Pomankanje ljubosumja
pozdravljeni,
pišem vam zaradi nečesa, kar mogoče sploh ni problematično, vendar me vseeno skrbi. Stara sem 24 let, za sabo imam eno resnejšo zvezo, ki se je končala pred nekaj meseci. Razhod je bil zelo miren, zanj sva se odločila ker sva po nekaj mesecih, ko je zaljubljenost minila, začela opažati, da sva si preveč različna, da bi dobro shajala v prihodnosti (različni interesi, okusi, do neke mere vrednote). Zveza je bila po moji oceni zelo zdrava, nihče ni imel problemov z zaupanjem, bila sva si v oporo itd.
Kar me skrbi je, da v odnosu nikoli nisem čutila niti kanca ljubosumja, sicer a to nisem imela nobenih resnejših povodov, vendar seje partnerju nekajkrat poskušalo približati nekaj žensk, vendar me to ni niti malo skrbelo, tudi zato ker ni za to pokazal nobenega interesa. po koncu zveze mi je bilo zelo hudo za partnerja (sicer sva končala na njegovo pobudo), in me je skrbelo, ali bo osamljen in žalosten, in res sem si iskreno želela da čim prej najde novo dekle. vendar če sedaj pomislim na to, se zavedam, da to ni nikakor skladno z partnersko ljubeznijo in se sprašujem, ali sem je sploh sposobna (nekje sem prebrala, da ljubosumja ne čutijo tisti, ki ne zmorejo ljubiti).
Sicer sem že več let z vmesnimi premori platonično zaljubljena v bližnjega prijatelja, s katerim sva se spoznala, ker je on flirtal z menoj, vendar pa se iz tega nikoli ni razvila zveza. V veliko stvareh ga vidim kot svojega idealnega partnerja, vendar tudi pri njemu nikoli ne čutim ljubosumja, tudi kadar ima partnerke, me to nekako ne moti.
naj še omenim, če je morda relevantno, da imata moja starša popoln, harmoničen zakon, mama je imela občasne izpade ljubosumja ( morda kot posledico neke nepomembne prevare v njuni mladosti), vendar nič pretiranega, oče jo je vedno pomiril.
ali mislite, da je to pomankanje ljubosumja bolezensko, ali pomeni nezmožnost ljubezni in ali se da to kako spremeniti (s psihoterapijo morda)?
zahvaljujem se vam za odgovor in lep pozdrav.
Lepo pozdravljeni!
Stari ste 24 let in prvi stiki z odnosi nasprotnega spola, so v vaš že pustili pečat negotovosti in dvomov. Vsi vstopamo v odnose in iz njih odhajamo na tak in drugačen način. Vse to, pa je proces učenja, iskanja sebe v odnosu ob drugem. Nekako se vam je življenje vstavilo ob vprašanju, ali morate čutiti v odnosu ljubosumje, ali je to za odnos zdravo? In kje ste potem vi, ali ste zmožni ljubiti na pristen način in se predati v odnosu, če v vas ni kančka ljubosumja?
Težko je odgovoriti na vprašanje, po nekaj napisanih vrsticah. Ne vem, kaj za vas pomeni beseda ljubosumje? Je to morda lastnost, ki je zdrava za partnerski odnos? Nekateri trdijo, da je delček ljubosumja vedno dobrodošel, ker pove, da ti ni vseeno, kaj se dogaja s partnerjem. In ravno to skrb je zaznati v vašem pismu.
Veliko doprinese odnos, ki sta ga imela vaša starša drug do drugega. Kako sta regulirala ta čutenja med seboj in kaj danes vam odzvanja v vaših odnosih, kar ste prinesli od staršev. Vse to nas nekako določa, vpliva na to, kaj mislimo, čutimo, kako doživljamo, se vedemo. To je dota, ki jo prinesemo v nove odnose. Vendar bi tukaj poudarila, da ne gre kriviti staršev za stiske, ki jih doživljamo. Na vse kar ste prinesli od doma, glejte pri sebi kot na potencial, ki še ni razvit. Vse kar nam danes ne gre, je morda posledica nečesa iz preteklosti, vendar za to zgodbo biva veliki učitelj rasti in razvoja notranje moči.
Kot sem vam že napisala, pomembno je, kako vi doživljate ljubosumje, kaj ta pojem, to čutenje pove o vas. Ni toliko pomembno, kaj je prav in kaj narobe. Zelo težko je stvari potisnit v okvirje, čeprav smo ljudje zelo nagnjeni k temu. Jaz bi rekla, da način na katerega doživljate ljubosumje prihaja iz vašega notranjega sveta. Kar pa ni rečeno, da je dobro ali slabo. Vprašanje je le, ali ta odnos do ljubosumja vam pomaga v odnosih ali jih razhaja.
Zame ljubezen nima nobene veze z ljubosumjem. Ljubosumje je strah, da boš izgubil, kar je tvoje. Ko se enkrat začneš zavedati, da ni ničesar kar je absolutno tvoje in ti je hkrati vse dano, lahko spustiš kontrolo, ki jo izvajaš nad drugo osebo. Drugi je ob vas, ker se je sam odločil in ker vas ima rad. Ko partnerja začutita bližino v odnosu, ljubosumje nima več prostora. KO zmoreš drugega ljubiti zaradi ljubezni same, ne zaradi potrebe, praznine in bolečine, ki jo nosiš v sebi. Ljubosumje je nasprotje ljubezni. Ljubezen je večni ritem dajanja in sprejemanja, ljubosumje je krč strahu in kontrole.
Torej pogumno naprej. Pustite misel na ljubosumje za seboj, ker vas premlevanje o tem občutku, če ga ne čutite, ne pripelje nikamor. Razmišljajte o odnosu, ki vam daje toplino, o zdravem, ljubečem in prijetnem partnerskem odnosu. Berite knjige na to temo in poskušajte v sebi najti delček topline, ki jo zagotovo imate. Če zmorete ta delček topline vtkati v odnos z moškim, ki prihaja v vaše življenje, bo vajin odnos rastel v zadovoljstvu in občutku varnosti.
Morda bi se želela še delček ustaviti ob vaši prejšnji zvezi. Zaljubljenost vedno mine. V tej fazi vsak par začne spoznavati, kako sta različna, drugačna in kako drugače vidita svet. Odnos, ki ga opisujete, je faza v odnosu med partnerjema. To je najbolj turbolentno in težko obdobje za par. Eni ostanejo v tej točki vse življenje, drugi se razidejo, tretji prestopijo na zrelejšo stopnjo. Ko zmoremo razmejiti svoj svet od partnerjevega, zmoremo uzreti lepoto v partnerju. To je prostor sprejemanja, bližine in občutka povezanosti, pripadnosti. Vsak odnos odpira možnost vstopa skozi ta vrata, vprašanje je samo ali imamo dovolj poguma.
Prijeten dan vam želim.
Lepo pozdravljeni micpic!
Naše življenje je resnično vsebinsko velikokrat zelo bogato, samo odvisno je od tega, kam usmerimo pogled. Včasih so bolečine, ki se prebujajo na telesu tako močno zavezujoče, da ne zmoremo uzreti lepote vsakdana.
Lep dan vam želim.
Meni se pomanjkanje ljubosumja sploh ne zdi sporno, je celo dobrodošlo in čudovito, saj omogoča, da se lahko ukvarjaš s pozitivnimi čustvi, mar ne?
Pa tudi razvoj Marianine zveze ni nič presenetljiv (ne mislit,d a so veze vse filmske in literarne…bulšit lahko danes rečem ko sem 2x starejša), sta pač prišla do faze, da sta ugotovila, da sta kljub kemiji toliko različna in je rpevladal razum, da sta se pametno odločila, da ne moreta ustvarit skupnega partnerskega žviljenja. Preden najdeš pravega partnerja je dostikrat potrenbih kar nekaj napačnih poskusov in če se vsi razpletajo takole…izklušnje slej kot rpej lahko rezultirajo v uspešnem in dolgotrajnem partnerstvu kakršnega si lahko le želiš!