Pozdravljeni,
dobesedno nisem vedel kako imenovati ime tej temi, zato mislim da je to ime najbolj primerno za ta primer.

Prvo na kratko predstavim uvod problema, star sem skoraj 23 let in punca tudi skoraj 23 let, v vezi sva 4 leta.
Končal sem srednjo 3 letno šolo nato končal tudi 4 letno srednjo in pridobil 5 stopnjo izobrazbe, punca pa pred diplomo. Oba sva nekadilca, temperament pri obeh prevladuje flegmatik in malo kolerik. Razumeva se odlično, vse je popolno kod v pravljici, razen enega velikega problema razum z njenim očetom. Punca je šolanje preživela v dijaškem domu med vikendi pa doma. Sem posloven tip človeka, in tudi za vsako pomembno odločitev argumentiram in dobro premislim kaj je vzrok kaj posledica.
Začelo se je ona je bila v 4 letniku srednje medicinske šole, jaz pa imel končan 2 letnik trgovske.
Tle sva se spoznala in takoj ujela, ter čez par tednov sva tudi prvič skupaj spala. Njeni stariši niso vedeli da ima fanta ker jim ni smela povedati ker njeni starši so iz BIH in po veri so pravoslavci.
Takrat je nisem razumel zakaj ni smela povedati tudi ker je bila pred maturo, in me tudi ni zanimalo zakaj ne pove doma da ima fanta. Po njeni opravljeni maturi je šla takoj študirati medicino, tako da ona je bila 1 letnik višje, jaz pa 3 letnik trgovske (do tega letnika 3 trgovske sem 4 leta delal kod trgovec in sem spoznal da tako ne gre in ne mislim celo življenje delat za majhen denar kod žival, zato sem se odpravil naprej v šolo kljub temu da so mi starši zelo nasprotovali šolanju) V tako da v tem letu šolanja je povedala da ima fanta, takoj se je začelo da kdo sem in na srečo njenega brata sem spoznal 1 leto prej tako da ve kdo sem, takoj so bili proti meni ker so me imeli za muslimana, in da nesme biti z mano. (oče mi je slovenc katolik in mati srbkinja pravoslavka, spoštujem obe vere in narodnosti, ker so mi starši različe narodnosti in vere, vidim v tem da ljubezen nima meja, zato tudi meni in punci ni bilo pomembno vera in narodnost.) Ko so bolj podrobno ugotovili da nisem musliman je vse bilo dobro. Jaz sem punco domov pripeljal po 1 mesecu in punca mene k njej čez 6 mesecev. Čez nekaj mesecev ali leto dni, je ona šla v 2 letnik višje šole, jaz pa v 4 letnik ekonomski tehik program plus 2, moji starši so zelo bili proti mojemu šolanju (ker oče mi je celo življenje trgovec, pa ko sem dal odpoved in končal z 4 letnim delom sem delovno mesto prepustil moji mami in da končam šolo ker je bila 10 let nezaposlena, kar pomeni da nismo bili bogati niti revni, si pa nismo mogli veliko privoščiti) Odnost do njenih staršev, in odnos od njih do mene je bil zelo dober in spoštljiv do sredine tega 2 letnika višje in mojega 4 letnika, kadar sva že bila stara caa 21 let in pol, vedno kadar sem potem prišel k njim na obisk 1x na mesec sem prinesel obem darila, kavo, viski, cvetje itd.. . Ker moj dom in njen dom je razdalja 60km so tudi potni stroški zelo dragi, do tega časa sem porabil več kod 5000 eurov za benzin, zato ker ni smela med vikendi prespati pri meni, čeprau je tudi v prvem letniku višje šole in v tem drugem prespala 2-3x na mesec pri meni med tednom nasmesto v dijaškem domu. Zaradi teh stroškov sem se odločil pogovoriti na lep način z njenim očetom da bo prespala občasno pri meni med vikendi. Kadar je to slišal da kaj želiva, je postala dobesedno vojna med mano in njenim očetom, Povedal sem mu, da sva stara oba 21 let, in je probelm ker se veliko denarja porabi za gorivo. Njegovo obrazložitev je da ne pusti prespati hečer pri meni dokler se ne zaposli za stalno, čene nas bo dal na razen itd itd. Potem sem mu lepo povedal da glede na našo starost je to čisto nekaj normalega da prespi pri meni ker nimamo 13 let da je nebi pustil še pri 18 letih bi nekako mogoče razumel iz kakšnih dobrih razlogov, ampak pri 21 letih to ni normalno. Da to ker se oba šolava naprej in da oba imava že končana srednje šole je naša zadeva, ker bi se oba lahko odločila že takoj po šolanju moje trgovske in njene srednje medicinske da se zaposliva in se ona preseli k meni. Nato je rekel tudi da se ji bo odrekel in dal nas bo narazen in seveda da moremo prvo šolo potem ljubezen. Povedal sem mu tudi da sva si oba na prvem mestu in da nas niti bog nemore dati narazen kaj šele on. (njena mama pa da kaj bodo sosedje govorili okoli ker bo prespala pri meni) Nato sem mu povedal da če je musliman ker je tak, in je rekel da je musliman, zato ga zdej imam za poturčenega srba in komunajzerja ker je do razpada jugosalvije bil komunist. Tako da tle smo končali pogovorje in smo jaz in punca popustili, ni se še preselila k meni ker sva se odločila da dokler se jaz ne zaposlim, in kljub temu da punca še vedno spoštuje njenega očeta kljub da ji grozi itd, sva se tako odločila da bova še počakala, čeprau so se moji starši in njeni tudi spoznali in smo jih povabili par krat na kosilo in so videli in dokazali smo jim da sem uredu in da moja družina je uredu in da smo pošteni in dokazal sem mu da mislimo resno. Od tega problema do danes sva z njenim očetom nekako v normalnih odnosih se normalno pogovarjava vendar o tem ne govorimo. Nato se je začel njen 3 letnik višje medicinske in moj zanji 5 letnik srednje, na začetku takoj septembra, sem jo peljal za njen rojstni dan na bled in na otoku sem jo zaročil, bil sem takoj pošten, pogumen da sem zvečer ko sem jo odpeljal domou tudi prišel k njim in povedal lepo da sem jo zaročil, takoj je njen oče komentiral da je prezgoraj in kao da to ni prav, da nebo nič od tega itd. Čez 1 teden smo doma praznovali zaroko in smo jih povabili na večerjo in niso prišli. Seveda v tem njenem 3 letniku in mojem 5 letniku je prespala pri meni 2x-3x na mesec. Vse to kar je prespala pri meni v teh 3 letih je bilo med tednom namesto da je bila v dijaškem domu in starši ji ne vedo.
Prejšni mesec sem uspešno srednjo šolo, se zaposlil in naslednji mesec dobim prvo plačo punca pa piše diplomo.
Prejšni mecev se je poročil njen starejši brat 3leta starejši (nima končane srednje šole), in smo bili celo bili povabljeni jaz in moji starši in smo tudi prišli. Da ne pozabim omenit od tega prvega konflikta z njemim očetom mi je začel vsiljevati njegove bosanske običaje, ampak sem mu dokazal da tukaj je slovenija in da je neciviliziran človek ker se tako po teh običajh obnaša do hčerke. Nima denarja da ji da za gorivo da pride do mene potem naj jo pusti prespati pri meni, pa še vedno ne gre.
Naj še omeni da živim z mojimi starši v lastni hiši nismo podnajemniki, imam tudi veliko srečo in sem ponosen na očeta da nebom moral iti nekam v najem, in da mi je omogočil da je zgradil z njegovo 30 let delovno dobo dovolj veliko hišo da mi je 1 nadstroplje namenil meni z punco, to 1 nadstrpolje je dovolj za velikih 5+ sob, potrebno je samo zgraditi zide, el. napelajvo, ploščice in te zadeve ter oprema. V teh 4 letih veze sem tudi takoj na začetku dobil avto in do sedaj z 4 leta starim avtom naredil 150 000 km, po tem računam da se porabil več kod 10.000 eurov za gorivo ker je njen oče neciviliziran, ker se noče spijazniti, in ker noče pustiti da prespi pri meni, do sedaj sem izpoštoval njega da sem jo vedno pripeljal domov kljub temu da sem jo peljal ali je bila cesta zasnežena na bilo kakšne vremenske razmere, in da smo tudi tako srečo imeli da smo ševedno živi da smo lahko umrli v kaki nesreči zaradi njega.
Moji starši imajo mojo punco zelo radi in so jo zelo lepo sprejeli in so veseli za naju in naju podpirajo, mamo sem spravil v dolgove zaradi goriva ker nikoli mi nezna reči ne, vedno mi je dala denar za gorivo in rekla pejdi k po punco in seveda zvečer pelji jo domou. Zdej bi z temi 10.000 euri imela oba že svoje zgrajeno in opremljeno 5 sobno stanovanje kar danes pomemi zlata vredno, ker v naši okolici so stanovanja 2 sobna nad 150.000 euri, najemnina pa nad 400 eur. Ker se zavedam v moji družbi vsi živijo v blokih v stanovanjih z starši in vsi hodijo v najemnine itd.
Njen oče dela v tovarni samo zjutraj med tednom zato cele popoldneve preživi z pivom pred televizijo, in zravenmu žena more sedeti in nesme pregovorit niti svojega mnenja niti se premaknit tak je očitno bosanski običaj. Seveda njena mama še vedno misli da ji je hčer devica.

Z punco sva veliko zaradi tega pretrpela, veliko je ona prejokala zaradi tega, pa še vedno ima spoštovanje do njenega očeta, kljub temu da ji grozi, pa tudi se ga boji. Je velik psihični pritisk za oba nas, tako da meni živci ne zrdižijo več, najraje bi kako “pizdarijo” naredil, da čim prej se preseli k meni in da bova oba zadovoljna in vesela in normalno živela.

Zdej glavni pomembni nasvet ki bi potreboval je ta, kako in kaj da naredimo, ker 1. septembra nameravamo uradno da se preseli k meni, da gremo z mojim očetom na upravno enoto in jo prijavimo pri nam. Ter seveda ne planiram da čez noč se preseli k meni brez tega da bi njenem očetu povedali spet nisem tak nesramen kod bi si njen oče moral zaslušiti da bi tak moram tudi jaz do njega biti, ampak da 1 teden pred 1 septembrom grem do njenega očeta in mu povem da sva se odločila da se preseli njegova hčer k meni. Vem in bodo spet grožnje itd, zato se tudi nameravam ozvočiti ker pričakujem kakšne težke tudi grožnje in kaj več ker posnetek bi veliko lahko koristnega nam prinesel. Zato vas posim za vaše nasvete, kako da to izpeljem, kako da mu povem, na kak način, itd.

Spoštovani,
iz vašega pisanja se da začutiti, da vam je za ta odnos resnično mar in da vas močno obremenjuje in psihično zaposluje odnos z bodočim tastom. V skladu s tem ste temo poimenovali zelo dobro.
Lahko je razumeti, da vam »živci ne zdržijo več« ob vsem, kar opisujete. Dejstvo pa je, da je ta oseba vaš bodoči tast oziroma oče vašega dekleta in da se boste z njim posredno ali neposredno morali soočati. Zato je tudi vaše vprašanje, kako izpeljati pogovor oziroma bolj oznanilo, da bosta z dekletom začela živeti skupaj, popolnoma razumljivo.
Preden grem na konkretne predloge, želim osvetliti nekaj dejstev, ki vas bodo morda malo pomirila in vam vlila več zaupanja vase, vam dala več zavedanja, da morda vsa ta stiska ni toliko vaša, kot tastova. Kot opisujete, vaš bodoči tast izvira iz drugega okolja, kar najverjetneje pri njem povzroča močna občutja izkoreninjenosti, strahu, neujemanja s sedanjim okoljem. In moški (mož in oče) želi čisto podzavestno, če ne že zavestno, poskrbeti za varnost in dobro vpetost v okolje, za vse svoje družinske člane. In kako naj to stori, če se še sam ne počuti varnega, zakoreninjenega, vpetega, uspešnega. Zato ostaja togo in nefleksibilno zvest pravilom in izročilom, ki jih je prinesel s seboj iz svoje kulturne, narodne, verske,… dediščine. To je njegova edina garancija, da lahko poskrbi za varnost svoje hčerke. Skrbi ga zanjo, da ne bo zašla, se popolnoma zgubila v tem tujem svetu, saj bi mu to dalo še dodaten občutek, da ni znal poskrbeti zanjo, prenesti svoje dediščine na nadaljnje rodove. Popoln neuspeh. Vse, kar opisujete, govori o zelo prestrašenem moškem, ki se v tem okolju in času ne znajde prav dobro. Zato skuša svoje nazore, razumevanje življenja in pravila ohranjati na silo, saj ima občutek, da mu polzijo med prsti. Torej za njegovo nasilno držo v resnici biva strah.
Vse skupaj ima seveda neposredno z vami kaj malo skupnega, vendar ste ta strah skoraj v celoti prevzeli nase. Zato bi morda prišlo prav najprej to zavedanje; vsakič, ko začne dekletov oče sramotiti, groziti,… da ga je v resnici strah. Nato pa nastopi vajina zgodba. Občutek je, da ste tudi vi prevzeli skoraj vso odgovornost za to, kako bo dekle odšlo od doma, nase. Tudi stavek, ko pišete, da ste »jo zaročili«, govori o tem, kako vse breme skušate nositi sami. Veliko več svobode bi človek dobil ob zapisu, da sta se zaročila. Torej, kako bi bilo to odgovornost vrniti nazaj vašemu dekletu; ne govorim o krivdi, temveč o odgovornosti, da ona, kot polnoletna oseba, sama pove očetu. Seveda, pogovarjajta se o tem, iščita rešitve skupaj, ozaveščajta njeno ustrahovanost in ujetost tako dolgo, kot bo potrebno. A na koncu naj svojim staršem svojo odločitev pove sama. Saj je ona tista, ki si tudi želi biti z vami, oditi od doma (fizično in čustveno) in si ustvariti z vami svojo družino. Zato naj se za ta cilj tudi zastavi. Seveda za to potrebuje vašo ljubezen, podporo, stalno preverjanje, kako ji je, kaj si želi,… In tudi vi to potrebujete z njene strani – kako vam je, s čim se soočate, ko morate nekako tekmovati z njenim očetom za njeno prisotnost.
Naslednja stvar, ki se mi ob vašem pisanju pojavlja, je vprašanje, zakaj se ne poročita? To ni nasvet ali namig, ampak le radovednost; po 4 letih druženja najbrž že vesta, ali želita biti skupaj, živeti skupaj, ustvarjati skupaj,… Morda boste vsi (vključno z vsemi starši) bolj mirni ob tem, če se resno zavežeta za odnos, kar je tudi znak nove pripadnosti. Od takrat naprej hči več ne pripada očetu in mami, temveč temu odnosu. Najverjetneje bo spremenila marsikaj tudi vajina finančna osamosvojitev.
Konkretno, kako povedati dekletovemu očetu; menim, da je najbolj oblikovati in ohraniti jasno mejo, do kje lahko razumeta njegov strah in skrb, da hči ne bi bila zlorabljena in nato odvržena; strah, da ne bi zašla, prehitro vstopila v materinstvo, ne da bi najprej končala šolanje, poskrbela za svojo varnost,… In od kje je točka, ko tega strahu in posledično ustrahovanja kot odrasla človeka ne dopustita več. Bodita z očetom umirjena, prijazna, a »varno« oddaljena, da ob grožnjah pokažeta, da sta sedaj skupaj, da je takšna vajina odločitev, da se ji ne bosta odrekla in da njegovo nasilje nima vpliva na vajino odločitev. Da bi vama bilo žal, če bi morali zato odnose poslabšati ali celo prekiniti, ker vama (predvsem dekletu) je mar zanj, ker ga ima rada. Vendar tako grobega vmešavanja v njeno življenje ne dovoljuje. In verjameta, da tudi njemu ne bi bilo vseeno. Skušajta mu povedati, da so to sedaj drugi časi in drugi kraji. Če ne bo želel sodelovati, se dostojanstveno umaknita in mu dajta vedeti, da je tu vajina meja. Da ne prekinjata, da sta tu za vaš odnos, vendar brez nasilja. Tako grobo vmešavanje v vajino življenje, kot ga opisujete, JE nasilje (psihično, duševno, čustveno). In tega vam NI TREBA sprejemati. Predvsem pa se mora vaše dekle soočiti in razrešiti svoj odnos s svojimi starši. Dokler tega ne naredi, in pri tem ste ji vi lahko najboljši sogovornik in opora, si nikoli ne bo upala oditi od doma tako (čustveno), da bosta vidva lahko samostojno odločala o vajinih in vajinem življenju.
V želji, da sem vam na vprašanje odgovorila koristno, vas lepo pozdravljam. Hkrati vabim vse, ki imajo ali so imeli podobne izkušnje, da jih napišejo.

Model, vidva sta dost stara, da imata svoj lajf, naj se neha foter od tvoje vmešavati- očitno nima pametnejšega dela. GROZA res!
Kaj pa če bi šla skupaj živet?

Pa še to, da je ne bi slučajno tepel al pa bil nasilen do nje, ker vemo, da ste vi južnjaki bolj podvrženi temu, da je ženska majnvredna- no pa ni!! Ne zdiš se mi nasilen, pa vseeno!

Raje pojdita skupaj živet, pa bosta mela mir pred njenimi tastarimi!

ne gre, a mi lahko kdo svetuje da vsaj na POP TV na preverjeno dam ta primir ? ali pa kaj podobnega

mi lahko kdo svetuje, ker ne gre drugače.
rad bi ga uničil, dal na TV v časopis itd…

Uglavnem, taka je zadeva, preselila se ni, grožnje in sovraštvo se stopnjuje.
potrebovali bi nasvet da kaj mu povemo da je on spodi od doma, ali pa da nekako sama ona odide.
vsega se zaveda kaj bo pridobila če se preseli k meni, in ve da nima kaj izgubiti če odide, vendar se boji očeta.
kaj narediti?

njena mati pa je dokazala, da nas želi dati na razen ker jo želi odaljiti od mene da se komaj da vidiva 1x na mesec.

Spoštovani Lordek,

po vsem opisanem pravite, da so se odnosi še poslabšali in ogrozili. Kar je zaskrbljujoče, je zaznava močne želje po maščevanju partnerkinem očetu, kar vam seveda odsvetujem. Maščevalnost, kot veste, je izraz sovraštva, ki zrase na čutenjih sramu, ponižanja, razvrednotenju, in kot ukrep še nikoli ni rodilo nič dobrega in zdravega. Razlogi o tem, da ste se s temi čutenji spustili v dir, so stvar procesa, raziskovanja vaših (vajinih) vzorcev. Toda spregovorimo raje o odgovornosti, saj toplo priporočam, da delate na zavedanju tistega, o čemer vam je pisala kolegica v svojem odgovoru.

Nekje zgoraj se je tudi iz vašega pisanja dalo razbrati dostojanstvo, da se ne bi spuščali na nivo, ki ga s partnerko doživljate s strani njenega očeta … torej, zakaj popuščati in na koncu postati enaki viru grožnje? Obstajajo druge poti in institucije, ki so poklicane in pooblaščene za intervence v takšnih situacijah. Zato je največ, kar lahko v tem oziru storite, to, da se uskladita z vašo partnerko in ogrožajočo situacijo prijavite na bližnji CSD, policijo ali državno tožilstvo. Po ZPND je nasilje v partnerski zvezi in družini prepovedano in kaznivo. Kot strokovni moderator sem zavezan kodeksu dela in moderatorskem pravilniku, ki me obvezujeta, da morebitne sume nasilja prijavim. Zato se vam tudi oglašam v duhu preventive, saj je vselej bolj preprečevati, kot zdraviti.

Iz vsega se vidi, da ste prevzeli vlogo in odgovornosti za reševanje vseh vidikov problematičnega odnosa: ste partner, policaj, sodnik in še kaj v enem. Saj to niste vi, kaj? Strokovna moderatorka vam je situacijo odlično ovrednotila in vas tudi usmerila. Nemoč, ki se prebuja iz nasilnega vzdušja, še zdaleč ni le vaša, temveč je ustvarjena z odnosi in kliče k odgovorni iniciativi vaše partnerke da samostojno uredi odnos do očeta in matere. Ker so vam te krivice tako ali drugače znane, ste na strah in grožnje ranljivi tudi vi in to po krivem – v želji da bi zaščitili partnerko in sebe – v celoti prevzemate nase. Močno dvomim, da vas bo to pripeljalo k večji varnosti. V afektu vas najbrž vleče ravno tja, kamor nikakor nočete iti. Zatorej, imate možnost izbire in kar boste na koncu izbrali ter se odločili, boste za to prevzeli odgovornost. Enako velja za partnerko. Drug drugega lahko podpirate, sprejemate in razumete, kar je smisel zaupnega in ljubečega partnerstva, vendar pri tem vsak rešuje svoje lastne izzive in naloge, zato pa toliko aktualnih knjig o psihologiji, razvoju in družini govori o mejah in razmejitvah, o asertivnosti, čustvenih in odnosnih vlogah in pravilih v odnosih itn. Šele tako tako je možno govoriti o samostojnem in odgovornem partnerstvu in partnerju.

Skratka, v taksnih situacijah uporabnikom toplo priporočam, da si poiščejo terapevtsko pomoč (da si ustvarijo mir in razmejitve, da stisko ozavestijo in si naberejo moči za odgovorno ukrepanje), reševanje nevarnih, ogrožajočih okoliščin pa prepustita pristojnim inštituacijam. Preživljate težko psihično obdobje, zato se ne podajajte v ukrepe iz afekta nemoči. Najprej potrebujete psihično moč in ne pozabite, da v vsem tem niste sami, tu je vaša partnerka, ki je odgovorna za razreševanje svojih družinskih odnosov in to odgovornost ji morate prepustiti. Četudi se počuti žrtev, to v resnici ni. Bila pa je najbrž nekoč v otroštvu. Saj v lastnem opisu tudi sami sporočate, da hočete živeti sodobno partnerstvo, z enakovrednostjo v odnosu, z več svobode in odgovornosti, s ponosom na to kdo ste osebno in kdo sta partnerja skupaj … da iz tega zraste nova varna družina. To si vsi želimo, vendar je potrebno varno reševati tudi zaplete.

Verjamem, da sta sodoben par, ki te stvari zmore urediti po sodobnih merilih življenja v odnosih, vendar ne na star, arhaičen način, saj to je najbrž tisto, kar najbolj prezirate. Jezo in sovraštvo, ki ju čutite v tej stiski, lahko usmerite ven na bolj varen način, kajti pod vsem tem “pokrovom” se običajno skriva še cela paleta drugih emocij in nepredelanih izkušenj, ki želijo ven v varen in sočuten odnos, da jih lahko zdržite, predelate, “pustite za seboj” ter zadihate drugače. Ne iščimo varnosti v odnosih tako, da se mečemo čez lastne meje zmožnosti in vrednosti, medtem ko nam telo in občutki velijo Ne!, Stop!, Dovolj je!, Pojdi v drugo smer! itn. Saj smo tako v lastnem notranjem KONFLIKTU.

Sledita pristnim občutkom, spoznajta kaj vaju moti, kaj je vajina izvorna osebna stiska, kaj vajine osebne potrebe in originalnost (da ne ponavljata grehov primarne družine, preteklih generacij ipd.) … vse to iskreno preverjajte s partnerko in rišite meje, pišita lastno zgodovino. Ko bosta dala skupaj to poglavje skozi tako, da si bosta pričela poleg sočutja dajati tudi odgovornosti, bosta imela oba čisto vest drug do drugega in do obeh družin, ponos v srcu in iskro v očeh. Bosta uresničila to, za kar si prizadevata na VAREN način. Takrat bosta najbrž pričela tudi čutiti, da sta veliko boljši in lepši par. Predvsem pa originalen, enkraten.

V takšno vzdušje pa se, končno, rado zavije tudi kakšno malo bitje … saj se vidite nekoč tudi sam kot oče, mar ne?

Srečno.

[p.s.: moderatorka, ki je prevzela temo, ne sodeluje več s forumom, zato sem jo, kot skrbnik foruma, prevzel jaz.]

Nekako kaže da se bodo zadeve poboljšale, ker se že partnerka sama zaveda in odločila, tudi smo se dogovorila, da bo 25.12 za božič ostala za vedno pri meni, in takrat jim bomo prek telefona povedala da bo ostala pri meni za vedno in urano se tudi prijavila stalno bivališče.
Zdej prihaja k meni vsakih par dni, ker tihotapi prek torbice svoja oblačila tako da doma si prazni omare 🙂
Tako da upam da mi nebo več potrebno obsikovati foruma 🙂
vseeno bom napisal rezulatat pred koncem leta.
lp

Rezultat je:
Sva srecno porocena in imava otroka, sedaj tast vse pomaga itd. se je sprijaznil…

Lordek, super! Samo da se je vse uredilo in da ste se vsi lepo našli! Držte se, rada se imejta in veliko, veliko sreče vam vsem želim!

Lordek čestitam! Iskreno ti čestitam in upam, da bo tvoja družinica sijala od veselja.

Na srečo nisi šel s trdo roko nad tastom. Veš, tudi odrasli očetje morajo včasih dozoret in si vzet čas, odrasli otroki pa morajo vedeti kako ohraniti nek stik in spoštovanje. Me veseli, da si poslušal ali pa vsaj upam …gospoda Durakoviča.

SRečno! 🙂