Spoštovani!
Prosila bi vas za mnenje oziroma, svetujte mi, kam se naj še obrnem.
Poročena sva 14 let. Imava tri otroke stare 13, 7 in 3 leta. Moj partner pa je iz dneva v dan hujši. Naj povem, da živimo skupaj z njegovimi starši v isti hiši, kjer pa je njegova mama izredno “težka” ženska. Ne sprejema drugega mnenja, gospodovalna, egoistična, zamerljiva, vse hoče imeti pod kontrolo, skratka, naj povem še to, da se je svoje hčere tudi fizično lotila in to že ko je bila poročena in imela svoj družino, to pa samo zato, ker ni dobro pospravila sobe. Tast se jo po eni strani boji, ne upa si ji postavit po robu, je pa tudi po svoje trmast in željan globokega spoštovanja (v tem smislu, da če midva kaj kupiva npr.avto, je treba njega povprašat za mnenje)
Skratka preidimo nazaj na mojega moža. Tudi on vse bolja kaže “znake” obnašanja svoje mame. V hiši je mir, ko sem jaz tiho, pospravljam, kuham, delam dve službi, dajem mu denar, skrbim za otroke in ko se mu posvečam 10000%-to pomeni, ko si on želi moje bližine, mu gredo tudi otroci na živce. Rad bi kam šel sam vsak vikend, jaz pa sem mnenja, da otrok ne moreva kar puščati pri moji sestri ali mojih starših. Skratka, ko ni tako kot si on zamisli, je v hiši kaos. V navalu njegove jeze, začne stvari metati po hiši, vedno sem jaz kriva, ker ne “zaprem gobec” pravi čas, grozi s samomorom, z nožem teka po kuhinji, da si bo nekaj naredil. Naj povem, da se ne zna kontrolirat, in da to počne tudi pred otroc. Jaz sem ga začela dobesedno ignorirat. In ker je očitno poštudiral, da pri meni nič ne doseže, je zadnjikrat v takem navalu rekel otrokom “lahko noč, ne boste me več videl”, se usedel v avto in odpeljal… Skratka, to je bilo zame kaplja čez rob.
Sedaj pa sprašujem Vas, na koga se naj obrnem? Vem , da tako ne gre več niti eno uro naprej, da si mora poiskat pomoč oziroma jaz “rešit” otroke in sebe. Sama sem že šla k psihiatru, dobila antidepresive, on pa vedno ko lepo omenim, da naj poišče strokovno pomoč začne upit, da dokler bom jaz taka (da mu npr. ne rečem 3x prosim, če odneseš smeti), da njem noben psihiater nič ne pomaga. Skratka, prosim vas za mnenje!
Hvala!
Še to, stara sem 34 let on pa 38.

Pomagajtemi,

opravičujem se za pozen odgovor. Vprašanj je včasih toliko, da ekipa strokovnjakov ne moremo reagirati tako, kot bi si vsi najbolj želeli. Vaše izkušnje so polne bolečine, groznega strahu, nemoči. V tem trenutku ne čutim, da bi vas zalagal z vsebino in razlago o temi nasilja v družini, ker ne verjamem, da je to nekaj, kar potrebujete (oz. ste potrebovala), saj ste si na forumu najbrž veliko tega že uspeli prebrati. Želim vas preusmeriti v aktivnosti: v takih situacijah potrebno ukrepati – zaščititi dostojanstvo in življenja otrok in družine.

Seveda ste dosedaj najverjetneje že ukrepali, pa vendar: v regiji, kjer živite, imate vedno možnost poklicati tako na policijo kot na bližnji CSD, lahko pa pokličete na SOS 080 11 55 za primer nasilja v družini (oglejte si uporabne povezave). Na vseh teh številkah se da priti do nadaljnjih informacij. Cilj je jasen: ustaviti je potrebno nasilje nad družino, ki ga sproža vedenje partnerja in njegove matere. Nedotakljivost telesa zahteva ničelno toleranco do vsakršne oblike nasilja (telesnega ali čustvenega trpinčenja).

Če je potrebno, se obrnite tudi na varne hiše[/url]. Potem, ko dosežete primerno varnost za vsakodnevno funkcioniranje vas in vaših otrok, razmislite o vključitvi v zakonsko in družinsko terapijo v najbližjem terapevtskem centru, ki sodeluje z zavodom Med.Over.Net.

V kolikor boste imela dodatno vprašanje ali želite razlago, bom z veseljem odgovoril.

Želim vam obilo moči in zaupanja vase!

Očitno je več takih pacientov na tej naši preljubi zemlji. Žal smo ravne me tiste nesrečnice, katerim življenje ni prizaneslo. In ravno takšni debili imajo ponavadi pridne, delovne, komunikativne, iznajdljive ženske.
Tudi moj je takšne narave. Pred otroci naredi in reče kar mu je volja. P*****a sem že skoraj vsak teden. “Gobec” moram pa tud zapret, če ne mi ga bo raztolkel, da ne bom nikol več mogla govorit.
Ah, saj ni za govoriti.

Želim ti samo srečo in sebi tudi.

samsung171,

žal je v praksi tovrstnih stisk veliko preveč, vendar kar je pomembno pri tem je, da se žrtve nasilja lahko zavejo, da niso nemočne, lahko vedno spregovorijo. Drži, to je vedno tveganje, vendar ali ne tvegajo že sedaj preveč? Na terapiji, na skupini se da marsikaj razdelati in priti do lepih rezultatov, vendar je naprej potrebno doseči osnovno varnost in funkcionalnost.

Žalostno in krivično je dejstvo, da ljudje, zlasti ženske pristajate na tako zlorabljajoče odnose in se v njih počutite ujeti v kletki, ob tem pa nevede in nehote ščitite spiralo nasilja. Storilci se namreč sami ne bodo prijavili, to je jasno (dokler ne zaidejo tako daleč, da jih ujame že kar policija). Verjeti je treba, da se iz teh situacij, kljub navidezni brezizhodnosti, lahko rešimo, vendar je potrebna osebna, prostovoljna odločitev, saj prisila nikomur še ni pomagala.

Lahko gremo naprej, vendar moramo najprej zase poskrbeti, sploh pa za otroke, če so zraven – oni so šele žrtve!

Držim pesti za modre odločitve in za čim več samospoštovanja!

Ma noro je vse skupaj. In ko sem ga pripravila do tega dejstva, da naj gre k terapevtki, mu je ta ženska, ki naj bi imela terapije privat (ne mislim, da so vsi isti), rekla, da jaz preveč delam, da morava biti več časa skupaj, da je on super karakter….bla,bla,bla…. Kmalu bi me kap! Zdaj pa ima krila še večja. Ampak jaz jasno in glasno govorim o tem, ker če bi bila tiho, bi pomenilo, da ga zagovarjam. Imam tudi srečo, da se ga ne bojim-in on to ve, zaveda se tudi, da sem sposobna narediti marsikaj (skrivoma sem kupila dvosobno stanovanje, da mam kam it)… Skratka, to so eni “reveži”, ki imajo sami s sabo probleme. Meni je najhuje to, da se vse dogaja pred otroci. Ko se midva prepirava, je jezen name in na otroke in grdo se drži…Otroci pa vse vedo, čutijo.

Iz svoje izkušnje, ki ni taka, ampak le podobna, lahko rečem le tole: prav nič mi ni pomagalo
in prav nikamor se ni premaknil najin odnos dokler sem samo s prstom kazala na njega in njegove napake in neprimerno vedenje. Šele ko sem sama sebe pogledala in se zavedala svojih hib, pa tudi tega da s svojim ravnanjem tako stanje podpiram – šele takrat se je začela sprememba. S pomočjo terapevta. Zakaj bi drugega pošiljali tja, če gremo lahko sami in se za začetek spremenimo MI.

bravo za stanovanje…popokaj otroke in pojdi,ne čakaj na maj

zakaj ne odidete? A nimate nič lastne volje, ponosa in karakterja? Kkao se pustite tako poniževati, kakšen vzgled imajo vaši otroci, oče nasilen, mati pa ženska ki se vsakemu poniža in prilagodi? Kkao lahko že 13 let živiš z nekom takšnim? Spakiram prvi dan, ko mi nekdo z nožem teka po kuhinji in me žali pred otroki. da se pustite tako poniževati, kot kakšne cape, z katerimi lahko počneš kaj hočeš. Žalostno, da vam otorci ne pomeni več in jim ne privoščite lepšega življenja kot takšno nasilje.