njegov prispevek k družini. Jaz imam delo non stop od 8h zjutraj do 2 zjutraj (hranjenje, previjanje, crkljanje otroka, pranje, likanje, pomivanje, kosilo kuham 3-4x na teden -ostalo smo pri njegovi sestri – vendar vsak dan kuham za sinčka; nakupovanje, sesanje , sprehodi z vozičkom). Partnerjev prispevek: 1x na teden okopa otroka, približno 6x na teden ga previje (2x sobota, 2x nedelja, včasih med tednom ), sem in tja mu drži flaško da pije, nese smeti in na hitro pobriše tla 1x tedensko. Skratka, res da je v službi (je s.p.) ampak trenutno dela nima veliko in kot sam pravi se zadnje mesece ne pretegne, pa kljub temu ko pride iz firme raje uro in pol poseda v kafiču ali pa doma igra igrice na računalniku.
Pa mu vsega tega do pred kratkim nisem niti očitala. Ko sem po porodu prišla domov, mi je (ker sem vedela, da partner ne bo veliko pomagal) na srečo kar nekaj pomagala mama. V prvih 14 dneh je prišla 3x za cel dan. Nato se je v tretjem tednu partner odločil da gre za en teden na surfanje v tople kraje. Ni me sicer spraševal če gre lahko (če bi mu rekla naj ne gre bi me takrat verjetno poslušal) in sem mu v dobri veri, da ga ne bom omejevala in zaradi otroka spreminjala njegovega življenskega sloga rekla naj seveda gre. In mi je tisti teden spet pomagala mama. Mislila sem da bo po vrnitvi sam želel malo vskoćiti in pomagati (ko je bil že ravno spočit po dopustu). Pa ni. Nikoli se za nič okrog otroka sam ne ponudi vedno jaz namignem če mu da piti, če ga preobleče (in večinoma je stavek predno to naredi: a takoj zdajle!?!) Nikoli mi še ni sam od sebe ponudil da bo ostal s sinkom da jaz skočim po opravkih. Ko mu rečem, da moram v trgovino (2x na mesec in samo takrat sem malo sama) ga ima urico in pol. Jeseni je začel patrner še 1x na teden zvečer s športom (gre direktno iz službe popoldne in ga ni do 11h, 12hponoči ( ker po športu fantje še malo pijejo) in pa 1x tedensko z nekakšnimi duhovnimi delavnicami (tudi pride pozno- vcasih otroka vidi drugič že spi). Tudi sicer se mu prav nič ne mudi iz službe domov, vem da bi z lahkoto prišel uro ali pa vsaj pol urice prej. Koliko bi meni teh 30 minut pomenilo.
No, vse to mu 6 mesecev nisem nikoli omenila ali očitala. Potrpela sem, upala da bo sprevidel koliko imam dela (včasih tudi malo “vzdihnila”) ter da se bo kdaj sam ponudil da mi pomaga.
In mu najbrž tudi ne bi nikoli očitala (navsezadnje le mislim da je to bolj žensko delo) saj sem mislila da moj trud ceni. Konec koncev mi je sam včasih navrgel: imaš veliko dela a ne.
Potem pa zadnjič šok, ko s sinom nisva bila “zrihtana” ob dogovorjeni uri za kosilo pri sestri : da je njemu dovolj, da ne morem narediti to malo kar je potrebno, da sem nesposobna, da saj sem zato doma na porodniški, da kaj skoz jamram, da saj so njegova mama in sestre uspele porihtat po tri otroke naenkrat, da kaj je narobe z mano da jaz ne morem, da je ženska tista ki naj se ukvarja z otroki, da če se bo on več začel angažirat bom jaz hotela še več in več. Bila sem čisto paf, saj kaj takega od njega nisem nikoli pričakovala. Ker drugače je vedno uvideven in zaščitniški do mene in mi na vseh drugih področjih pomaga.
Dva dni sem se ga užaljeno izogibala, on pa se mi je kmalu začel nežno “prilizovati”. Mislila sem da mu je zal in da si je premislil, pa sva se pobotala. Naslednje dva dni je nekajkrat omenil kako sem pridna in koliko imam dela. A pomagal mi kaj več ni. Danes zvečer pa spet ista pesem (in niti ne vem kako sva sploh na to prišla): da ne razume kako ne zmorem, da on več kot toliko ne bo pomagal, da on hodi v službo, da lahko zamenjava in bo on doma jaz pa naj grem nazaj v službo.
Sploh ne vem kaj naj si mislim. Res se mi ne zdi da preveč zahtevam. Ko gledam najine prijatelje z dojenčki vsi moški veliko več pomagajo. Za mojega partnerja to pomeni, da so jih žene preveč okrog prsta ovile in so postali copate.
Problem je, da se o tej temi z mojim partnerjem sploh ne da pogovoriti. O vseh drugih težavah sva se vedno pogovorila in dosegla kompromise, o tej temi pa ne gre. Postane žaljiv in navaja agrumente ki res ne pritičejo nekemu izobraženemu in naprednemu človeku.
Kaj naj naredim? Ali sem res preveč zahtevna? Na kakšen način naj ga poskušam prepričati da sem izčrpana, da bi se moral vsak dan vsaj eno urico on ukvarjati z otrokom? To se mi pa res ne zdi preveč, če že pravi kako ima rad sinka!

kitty_30,

iz opisa se vidi, da trpite, da se počutite neupoštevano v vlogi partnerke in matere, medtem ko pišete, da se partner vede precej neodgovorno glede na vlogo, ki jo ima. Potrebni bodo resni pogovori o pričakovanjih, vlogah in odločitvah, kajti to, da ste mu kot očetu sprva hotela prihraniti trud za njegovo naravno vlogo, kaže na to, da sta k starševanju otroka pristopila naivno (kar je mimogrede za prve starše običajno). Poleg tega ste vi naenkrat dvojna mami – ena sinu, druga partnerju. Zakaj? Dopustite vendar partnerju, da pokaže ali je moški in oče ali ne. Ne vem, ampak morda med vama še ni pravega zaupanja, da se lahko drug na drugega zaneseta pri skrbi za otroka kot partnerja in kot prijatelja. Brez tega je družina kaj hitro obsojena na pogoste nepredvidljivosti in stres.

Kakorkoli, dolgo tako več ne boste mogla zdržati in bo pričelo resno trpeti ne le partnerstvo, ampak tudi materinstvo. Ne bi vam na dolgo razlagal kaj in kako, pomembno se mi zdi predvsem poudariti, da ste odgovorna poskrbeti zase (in otroka) na bolj varen način; za doseganje želenega cilja, bo najbrž potrebno graditi na pridobivanju psihične moči in samozaupanju za ustrezno ukrepanje. Naloga in izziv je, da prenehate z vlogo žrtve in mučenice, da čim prej zagrabite odločnost in postavite potrebne meje v vajinem odnosu. Tako se bo šele pokazalo koliko je kdo zrel in pripravljen. Namreč, ni videti, da imata kakršen koli dogovor o vlogah, pravilih, odgovornostih ali pa se jih nenehno krši … otrok v družini brez tega ne more imeti varnosti. Improvizacija je ok, toda le, če je postavljena osnovna struktura. Prehod iz partnerstva v družino zahteva pripravo za načrtovano življenje, min. okviri so nujni.

Kakorkoli, vi odločate do kod si boste dovolila krivico, saj vam je, roko na srce, pravzaprav ne partner, ne vera ne knjiga ne morejo vsiliti. V tej situacij boste pal morala povleči poteze; partner se običajno en čas temu upira, vendar bolj ko je stvar resna, prej bo pričel temu slediti in vas pričel spoštovati, sicer bosta prisiljena razmišljati o smislu zveze. Moč imamo, da spremenimo sebe, svoj odnos do sebe, otroka in partnerja, druge pa ne moremo spremeniti. Zato je za varen intimni odnos gola privlačnost in navezanost premalo, poglobita in ohranita ga zlasti osebna svoboda in odgovornost. Torej več zaupanja vase in poguma: ko boste partnerju pokazala jezo v smislu, Dovolj je bilo, namesto tebe ne mislim več garati!, boste našli samospoštovanje. Kaj s tem naredite? Zahtevate povrnitev dostojanstva in ne bojte se frustracij pri tem, so normalne.

Če boste vztrajala, boste sebi in partnerju dala lepo možnost, da pričneta bolje skrbeti zase in svojo odgovornost v odnosu.

Srečno.

Pojdi pa še ti ven pa športaj pa imej čas zase. Saj zdaj si ko gospodinja, imaš kar 2 otroka. Očitno tvoj misliš, da živi sto let nazaj, ko je vse slonelo na ženski, daj mu ultimat, ali naj se briga za otroka, da boš tudi ti imela čas zase (kar ga verjamem, da rabiš), drugače mu pa nehaj kuhati in prati, pa bo. Nisi dolžna prav ničesar, sploh če te on ne upošteva! In drži se tega kar rečeš, če bo videl, da samo lapaš, ne boš ničesar dosegla. Mamin sinek je, nedorasel. Ne vem kako si lahko privošči še športanje in vse ostalo, če ga pa tako ali tako že nič ni doma. Raje še ob vsem tem preveri, da nima kakšne druge tam na “športanju”. Meni se zdi vse skupaj sumljivo.

Sploh pa kje piše, da si mu dolžna gospodinjiti, če on niti ne migne. Tudi sama si kriva, ker se mu pustiš. Naredi red, naj malo odraste ta nedoraslež.

No, najbrž ti ni nič v tolažbo, da mi moj niti toliko ne pomaga, kot tebi tvoj… In da ne govorim, kako sem sita tega njegovega stališča!
Nekajkrat je celo izjavil, da je za moškega sramota, če poriva voziček! (HALOOOO!!! )
Zdaj ga nič več ne prosim, in se nič več ne skušam pogovorit (ker se točno tako kot s tvojim NE DA pogovorit), samo postavim ga pred dejstvo – to in to naredi, pazi otroka, ker jaz grem tja in tja! In gledam, da slučajno ne potočim kake solze pred njim.
Drugače ne gre. Ni pa to nobeno partnerstvo, odnos, v katerem bi bila zadovoljna in srečna, ker nisem slišana. Bomo videli, kako bo naprej.

….

Uživaj ob otročičku kolikor se da in drži se!

Dobro, razumem, da si hotela nekaj več. Le kako smo preživele tiste, ki smo bile prav tako za vse same, pa še k mamam nismo pol dni v tednu hodile jest?
Dajte se za otroke odločit, ko ste dovolj samostojni in zreli. Ja, kaj bi pa bilo, če bi partner npr. umrl ali pa te zapustil in ga sploh ne bi bilo?

Kitty,

svetujem ti, da partnerja postaviš pred dejstvo, “jaz pa grem popoldne/zvečer tja in tja za par uric”. To bi že moral razumeti, ko ima sam tako rad prostočasne aktivnosti in si jih tudi z veseljem privošči po večkrat na teden. Ne sprašuj ga, ali lahko, sploh mu ne pojasnjuj, zakaj, le prijazno ga postavi pred dejstvo (moški najbolj razume tako). Točno veš, da rabiš tudi ti malo odmora in časa zase, saj nisi (samo) gospodinjski stroj!

Kadar ti bo pomagal, pa mu malo popihaj na dušo in ga pohvali, kako dobro je naredil, da ti bo drugič spet pomagal in da ti bo imel motivacijo pomagati vedno več, da se bo vedno bolj vključeval… Bodi malo “tricky”. S prijaznostjo boš dosegla več kot s požiranjem knedlov in s tem, da mu prizanašaš z obveznostmi.

In upam, da greš po koncu porodniške v službo, da s takimi bednimi argumenti kot jih ima, ne bo več nadaljeval. Ali sta skrb in vzgajanje otrok res le žensko delo? Copatarstvo drugih pa je le izgovor za izogibanje pomoči in sodelovanju pri skupnih opravilih ter kaže na sebičnost in neodgovornost.

brez zamere yo, če partner umre ali gresta narazen vsaj veš zakaj si za vse sam, če pa sta skupaj, pa se ne reče zastonj partnerstvo. Delo bi si morala deliti, saj sta tudi otroka delala oba, a ne? Če je takrat lahko sodeloval, zakaj zdaj ne more? Mislim, da si nobena mamica ne zamišlja porodniške, da je 24 ur v pogonu kot hobotnica, dela več del hkrati, gospoda pa ker grejo v službo, pa se imajo pravico po službi zleknit na kavč ali pred računalnik. Kdaj pa se ima mama v teh 24 urah pravico zleknit in nič počet? Pri meni je bila pri prvem otroku podobna situacija, pri drugem so se stvari izboljšale. Kaj pa ko gre mamica po enem letu v službo?a takrat pa bodo popoldne varuško imeli, če se še mama zlekne na kavč po službi? Prav na živce mi gre to moško izgovarjanje. V družini imamo primer, da možu drek smrdi in posledično svojega otroka nikoli ni previl!?Pol je pa mamica šla v bolnico in je peljal otroka tašči previt….HALLLOOOOO!!!!kako se eni sprenevedajo, kaj če bi kaka mama rekla, da njej pa se previjanje gabi! in še nekaj yo če bi moške čakali, da bodo samostojni in zreli bi človeštvo izumrlo:)

Točno tako, bari. Torej, če je ženska zrela, naj naredi red. Ni tako?

p.s. Glede na napisano, pa bo kmalu sama. A takrat bo pa šlo?

Oprosti moji norosti, ampak porodniška, ki traja eno leto, je eden redkih takih socialnih luksuzov v Evropi, ki ga že zaradi tega prav dolgo verjetno ne bomo več deležni. To je čas, ko ima mama možnost, priložnost biti z otrokom, pa še plačan delavnik ima za to. Lahko jo koristi v ta namen tudi očka. Delovni dan se v tem času prilagaja sprotnim potrebam dojenčka, ki si ga lahko podajaš ves dan iz roke v roko, če pa nimaš ves dan časa, pa z otrokom ne bo narobe, če se bo učil plaziti po vseh štirih okoli sesalca, ko boš ti sesala. Neverjetna je ta, kaj naj rečem, nezmožnost mladih mamic imeti otroke. V času porodniške meni na kraj pameti ni padlo, da bi dedc po šihtu še pospravljal po hiši in skrbel za otroka. Aktivno sem ga pa vključevala v druženje, igro, crkljanje, da se je z otroci zbližal za vse življenje. Z nalaganjem obveznosti bo pa otrok dejansko partnerju postal samo obveznost, ki si jo že itak očitno izsilila. Ko sem šla delat, pa so se začele tudi delitev dela in odgovornosti doma. Če tega tudi takrat ne bo zmogel, hotel, kakorkoli, je to posledica tvojega zatiskanja oči pred tvojim materinstvom, vajinim starševstvom.