Pomoč
Mojega sončka ni več. Minilo je mesec dni. Počasi se mi bo porodniška končala. Zdelo se mi je, da bom zmogla, da sem dovolj močna. Pred kratkim sem šla pogledat v službo, da vidim, kako se bom znašla med sodelavci. Vendar ni šlo. V trebuhu me je stiskalo, v grlu sem imela velik cmok in komaj sem čakala, da grem. Potem pa so se ulile solze. Zato razmišljam, da bi po končani porodniški prosila zdravnico, da mi še za nekaj časa da bolniško. Zanima me ali mi bolniško lahko da zdravnica za koliko časa, ali moram takoj na komisijo. V nekaterih primerih vem, da pošljejo na komisijo samo kartoteko. Ne bi rada še njim razlagala kaj se mi je zgodilo, ker ne vem kako bi zmogla. Prosim za nasvet.
Pred letom dni sem bila na istem. Le da je bil moj otrok star ze 1,5 meseca. Takrat sem v zakonu prebrala, da mi pripada 10 dni po smrti otroka, potem pa v sluzbo.
Sem mislila, da se nekdo grdo heca z mano. Po desetih dneh nisem bila sposobna niti sama zase skrbeti, kaj sele da bi sla v sluzbo?!
Sla sem do osebne zdravnice in ja, sem morala povedati celo zgodbo. Bilo mi je grozno, vsakic ko sem morala povedati od zacetka, sem rabila 10 minut, da sem najprej h sebi prisla, da sem zmogla nekaj povezanih stavkov.
Za zacetek sem dobila 14 dni bolniske. Potem sem sla po se 14 dni. Po enem mesecu doma (po smrti otroka), sem sla v sluzbo. Bilo je tezko, vendar moram reci, da je s pomocjo mojih sodelavk zadeva kar stekla. Najprej me je bilo groza, da bom v sluzbi kar jokala, ni mi bilo do tega, da so me vsi gledali s pomilovanjem…smo precej velik kolektiv, vecina me pozna. Seveda so vsi vedeli kaj je bilo.
Potem je scasoma slo. Vem pa, da ce bi zelela podaljsati bolnisko, bi me dali na komisijo. Ker bi prekoracila tisto dobo, ko moras na komisijo. Tega si nisem zelela. Mislim, da je ta doba cca 1 mesec. Meni so za diagnozo napisali akutni posttravmatski stres ali nekaj podobnega.
Vzemi si cas zase, toliko kot ga bos rabila. Sama bos cutila, kdaj bos pripravljena. Svetujem ti le, da ne vleces v nedogled bolniske. Enkrat bo treba it in vedno bo takrat prvi dan, ko bo tezko, scasoma pa bo lazje.
Najprej moje sožalje.
Do enega meseca ti lahko da bolniško osebna zdravnica. Kasneje pa moraš na komisijo. Kako je to urejeno je odvisno od vsake občine posebej. Nekje je dovolj samo mnenje osebnega zdravnika…
Veš, sončnica, najtežji korak po smrti otroka je še ta: odhod v službo. Vedno je težko se vrniti tam, kjer so spomini, kjer so naši sodelavci kateri živijo svoje življenje.Mi pa smo se na tej točki ustavili in nekako ne sodimo v njihovo sredino.Pa počasi gre na bolje. Mi se navadimo njih oni se navadijo nas in življenje steče naprej.
Je pa res,dragaSončnica,da si moraš vzeti čas zase in za svojo bolečino.
vse dobro in veliko poguma ti želim,
petra