Moja zgodba je zgodba prevarane, ki je noro ljubila.
Mož se je po 20.letih zakona do ušes zaljubil v drugo in me seveda pridno varal. Kaj hitro sem to ugotovila, ga postavila pred odločitev in… odselil se je. Ne sicer k njej, pa vendar. Odločil se je zanjo, hodil k njej… Po skoraj letu dni je začel pogrešat družino, prosil, če se lahko vrne. In ker sem preveč razumevajoča, sem bila za. Pogoj seveda je bil, da stikov z ljubico ni. Obljubil je vse, samo da je lahko prišel nazaj. Menda je tudi z ljubico stike prekinil.
Vendar pa je doma samo fizično. Kar naprej bulji v prazno, če je le možno, si najde opravke izven doma. Živi bolj kot ne tako, kot da je sam. Ker tako ne morem živeti, sem ga lepo prosila, naj se ponovno odseli, pa noče. Mislim da se zaveda, da če gre tokrat, bo to dokončno. Pravi, da želi biti doma, da želi svojo družino nazaj, da rabi čas. Sama sicer razumem, da ne moreš kar takoj preboleti ljubljene osebe. Vendar sem normalno tudi sama precej prizadeta. Pričakovala bi, da se bo potrudil, da mi bo pomagal preboleti, ne pa, da moram skoraj jaz njega tolažiti.
Če ne bo drugače, vem, da bom morala zahtevati ločitev. Pa kljub temu še odlašam, saj se ne želim prenagliti. Vem, da je težko prebroditi krizo po varanju, sploh, če sta dva vmes živela ločeno. Ampak – vseeno se mi zdi, da bi si moral bolj prizadevati, ker sedaj milo rečeno ni nič od njega. Razen takrat, ko vzrojim – potem je malo odziva – za kratek čas.
Pa ne mislit, da sem nora – ne mislim živeti z njim, če ne bo odziva z njegove strani. Želela bi samo izkušnje tistih, ki so bili v podobni situaciji. A res tako dolgo žalujejo? Al samo zavlačuje, da bi se navadla na situacijo in bo dosegel svoje sanje – imel dom in družino, po potrebi pa še ljubico.

malo si preberi ogromno napisanega o takih primerih. če želiš z možem nadaljevati, potem je tvojega lagodnega življenja konec. Čaka te ogromno terapevtskega dela, predelovanja tvoje nore ljubezni, ki to najbrž ni in tako dalje. Rezultat ni jasen.
Najprej se vprašaj ali ga res noro ljubiš ali si samo nora (malo za hec).
Druga stvar pa je, kaj čuti tvoj mož. Imam namreč občutek, da je prišel domov samo zaradi ekonomskih ugodnosti, otrok itd. niti malo pa zaradi tebe. Če bi te imel rad, ne bi buljil v prazno. Tebi se posveča samo pod prisilo.
Kolikor poznam take, svojih žena že dolgo ne ljubijo več, ljubijo pa svoje družbeni in ekonomski interes. Mi je zelo žal, da ti tako pišem, ampak take so moje izkušnje.
Najbrž boš dobila pa kar nekaj odgovorov, da sta za varanje kriva oba in da se boš morala ti malo bolj potruditi.
Polagam ti na srce, da resno premisliš v kaj boš vlagala energijo in svoje življenje in kaj si v resnici pripravljena narediti. Dvakrat si že šla na led, v tretje gre rado.

Živijo,

zelo dobro si opisala svojo situacijo in prav vsi, ki se MORAJO odreči trenutni nori zaljubljenosti (bodisi zaradi ultimata ali samostojno) doživljajo enako bolečo situacijo kot tvoj mož in partnerji trpijo enako kot ti.
Bila sem v obeh situacijah: trpela ob moževi prevari in čutila bolečino čustvene praznine, ko sem se odrekla ljubimcu. K “sreči” sem bila prej prevarana kot varala in sem preštudirala ogromno literature, da sem se naučila spopadati z bolečino in trpljenjem prevare. A še bolj bistveno: razumela moža, ki je begal po čustvenih viharjih po odtegnjeni zaljubljenosti. Hkrati pa sem se zavedala, da ljubezni do moža ne more nadomestiti noben še tako briljanten ljubimec.
Ni vse v razumu, moči volje, karakterju …. itd., da ne govorimo o moralnosti (slednjih odgovorov boš dobila največ). Vlada prepričanje, da se da vse narediti z razumom. Žal ni tako. Intenzivna čustva (pa smo spet pri hormonih) pogosto preglasijo razum in potem smo ožigosani, da “nimamo karakterja”.
Bistvo zaljubljenosti je v HORMONIH!!! Preberi si knjigi “Moški možgani” in “Ženski možgani”! Ne zato, da boš lažje opravičevala in tolerirala vedenje moža, pač pa bolj razumela sebe in tudi njega.
Če sta imela 20 let iskren medsebojni odnos, topel, sočuten, če sta vzpostavila bližino in je možev skok čez plot prvi (domnevam po njegovem silovitem čustvovanju), potem vedi, da tebe kljub prevari ni “zavrgel”, pozabil, ni se odljubil…, samo padel je v trubolenco hormonov (čustev), s katero ne ve, kako naj se spopada. Ne verjamem, da je razmišljal o prvem koraku, kot tudi ne verjamem, da načrtuje nadaljnjo prevaro. Seveda se lahko motim, a čutim tako.
Terapevt/mediator je odličen posrednik, kako voditi pogovore med ranjenima partnerjema, ju nauči pogovarjati se brez konfliktov, pomaga najti stik, ko se jima zatakne… Če pa sta sama sposobna odprtega pogovora tudi o hudičevo bolečih zadevah (čustvih) in pripravljena na potoke solza, toliko bolje. In pri pogovorih se nikar ne osredotočajta na očitke in dejanja, pač pa se pogovarjajta o čustvih, tistih najbolj bolečih, ki kličejo “prosim, poslušaj me!”

Čas? Čas je zdravitelj, a ne kot aspirin, da bolečina takoj preneha, ampak kot dolga antibiotična terapija, šteta v intenzivnih mesecih, nato v mehkejših letih. Najlepše pa je kasneje, ko se prevarani končno zaveda svojih dejanj in njihovih grozljivih posledic za partnerja, a predela hude občutke krivde, in ko prevarani ne potrebuje več zagotovila za zvestobo, pač pa znova pridobi vero v sebe, da je vreden ljubezni, a zato ne potrebuje ravno partnerja. Tedaj se odnos znova vzpostavi, z močno željo, na trdnih temeljih in skoraj s silovitostjo zaljubljenosti. Časovni kovir cca 3 leta, če sta oba partnerja pripravljena na sodelovanje in trud.

Če mene vprašaš, je vredno truda.

Vsakega dneva življenja je škoda.

Oprosti, ker se spotikam ob tvoj post! Zbodlo me je boldirano!

To so tako klišejska, nalažja in puhla dognanja, tako kot bi nad situacijo obrisal prah.

Malo razmišljajte, ljudje! Po 20 letih skupnega življenja v povprečnem zakonu LJUBEZEN ni takšna, kot jo idealizirate, ni več vznesenosti, ni metuljčkov, tudi seks ni enak tistemu izpred 10-15 let! Življenje pač postane bolj kot ne samoumevno, malo dolgočasno, vse se bolj vrti okoli družine in osebnih karier. Moški in ženska se običajno malo izgubita. Tudi tak zakon je lep, prijeten, udoben, varen. Ljudje smo vajeni stabilnosti in zagotovljene varnosti. Pa vendar so v dolgoletnem zakonu čudoviti “sončni” trenutki, ko se oba prebudita, znova zaživita…, dokler se zopet ne zlijeta v rutino. Ljubezen v dololetnem zakonu je zavedanje, da ti partner paše, da ti je v njegovi družbi prijetno, da družina harmonično deluje, da otroci občudujejo očeta in dajo mami vedeti, da jo imajo radi, da sprejemaš lastnosti partnerja, ki ti kravžljajo živce in on tvoje… in da si partnerja dnevno pokažeta z drobnimi pozornostmi, da se cenita, da sta vesela drug drugega in da se spoštujeta ter sta rada skupaj, četudi v tišini. Če je vse našteto v zakonu, potem ljubezen JE!!!
ZALJUBLJENOST, ki pa zadane kot strela z jasnega, da se ne prepoznaš več, da padeš v paniko, ker misli ne moreš več nadzorovati ali s težavo, ker enostavno telo obvladuje tebe in ne obratno…

To dvoje nima nobene skupne zveze, je neprimerljivo in največja neumnost je, da zaljubljeni izničijo ljubezen zavoljo zaljubljenosti.

Zdaj pa odgovor na poudarejn tekst: če ima zakon takšno osnovo, kot sem navedla, potem je ljubezen do partnerja obstaja, četudi jo je prekrila zaljubljenost, ki je afektno stanje. Mož se po prevari vrne k ženi, ko se butanje testosteorna malo umiri in seznova dokoplje do spoznanja vrednosti ljubezni in ne (zgolj) zaradi udobja. Pošteno? NI. Ampak to so dejstva.

Je pa mnogo družin, parov, ki ne živijo udobja ljubezni, njihovo življenje je polno prepirov, ponižanj, šikaniranj, nespoštovanja v tisočerih oblikah, pa vztrajajo skupaj v zvestobi. Žal in še enkrat žal.

Menim da je tvoj mož prizadet, zato bulji v prazno, se odmika – verjetno zato, ker sam pri sebi razčiščuje, razmišlja ( na kaj?) prizadet je ker jo ima rad. Ga je ona skenslala in se je spet zatekel domov? Domov je lahko prišle ker vas pogreša – normalno, ker ima tukaj bolj ugodno – normalno, ampak vprašanje kje ima srce. Ženska, pusti ga, daj mu prosto pot, če ne drugače pa na silo, če je tako zaljubljen se to ne pozabi kar v letu dni, zato se skoraj ne splača, da bi nekaj na silo gradili na čustvih in neki terapevti in gor dol… čustva so čustva, ga ni terapevta da bi znal zaljubljenost prekiniti. Menim da ga je ženska skenslala in je on prišel domov, ker je ostal brez obeh. Ampak če bi on bil vesel, bi od sebe kaj dal, zato menim, da je z mislimi pri njej in da ni srečen, ni to to zanj.
Da ga moraš pa sedaj še ti tolažiti je pa po mojem mnenju kar višek.
Srečno

Natanko tako izgleda, kadar se ljudje ne znajo, nočejo ali ne morejo odločiti.
V prazno bulji, ker je izgubljen. Fizično je pri tebi, z mislimi nekje drugje. Verjetno še je vedno zaljubljen. Na “nek način” se je odločil in prišel nazaj, vendar, kot ugotavljaš je odsoten. Torej, obstaja vprašanje, zakaj se je sploh vrnil. Dejstvo je, da ne funkcionira kot bi moral. Kot izgleda ne ve kaj bi, ali pač, že sama si nakazala iztočnice, ki bi lahko bile verjetne.
Med vama zeva ogromna vrzel, ki jo žal ti sama ne boš mogla zapolniti.
Večina odgovorov je pri tvojem možu in seveda nekaj tudi pri tebi. Če bosta želela vzpostaviti zadovoljujoč odnos bo potrebno odgovoriti na marsikakšno vprašanje: zakaj se je odločil za varanje, kaj je pogrešal pri tebi oziroma česa mu nisi nudila in podobno. Menim, da se povečini prevara ne zgodi kar tako, mimogrede in iz dolgočasja. Veliko ljudi misli, da je spolnost (sex) tista najpomembnejša in odločujoča komponenta, da se prevara zgodi, vendar je to velika zmota. Sex je povečini le posledica oziroma nadgradnja takšnega odnosa. Večina najde pri svojih ljubimcih tisto, česar jim doma primanjkuje, to so pogovori, razumevanje, nežnosti, upoštevanje ipd. Velikokrat gre pri zakoncih tudi za intelektualne razlike, ki predstavljajo velike ovire. Skratka marsikaj.
Če želita ostati skupaj in imeti zadovoljujoč odnos vaju čaka trdo in temeljito delo.

Lahko vztrajaš kolikor hočeš pa ne boš dosegla nič.. Da bi živel z živim zombijom ki se smili sam sebi ker mu grem jaz na bruh… Hvala lepa za rože..
Kdo je tebi stal ob strani ob tvoji bolečini? Samo eden vse na svojih plečih ko drugi sanja in je v oblakih..
To ni nobeno partnerstvo..
Kdor se zaveda se tudi potrudi.. Pa metuljčki gor ali dol…
Vedno bi zagovarjal da je družina najpomembnejša.. Živel pa tako nebi, da bi nekdo bil pri meni in sanjal o drugem.. Čakal da se mu mogoče celo razplete ugodno..
To je šele hinavščina….

Fajn bi bilo, da zadnjega stavka ne začenjaš z “menda”. Sama ugotavljaš, da je situacija že čustveno dovolj zapletena in težka, fajn bi bilo, da bi si vsaj glede golih dejstev bila na jasnem.

To, da si “razumevajoča”, ni dober razlog, zato da nekoga nazaj vzameš. Dober razlog bi bil, če bi napisala, da ga še vedno ljubiš ali/in da si želiš ohraniti/obnoviti dober zakon/odnos.
Če nimaš dobrega razloga, si se napačno odločila.

Ironija prebolevanja prevare je prav v tem, da tisti, ki naj bi bil žrtev, mora v ključnem trenutku imeti toliko moči in znati stisniti zobe, da ima odnos sploh kakšno šanso. Vem, da ne zveni posebej pravično, ampak v takšni situaciji, kot jo navajaš, je varajoči kot izgubljena kura, ki ne ve, kje se ga glava drži. Vse opcije so zanj lose-lose, saj se mora v vsakem primeru odpovedati nečemu, kar ljubi (družini ali ljubici)

Morda si ga prehitro “vzela” domov. Morda bi bilo lažje, če bi on svojo izgubo preboleval sam in počasi ponovno gradil odnos s svojo družino in predvsem s teboj. Seveda bi tako obstajalo večje tveganje, da ponovno obnovi razmerje z ljubico, pa vendar: le katera si želi ob sebi moškega, ki ni čisto prepričan, da bi bil z njo in ne z ljubico? To je potem življenje v večnem strahu in/ali negotovosti.

Ker pričakuješ, da se bo potrudil, si razočarana. Vsak dan posebej in znova. S tem nič ne prispevaš k odnosu, in tudi tebi to ne koristi, ker se utapljaš v neki spirali.
Nehaj pričakovati in začni raje spraševati. Sprašuj ga, kako si on predstavlja, da bosta zakon postavila na noge. Povej mu, da se počutiš zanič, da tako ne želiš živeti, da si raje sama. Daj mu torej “kost”, ki naj jo gloda, pa se bo hitreje nehal ubadat s svojo nesojeno ljubeznijo in prej zagrabil za vajin odnos. In pri tem mirno vztrajaj. Zahtevaj, na mehek način ga prisili, da začne o tem razmišljati in na tem kaj delati. Pričakuj konkretne predloge, akcijo, ukrepe. Morda te bo presenetil, šel na internet, pregledal nekaj literature in prišel s kakšnim konstruktivnim predlogom. Moj je v situaciji, ko je bil odnos na psu, staknil nekje nekega terapevta, ki je priporočal, da se za vzpostavitev zaupanja poveča prostovoljni pretok informacij med partnerjema. Zato je predlagal, da si vsak večer v postelji vzameva čas za enourni pogovor. En dan je vodil pogovor on, en dan jaz. Pa je sicer človek, ki zelo malo komunicira, tako da me je pošteno presenetil. Ampak to, da je vzel vajeti v roke, nekaj naredil in ni bil zgolj “žrtev situacije”, je bistveno pripomoglo k temu, da so se stvari začele premikati. Najprej navzdol, in potem navzgor.

Ne pričakuj, da se bo vse poštimalo na hitro. Raje spremljaj, ali vidiš kakšen napredek. Bodi zadovoljna za vsak napredek in se nanj odzivaj pozitivno. Ko bo videl, da mu gre bolje, bo to tudi zanj motivacija za naprej.

Če imaš ta dvom, ga ne bi smela vzeti nazaj. In če si ga vzela in imaš še vedno ta dvom, mislim, da se s svojim možem bistveno premalo pogovarjaš o nastali situaciji.

Vem, da svinjsko boli, ampak situacija se ne more izboljšati, dokler ni vse razčiščeno. In mislim, da ti bistveno premalo veš o tem, kaj čuti do ljubice in kaj misli tvoj mož. Pričakuješ, da bo sam pri sebi vse premlel in da bo potem tako, kot je bilo prej. Iz lastnih izkušenj pa mislim, da temu ni tako.

Ko se zgodi nekaj takšnega (npr. prevara) je po mojih izkušnjah to isto, kot da bi padla po enem setu stopnjic. Vendar ljuknja je bistveno globlja in preden lahko začneš lesti navzgor, moraš (tokrat zavestno) pasti še 2, 3, 4 nadstopja nižje. In boli ko hudič… ker zavestno skačeš in si lomiš kosti. In pred vsakim naslednjim skokom (vprašanjem) veš, da si boš spet polomil par kosti.

Mislim, da nisi pripravljena slišati, kaj čuti do tebe in kaj čuti do ljubice. Nisi pripravljena slišati, zakaj je prišel realno nazaj. To hočeš pomesti pod preprogo in pozabiti. Ne bo šlo, če si res želiš obnoviti odnos in ne zgolj zakona, ki ima le prijetno fasado…

Jaz pač tako menim. Pri tem upoštevaj, da nisem človek kompromisov. V življenju sem vedno igrala na polno. Ko sem izgubila, sem izgubila veliko. Ko sem zmagala, sem dobila vse. Zame je bilo to bolje kot nekaj napol. Kaj je pa bolje zate, veš sama…

Tvojemu možu ni nič od zgoraj naštetega. Niti ni prizadet, niti se ni izgubil, niti se ne smili sam sebi, niti ne namerava vzpostaviti ponovno vajine zveze, nič od naštetega.

Tvoj mož samo ne zna uporabljat pralnega stroja, ne ve na katero temperaturo se lika bombažne srajce, na katero pa volnene hlače in reklc, verjetno ne ve koliko testenin naj skuha za eno osebo.

V resnici je pameten manipulant, na toplem, čistem, suhem, zlikan, sit. In ne slepi se, da je stike prekinil, samo bolj previden je.

Zdaj, lahko se zamisliš nad napisanim, zgoraj je ena isto ugotavljala kot jaz, lahko pa se spustiš v Tessine odgovore, kjer boš ugotovila, da je to pač prevarana oseba, ki secira te dogodke v prafaktorje in vleče iz preprostega podlega dejanja VARANJA bujne filozofske analize, kjer nič ni črno ali belo, pač pa vedno pisano. Pisano vseh možnih izgovorov na tem svetu za varalico.

Jaz pa ne razumem zakaj si ga vzela nazaj.

Takih zgodb je veliko, lahko povem kaj se je (podobno) zgodilo eni prijateljici od moje mame (samo, da ga ona ni vzela nazaj).
Moz se je po skoraj 30-ih letih zakona zaljubil v zensko, ki je imela 4 leta vec kot njegova hci, odsel od doma h ljubici. Prej moski, ki je bil prelen se za hodit na dopust 1x letno, je kar naenkrat zacel fitnessirat, se mladostnisko oblacit, kupil motor, potovat, kolesaril … full mu je bilo fino. Njegova zena je bila sesuta, 6 mescev je bila huda kriza. Potem se je pobrala, locila, nasla novega “prijatelja”. Cez 1 leto je moz pricapljal nazaj domov, da se je zmotil, da ne ve kaj je mislil, da je “tamlada” bila z njim dokler ji je lahko placeval stvari, ki jih je zelela (ne, resno? mi pa smo mislili, da je bila s tabo iz ljubezni). Njegova bivsa zena ga ni vzela nazaj.

Jaz mislim, da je tvoj moz prisel nazaj, ker je ugotovil, da noce bit sam, da pa le ni tako lustno ko si sam. Da ima tudi ljubica napake (iste kot zena ali pa se slabse). Samo da se mi zdi, da tvoj moz bi sedel na dveh stolih z isto ritjo … imel bi osebno sluzkinjo, cistilko, perico, likalko (tebe) TER imel bi ljubico.

Imej se rada in se odloci pravilno in koristno zate.

Rada bi ti samo povedala svojo zgodbo, na kratko, skupaj 15 let.. noro zaljubljena… otrok.. nov dom, za vse sanjski par 🙁 se je zatrapal v drugo žensko.. popolnoma se je spremenil..
bolečina srca neznosna.. iskanje krivca. analiziranje..
pa razhajanje.. selila domov k staršem.. prebolevanje
in ko sem razčistila v sebi, najdla novo pot.. in spoznala, da zmorem sama brez njega..
on zopet nazaj.. pa seks.. se vleklo skor dve leti
sam podaljševala sem trpljenje..
potem pa se odločila, da naredim konec..
v sebi, sem vedla, da nikoli, karkoli naredim za to “vezo” z bivšim, ne bom srečna, ne bom več jaz, ker bom igralka v brezvezni drami svojega življenja
Sprememba.. spoznaš, da izgubiš skupne “prijatelje”, da te obsojajo domači, zakaj ga ne sprejmeš, pa vsaj vsi varajo, da moraš zatiskati oči….
Nekaj zgubiš, dobiš pa nekaj drugega. Ampak moraš preskočiš žalost, obsojanje… in uživat v življenju.
Vse dobro ti želim 🙂

Jaz si skesanca kot razmišljujoče bitje predstavljam takole:

Pride k prevarani ženi in pove, da je prekinil stike z ljubico, da je naredil napako, da bi rad poskusil znova, ampak mora najprej počistiti po svojem podstrešju, zato se bo za pol leta preselil na svoje, imel v tem času čim pogostejše stike z otrokom, mogoče kdaj šel z ženo na kavo, seveda prispeval denar za otroka in stanovanje … Mogoče šel celo na terapijo (no, to bi bilo potem že skoraj kičasto). Da potrebuje nekaj časa zase, ker od njega kot od partnerja itak ne bi bilo nekega haska, potem pa, če bo volja tudi z druge strani, da bi začela na novo. Seveda z vsemi pojasnili, ki bi jih potreboval prevarani.

Tako nekako.

V takih primerih, kot je izhodiščni, se mi pa žal najprej naslika črni scenarij. Tip bo zdaj nekaj časa bogi, potem bo prišel k sebi, potem bo žena hotela kak odgovor, ker bi tudi ona rada prišla k sebi, pa jo bo on naveličano zavrnil, da kaj bi še rada. Ker če bi mu bilo jasno, kaj je naredil, bi bil že zdaj kljub vsemu svojemu jadu bolj kooperativen.

Bom pa izjemno vesela, če se motim, in bosta spet našla staro srečo.

Pozdravljeni »Od nekoga žena«!

Že sam vzdevek, ki ste ga izbrali pove dosti o tem kar se vam trenutno dogaja. Imenovali ste se »od nekoga žena«, kot da je vaš partner le nekdo, ki ga niti ne poznate več. Kaj menite, je kaj na tem?

Zanima me, ali ste vse to kar ste napisali, delili tudi z soprogom? Ali ste delili z njim vsa ta svoja razmišljanja in tudi vaša čustva in občutke, ki jih imate odkar se je vrnil domov? Če se o tem še nista podrobno pogovorila, je to prvotno kar je treba narediti, če želita ohraniti na novo vzpostaviti vajino zvezo. Zakaj sem rekla ponovno vzpostaviti? Zato ker se skozi vaše besede dozdeva, da sploh nista povezana, da ni povezanosti med vama. Nekako živita eden mimo drugega, brez da bi kaj iskala eden od drugega. S tem, ko sem omenila, da potrebujeta pogovor, ne mislim na en pogovor ali nekaj pogovorov, ampak redne vsakodnevne pogovore. Seveda na samem, ne poleg otrok. Ob tem poskusita biti čim bolj umirjena, brez agresivnosti eden do drugega.

Le s pogovorom lahko prideta do tega kaj si sploh želita, kaj delata skupaj in kakšen naj bi bil vajin načrt za izboljšanje vajine zveze. Če tega ne naredita (in če si tega ne želita oba), težko da se bo karkoli izboljšalo. Če ne bosta zmožna sama izvesti tega, če bo med vama prišlo do izražanja neprimernih čustev, bo najboljše da poiščeta strokovno pomoč.

V upanju, da boste našli primerno rešitev zase, vas prav lepo pozdravljam.

Elena Kecman transakcijska analitičarka - svetovalka E-pošta: [email protected]

Tessa, nekaj me zanima. Mislim, da nas večina prihaja na ta forum zaradi neke bolečine. Eni so ugotovili, da so prevarani, drugi še nismo dokončno preboleli travme zaradi prevare v preteklosti, tretji trpijo, ker so na razpotju in se ne morejo odločiti, četrti pa so ljubice, ki večinoma tudi trpijo. Ti si pa presrečna v življenju s svojim partnerjem, praviš. Zakaj pa potem vedno znova bereš zgodbe prevaranih ljudi? Zakaj rajši ne uživaš ob tem ljubečem partnerju? Ali misliš, da res ne prepričuješ same sebe s temi svojimi dolgimi prepričevanji, kako je vredno odpustiti? Ker mene ne prepričaš.

@Snejacqes

Na forumu že leta sodelujem tudi zato, ker mislim, da imam izkušnje, obojestranske prevare in tudi nekaj vedenja, ki je lahko v pomoč drugim.
Pišem, ker sem prepričana, da bi vsak prevarani moral prevaro predelati in iz nje izgraditi suvereno osebnost, temelječo na zadostnem zaupanju v sebe, neodvisno od drugih. Torej s partnerjem ali sam in skozi nadaljnje življenje stopati z optimizmom in ne strahom do morebitne naslednje prevare ali dvomom v vsakega nadaljnjega partnerja. Menim, da je to zdrav odnos do življenja.
Predvsem pa si dovolim pisati zato, ker verjamem, da so ljudje, ki me berejo toliko pametni, da bodo svojo zgodbo živeli na svoj način, na svoji lastni osnovi. Nikakor pa, za razliko večine, ne prepričujem drugih v svoja stališča in življenjske poglede. Niti ne verjamem, še manj pa želim imeti tako moč, da bi druge prepričala v moja stališča.
Verjamem v to, da je moč v tem, da se znaš in upaš spopadati z življenjem, tudi bolečino, ne pa slepo slediti družbeno moralnim pravilom. Upam si trditi, da vsa ne držijo vode.
Presrečna sem v življenju ne le zaradi ljubečega partnerja, pač pa zato, ker si življenje enostavno dovolim živeti, da se zavedam, da ni vedno rožnato, občasno tudi precej boleče, pa vendar ga cenim in me osrečuje. Predvsem pa je najboljši učitelj!

Vem, da ti predstavljam trn v peti. Čez čas, ko se boš intenzivno posvečala sama sebi in ne tistim, ki so ti povročili bolečino, boš moje ali podobne prispevke dojemala drugače.

Vse lepo ti želim

Snejacques, Tessa piše in svetuje iz lastnih izkušenj in iz tega kar se je sama naučila. Razmišlja zelo zrelo in čustveno pismeno, z očutkom do drugega in verjamem, da mnogim na tem forumu pomaga v njihovi osebni krizni situaciji. Ta in vsi ostali podobni forumi ni namenjen le temu, da povemo svoje težave, ampak tudi temu, da nam drugi (posebej tisti, ki so prebrodili in uspešno rešili podobne težave), pomagajo. Če ne verajmete Tessi, da je probrodila vse te težave in živi s partnerjem urejeno in zadovoljno, vam iz lastnih profesionalnih izkušenj povem, da je veliko takšnih parov, ki so prebrodili prav podobno. Tudi vaš lastni uspeh pri reševanju teh težav je dosti odvisen od tega ali sploh verjamete, da je možno prebroditi težave nezvestobe.

Tessa, najlepša hvala za sodelovanje na tem forumu, posebej zato, ker delite lastne izkušnje in tudi vse naučeno.

Obe vaju lepo pozdravljam,

Elena Kecman transakcijska analitičarka - svetovalka E-pošta: [email protected]

Od nekoga žena,
Ali si prepričana, da ljubici ne govori enako?
sama sem bila v podpobni situaciji, le na drugi strani. Po dveh letih zveze z moškim sem ugotovila, da je nezrel, da nima razčiščene preteklosti in ga dala na čevelj, začel me je klicariti, pisati smsje kako me ljubi da raje umre kot da bi živel brez mene, da želi živeti z mano, celo otroka je hotel…po enem mesecu sem ga vzela nazaj.. obljubljal ni da ni..hodil k mweni, z mano na morje k prijateljem, se pogovarjal, seksal, načrtoval prihodnost, kar naprej govoril da žene ne ljubi in je nikoli ni, da pa se mu meša brez otrok…tako je bilo nekaj časa…zamolčal pa je da je šel v tem času ko sva prekinila živet nazaj domov, meni je lagal, da živi pri starših..ženi je lagal, da je prekinil stike z mano in da rabi čas…..ker sem želela stvari razčistiti (z njim jih žal nisem mogla), sem se dobila z njegovo ženo..in laž za lažjo..človek ne more verjeti, da je lahko nekdo tako “bolan”..da laže v obraz na obeh straneh…želel je oboje ljubezen in družino…skratka bolno..

ne vem kaj naj ti rečem, na tvojem mestu bi preverila resnico..

Se popolnoma strinjam s Tesso!
Danes je ponujenih vse preveč instant rešitev (naženi ga), ki pa niso prave rešitve. Tudi jaz vem, kaj je prevara in Tessa ima v vsem prav. Sploh pa nista samo vidva, SO TUDI OTROCI. Pa da ne boste rekle, da starši ostajajo starši, tudi če živijo narazen. Seveda ostajajo. Toda otroci si želijo, da OSTANEJO SKUPAJ!

Ne, otroci si prav nič ne želijo očeta ki vara in mamo ki ga ob vsaki ponovni prevari zopet nazaj vzame in vse požre in oprosti, ker pač “mora”. To je srednji vek, mi pa nismo več tam!

Ženske najdete zato da ostanete z nekom, tisoč izgovorov in seveda so najbolj priročni otroci.
Ne ostaneš zaradi otrok, ampak sebe, to je samo prelaganje odgovornosti, “bom pa ostala zaradi otrok” ja seveda… nehajte že s temi otroci in nehajte tako breme prelagati na otroke ampak jim že pustite normalno otroštvo. Mislite da vašim hčeram in sinovom delate uslugo ženske? Hčerke bodo isto prenašale take varalice ker so se to od vas naučile,sinovi bodo isto varali ker so se naučili od očeta. Tako ponavadi je, ker to vzamejo za normalno in domače in ker bo obnašanje posrkajo vase od vas. Ker pač ženska mora vse požreti in potrpeti, seveda “za otroke”. To je razmišljanje starih babic in dedkov, takrat je bilo tako.
Ampak a mislite da je vaš mož ko vas je varal, takrat razmišljal na otroke in kako mora družina skupaj ostati? Čemu bi potem moral to prevarani?

Dajte dajte no.

New Report

Close