Pozdravljeni!
Moja prijateljica ima hude probleme z motnjami hranjenja. Ze dvakrat smo se s prijateljicami pogovorile na lep nacin z njo o tej zadevi in vseh moznih posledicah, a se njeno stanje se slabsa. Opazile smo, da se je od nas oddaljila in da se nas na nek nacin kar izogiba. Zivimo skupaj, ker studiramo v tujem kraju, ona pa zadnje case vse vec casa prezivlja v domacem kraju. Poskusale bomo konktaktirati z njeno mamo, da bi se ona pogovorila z njo, kaj vec pa ji ne znamo pomagati. Zanima nas, kako ji lahko se pomagamo, na kaksen nacin naj se z njo o tem pogovarjamo, da nas ne bi se bolj odrinila od sebe.
Hvala za odgovor in lep pozdrav.

Pozdravljena,

najtežje pri motnjah hranjenja za bližnjo osebo je sprejeti, da mora vse delo za to, da bo boljše in da pride do okrevanja opraviti oseba sama. Dejansko tega namesto vaše prijateljice ne more narediti nihče. O načinu pristopa do nje, si špreberi na vrhu spisak sporočil tega foruma pod naslovom kaj lahko bližnji naredite. Razumljivo je, da vas skrbi za prijateljico, ker jo imate rade in vam ni vseeno za njo. Trenutno počnete vse kar je v vaši moči. Žal to, da ji boste govorile kakšne posledice ima lahko to zanjo, njej v tem trenutku nič ne bo pomagalo k odločitvi, da s tem preneha. Več od tega, da ji poveste kaj ste opazile, da se z njo dogaja, da jo imate rade in da bi bilo dobro, da si poišče pomoč ne morete narediti. Na žalost. In to je tisto kar je najtežje. Lahko sicer poveste tudi njeni mami, da se vam zdi, d aje v stiski in kaj se dogaja, vendar jo boste verjetno s tem odrinile od sebe. Seveda tudi njeni starši ne bodo mogli narediti veliko več kot ve. pritiski pri tej stvari ne delujejo. Vendar lahko vseeno poskusite, včasih pa tudi to pomaga. Na žalost ni ene rešitve, ki bi veljale za vse enako. Pri nobenemu ne moremo na začetku vedeti kako se bo odvijalo naprej.
Največ kar lahko naredite v tem primeru je, da ji daste vedeti, da ste tu zanjo, ko ji je hudo, težko in da jo imate rade. Da jo ne želite izgubiti in vas je strah, ko vidite kako je shujšala, da se odmika od vas in to boli. Priznajte ji, da ji ne veste pomagati in da ste se zato obrnile po pomoč na ta forum. Da je v redu, da poišče pomoč tudi ona in da ji lahko daste naslove kam naj se obrne. Pridobite si jih. Na tem področju deluje Ženska svetovalnica, Muza, KOMZ v ljubljani, pa tudi drugi psihiatri in terapevti. Vendar naj sama pride do vas. Če bo govorila, da je z njo ok, ji povejte, da opažate, da ni in da menite, d apotrebuje pomoč. Kaj pa v teh težkih časih lahko naredite zase ve? Na Ženski svetovalnice se tudi čez poletje sestaja skupina za bližnje – trenutno jo vodijo prostovoljke, ki so same šle čez motnje hrnajenja in bi vam lahko kaj več povedale o tem kako se vaša prijateljica počuti in kaj npr. v takem primeru deluje in kaj ne. V tej podporni skupini svojci izmenjujejo svoja doživetja, stiske, si dajejo podporo, dobite pa tudi osnovne informacije o motnjah hranjenja in odgovore na vprašanja, ki vas mučijo. Svetujem ti, da pokličeš na Žensko svetovalnico na 01/25-11-602 in povprašaš za Ano Ziherl – na tel. je dežurna vsak četrtek od 10-12 h dopoldne, drugače pa jo lahko poskušaš dobiti tudi znotraj delovnega časa. Lahko pa ji pišeš na [email protected]
Skupina se drugače sestaja vsak prvi četrtek v mesecu ob 16 popoldne, 1/na mesec – se pravi, da se ponovno dobijo drug teden 2.7. v četrtek, vendar prej preveri, če zaradi poletnih mesecev ni kaj drugače. Tam boš dobila direktne odgovore na svoja vprašanja. Pomaga, če to stisko, ki se pojavi ob stiski prijateljice podeliš z nekom. Res.

Vso srečo ti želim.

Tatjana

Heei..
Jas pa vam pišem zaradi moje prijateLjice !..
Pri njej pa je probLem zraven tega da se oddaLjuje in se vedno manj pogovarja z nami.
No misLi pa da je baje maLo predebeLa pa nič skoraj ne poje .
Zaj pa nwm aLi ma anoreksijo aLi ne ? Ker ona pravi da nimaa !
No stara je 14 veLika 166 ima pa 47.5 kiLe .
prosim če Lahko gdo pomaga
HvaLa…..

Nobena oseba, ki ima motnje hranjenja ti ne bo direktno priznala, da ima težave, ker so pogosto same prepričane da jih nimajo, da ni nič narobe in da obvladujejo stvari, čeprav jih že dolgo ne. Tvoja prijateljica ima dosti prenizko težo, glede na opisane dogodke bi rekle, da ja – verjetno gre pri njej za motnje hranjenja. odmik od tebe ali kogarkoli je pri tem tipičen pokazatelj, pa npr., če ne je pred drugimi, se izgovarja, da ni lačna, da je že jedla, da bo potem, ker mora doma , pa dejansko ko pride domov spet reče, da je že v šoli jedla, se zapira v sobo-stran od drugih – ponavadi iščejo mir, da bi lahko telovadile, s čimer pretiravajo, se počutijo kot predebele, čeprav niso – to so znaki. Pa še ves čas ponujajo drugih hrano, lahko kuhajo za druge, same pa ne bodo jedle, gledajo hrano v revijah, na policah in jim to zadostuje.

Lahko ji poveš kaj si opazila, da ti ni vseeno zanjo, da naj si poišče pomoč. Potrebuje terapijo, svetovanje, vendar prisila ponavadi ne deluje. Lahko poveš njenim staršem kaj si opazila, čeprav so verjetno to opazili že tudi sami. Vedi pa, da je glavna odločitev tega, da okreva in začne drugače reševati svoje stiske kot s hrano, njena. Ona mora hoteti, da bo drugače, nihče je ne more v to prisiliti. Lahko si prebereš knjigo Ko hrana ni več hrana, boš dobila boljši vpogled v to kaj motnje hranjenja so. Nekaj informacij o tem kako se lahko pogovarjaš z njo si lahko prebereš tudi na vrhu spiska sporočil tega foruma. Lahko pa greš tudi osebni pogovor h Ani Ziherl na Žensko svetovalnico. Lahko ji pišeš na [email protected] in se bosta zmenile za datum. Njej lahko postaviš vsa vprašanja, ki se ti podijo po glavi.

Vso srečo.

Lep pozdrav,

Tatjana

Zdravo!
Imam prijateljico za katero me zelo skrbi, saj je med poletnimi počitnicami zelo shujšala pravi da je telovadila ampak jaz mislim da se je shirala. Bistvo je da neprestano govori kako jo zebe, lasje ji močno izpadajo (čeprav so ji že prej), na rokah nima več črnih dlak ampak blontne (oseba je bolj temne polti). Sama sem ji že omenila vendar sva se zelo skregali, zato raje ne omenjam tega več. Sama mi govori da se počuti sedaj bolje, vendar vidim da ima manj energije ni več tako živahna in vesela kot je bila. Tudi zelo veliko kuha in zelo je postala obsedena s čistočo ter urejenostjo. Vsi smo opazili kako je shujšala in vsi se zgražajo nad tem, nihče ji tega ne pove ker jih je strah. Jaz sama nevem več kaj storiti brez tega da bi se skregali, ker ko ji omenim mi reče da je 100 stvari o katerih bi se raje pogovarjala, govori pa tudi da jo je pobralo zato ker je bila na potovanju in je spuščala obroke (kar je res, zelo dolgo je ni bilo doma), ampak vseno. Nevem več kaj storiti prosim pomagajte!!!

Lep pozdrav!

Draga Larix,

upam, da si v tem času že dobila kakšen odgovor na svoje vprašanje. Verjamem, da te skrbi za prijateljico in lahko je srečna, da te ima, čeprav se mogoče v tem trenutku tega ne zaveda. Kar si napisala kaže na to, da gre pri njej lahko za znake anoreksije. Seveda pa je tako od daleč in na pamet težko vedeti kaj se zares dogaja.
Je kakšna možnost, da se o tem kar se dogaja prijateljici, pogovoriš s šolsko svetovalno delavko? Ali pa s svojimi starši? In se skupaj posvetujete kaj bi bil naslednji korak.
Vedeti moraš, da ti sama ne moreš storiti ničesar. Starši tvoje prijateljice pa lahko. Oni so tisti, ki bi jo lahko peljali k zdravniku in poskrbeli, da dobi potrebno pomoč. Velikokrat namreč osebe, ki imajo težave, nočejo videti, da jih imajo, si jih ne priznajo-zanikajo tako sebi kot drugim. Verjamem, da ti je zoprno, ko se skregata, vendar to iz nje govorijo težave, ki jih ima in skregala bi se najbrž z vsakim, ki bi jih omenil. Verjamem pa, da ji kljub temu veliko pomeniš.
Kaj meniš o mojem predlogu?

LP

Tatjana

Pozdravljeni.
Tudi moja prijateljica kaze znake anoreksije. V soli ne je kosila, rece da ga bo doma. Ne je tudi malice!!!
Velika je 159 cm, tezka pa 40 kg. Vedno govori kako debela je, se primerjuje z drugimi v tezi, in tudi povedala je da vsak dan telovadi. 30 pocepov,sklec,trebusnjakov,vojaskih vaj,… zelo me skrbi zanjo, ker ni debela ampak SUHA. Opazile smo tudi vec slik v spodnjem perilu na njenem telefonu. Ali ima anoreksijo? Kako ji pomagati?
(Ko smo ji omenile glede tega , se je razburila in bila odlocna da nima anoreksije)
Hvala in lp.

Pozdravljena,

glede na napisano je kar veliko “namigov”, da gre za anoreksijo pri vaši prijateljici, ampak vseeno me zanima ali je v zadnjem času shujšala precej? Ali je vedno suha in ima občutke, da je debela? Njeno odklanjanje obrokov in morebitno laganje, da je že jedla oz. bo doma, so lahko tudi zaskrbljujoči.
Ali je še mladoletna? V tem primeru se sprašujem, kaj pravijo / mislijo njeni starši. Vendar za vas je bolj pomembno to, da ste prijateljice, da vas skrbi zanjo in menim, da je bilo tudi prav, da ste izrazila skrb in pomisleke.
Precej običajno pa je, da osebe z anoreksijo zanikajo svoje težave s hrano dolgo časa – dokler ne začutijo posledic, ali še dlje.
Če si prijateljica ne more priznati, da ima težave, je možno, da se je, ko ste jo soočile s tem, počutila ogroženo. Vsak človek, bi se ob tem razburil. Težko je imeti tako oseben pogovor že z eno osebo, kaj šele z večimi. V takšnih primerih potem vse še bolj zanikajo.
Priporočam, da se usedeta sami in ji poveste vaše skrbi, pa tudi opažanja, ki vas skrbijo. Potem pa jo vprašajte, kaj misli ona o tem.
Morda ji lahko vsaka od prijateljic posebej to omeni, ampak bolje je to storiti posamično in ne vse isti dan. Če ne bo hotela nič spremeniti, se poskusite z njo o tem pogovoriti spet čez nekaj časa. In ponovno izraziti, da vas skrbi. Lahko ji ponudite, da bi jo spremljali, ko bi šla po pomoč. Lahko ji preskrbite tudi nekaj naslovov za pomoč in ji pustite kontakte, če bo kaj izbrala.
Če bi po določenem času opazili, da ni sprememb in da se stvari slabšajo, lahko svoje strahove podelite z njenimi bližnjimi (starši, družino,fantom).
Žal ni od vas odvisno ali si bo poiskala pomoč ali ne. Zase lahko naredite to, da greste na pogovor h komu s katerim bi podelili svoje občutke ob tem. Preberete si lahko kakšno gradivo za svojce oz. bližnje na temo motenj hranjenja. Vendar je žal tako, da dokler se prijateljca ne odloči, da bi si želela pomagati, lahko samo skušate vzpodbujati in ste tam zanjo. Seveda toliko kot zmorete.

Vse dobro,

Tatjana