pomanjkanje samospoštovanje

Prav lepo vas pozdravljam in prosim za nasvet!

Sem dekle že izven najstniških let a kljub temu imam kar nekaj problemov, ki jih s trezno glavo ne znam rešiti.
Sem izredno nesamozavestna in samokritična. V življenju mi je sicer uspelo kar nekaj stvari, vendar nikakor nisem mogla zadovoljiti potreb staršev, vedno so od mene zahtevali še več in sedaj tudi jaz nikoli nisem zadovoljna s tem, kar dosežem. Vedno se zaničujem, pa saj to bi zmogel vsak, kaj pa misliš da si, da je to kaj posebnega… Moti me tudi to, da sem zelo nestanovitna oseba. Na zunaj sicer kažem svoje trdno prepričanje, v sebi pa se potem tepem, zakaj ne delam tako, kot hočejo drugi ljudje… (npr. mami hoče da oblečem eno obleko, ki je staromodna jaz pa hočem obleči čisto nekaj drugega) Vem, da je najlažje reči presliši mamo, delaj kar ti hočeš, a nekako mi vest tega ne da, nočem ju prizadeti.
Tudi fanta, s katerim sem sedaj že nekaj let, ne da ne odobravata, hoče, da ne bi bila tako tesno skupaj, ko pa nisem imela fanta sta pritiskala name, no sej, kakšna pa si, saj zato te pa noben ne mara.
Še en problem imam. Večno neurejeno sobo, ampak urejenost me moti. Včasih me zagrabi, da bi iz omar potegnila čisto vse zadeve in jih pometala na tla, takrat bi se še najbolj dobro počutila.
Zanima me tudi, zakaj staršem nikoli ne morem povedati, kaj me moti, ker jih nočem prizadeti, svojemu fantu pa vse povem, čeprav vem, da mu je včasih zaradi mojih problemov težko. Tako sem enkrat rekla, da ga bom pustila, da nočem bit z njim. Pa ne zato, ker ga nimam rada, ampak zato, ker mu ne bom dobra žena. Pa tega nisem rekla tega kar tako, to je proces, ki se že dolgo vleče v meni.
Prav tako imam probleme z anoreksijo in bulemijo. Fant ve za te moje probleme in nihče drug. On me podpira in mi govori da me ima rad takšno kot sem, vendar mi oči kar naprej govori kakšna sem, enkrat mi je celo rekel, da je zaradi mene lačen…Enake očitke dobivam od mame in brata.
Večkrat pomislim na samomor in v mislih imam že vse splanirano, kako ga bom naredila. Očitam si, ker nimam poguma da bi ga storila in tako se moja depresija samo še povečuje. Strah me pa je, da se bo nekoč zgodil dan, ko bom ta strah premagala.
Opravičujem se za tako dolgo pismo. Če vam bo uspelo odgovoriti nanj najlepša hvala, vsekakor pa bi prosila, da mi poveste, kam se lahko obrnem po pomoč. S fantom se namreč odločava za skupno življenje in nočem vstopiti vanj z vsemi temi problemi, saj jih bo že tako in tako dosti. Odločila sva se, da mi poiščeva pomoč.
Najlepša hvala za odgovore in še veliko srečnih dni v letošnjem letu.
Lp Katarina!

Spoštovana Katarina!

Težave, ki ste jih opisali sodijo v področje resne psihiatrične oskrbe, saj vključujejo ciljano farmakoterapijo, psihoterapevtske tehnike in poseben prehrambeni režim. Pomanjkanje samospoštovanja je praktično redni spremljevalni del omenjenih težav in se po njihovi terapiji tudi okrepi. Ne odlašajte torej, v Ljubljani se lahko oglasite na Psihiatričnem dispanzerju, Njegoševa 4, v kolikor ste študentka pa na Psihiatričnem dispanzerju ZD za študente, Aškerčeva 4.

Spoštovana gospa doktor!
Rada bi vas vprašala za nasvet ali bi bilo smiselno, da bi obiskala psihiatra. Sama sem že pomislila, vendar nisem prepričana ali je moja težava zadosti velika oz. bi mu samo kratila čas. Moj problem je na kratko sledeč. V službi sem naj bolj srečna, če sem v pisarni. Če moram koga službeno kontaktirati po telefonu prestavljam zadevo do enomoglosti, zaradi česar trpi tudi moje delo, ker zamujam roke. Nikoli jih ne pozabim, samo bojim se stopiti v kontakt z ljudmi. Mimo sodelavcev in drugih ljudi hodim s pogledom v tla, čeprav si neskončno želim z njimi komunicirati. Po cel dan sem zaprta sama v pisarni in trpim.
Drugi problem pa je, da včasih izgubim živce, ker me partner ignorira in začnem kričati kot na vs glas z vso močjo, potem pa čisto izgubim kontrolo nad samo in ga začnem kat tepsti. Kar sram me je ko to pišem….Prosim za nasvet.

Spoštovana Janja!

Vaše težave sodijo v okvir socialne fobije, ki se pojavlja pri 3-5-% populacije. Razlogi zanjo so tako psihodinamski, se pravi pogojeni z zgodnjim in kasnejšim razvojem, kot tudi strukturalni, se pravi pogojeni z dednimi in biokemičnimi dejavniki. Zdravljenje je vsekakor kompleksno: poleg začetne terapije z zdravili bo treba okrepiti samospoštovanje, to pa verjetno s pomočjo psihiterapevtskih, predvsem vedenjskih posegov. Oboje je domena psihiatra, ki mu vaš obisk ne bo odveč, saj je reševanje takšnih težav, kot so vaše, del njegovega rednega dela.

Živjo!
Praviš, da si samokritična, od sebe veliko zahtevaš, nisi samozavestna… in še vedno želiš ugoditi staršem.
Ja, to je res problem, ki si ga ustvarjaš. Najbolje bi bilo, da postaneš do sebe bolj prijazna.
LEp pozdrav, sasakatarina je pisal/pisala:
>
> Prav lepo vas pozdravljam in prosim za nasvet!
>
> Sem dekle že izven najstniških let a kljub temu imam kar
> nekaj problemov, ki jih s trezno glavo ne znam rešiti.
> Sem izredno nesamozavestna in samokritična. V življenju mi je
> sicer uspelo kar nekaj stvari, vendar nikakor nisem mogla
> zadovoljiti potreb staršev, vedno so od mene zahtevali še več
> in sedaj tudi jaz nikoli nisem zadovoljna s tem, kar dosežem.
> Vedno se zaničujem, pa saj to bi zmogel vsak, kaj pa misliš
> da si, da je to kaj posebnega… Moti me tudi to, da sem zelo
> nestanovitna oseba. Na zunaj sicer kažem svoje trdno
> prepričanje, v sebi pa se potem tepem, zakaj ne delam tako,
> kot hočejo drugi ljudje… (npr. mami hoče da oblečem eno
> obleko, ki je staromodna jaz pa hočem obleči čisto nekaj
> drugega) Vem, da je najlažje reči presliši mamo, delaj kar ti
> hočeš, a nekako mi vest tega ne da, nočem ju prizadeti.
> Tudi fanta, s katerim sem sedaj že nekaj let, ne da ne
> odobravata, hoče, da ne bi bila tako tesno skupaj, ko pa
> nisem imela fanta sta pritiskala name, no sej, kakšna pa si,
> saj zato te pa noben ne mara.
> Še en problem imam. Večno neurejeno sobo, ampak urejenost me
> moti. Včasih me zagrabi, da bi iz omar potegnila čisto vse
> zadeve in jih pometala na tla, takrat bi se še najbolj dobro
> počutila.
> Zanima me tudi, zakaj staršem nikoli ne morem povedati, kaj
> me moti, ker jih nočem prizadeti, svojemu fantu pa vse povem,
> čeprav vem, da mu je včasih zaradi mojih problemov težko.
> Tako sem enkrat rekla, da ga bom pustila, da nočem bit z
> njim. Pa ne zato, ker ga nimam rada, ampak zato, ker mu ne
> bom dobra žena. Pa tega nisem rekla tega kar tako, to je
> proces, ki se že dolgo vleče v meni.
> Prav tako imam probleme z anoreksijo in bulemijo. Fant ve za
> te moje probleme in nihče drug. On me podpira in mi govori da
> me ima rad takšno kot sem, vendar mi oči kar naprej govori
> kakšna sem, enkrat mi je celo rekel, da je zaradi mene
> lačen…Enake očitke dobivam od mame in brata.
> Večkrat pomislim na samomor in v mislih imam že vse
> splanirano, kako ga bom naredila. Očitam si, ker nimam poguma
> da bi ga storila in tako se moja depresija samo še povečuje.
> Strah me pa je, da se bo nekoč zgodil dan, ko bom ta strah
> premagala.
> Opravičujem se za tako dolgo pismo. Če vam bo uspelo
> odgovoriti nanj najlepša hvala, vsekakor pa bi prosila, da mi
> poveste, kam se lahko obrnem po pomoč. S fantom se namreč
> odločava za skupno življenje in nočem vstopiti vanj z vsemi
> temi problemi, saj jih bo že tako in tako dosti. Odločila sva
> se, da mi poiščeva pomoč.
> Najlepša hvala za odgovore in še veliko srečnih dni v
> letošnjem letu.
> Lp Katarina!

New Report

Close