Pozdravljeni!

Z bivšim partnerjem sva bila skupaj dve leti. V tem času je bil on tisti, ki je dvakrat prekinil zvezo. Prvič po enem letu in nato pred kratkim. O razlogih ne bi pisala, naj povem, da je zelo impulziven in tudi prekinitvi sta bili takšni. Po prvi prekinitvi je takoj odšel na splet za spoznavanje, medtem ko je meni pisal, da bi rad da ostaneva prijatelja, da se druživa. Bila sem zmedena, nekako sva spet začela resno, iz spleta pa se je odjavil. Po pol leta, ponovno njegova odločitev za konec, imupulzivna, meni pa dve strani dolgo pismo v katerem na nesramen način piše kaj vse ga pri meni moti.

Sprijaznila sem se s koncem in tri mesece ni bilo ne duha ne sluha o njem, vem, da je ponovno odšel na splet za spoznavanje. Po treh mesecih, en dan pred mojim rojstnim dnem, dobim njegov e mail, tako zelo prijazan, v njem je čestitka in čudovit stavek v katerem piše kako bi bil rad moj prijatelj. Stopila sem se in mu odgovorila da sva lahko prijatelja. Pa mi je bilo kmalu žal. Vse skupaj izgleda takole, po e mailu mi pošilja štose, vabi me v gledališče, pred novim letom me je povabil na pijačo, vsak dan pa na spletu. Mede me. Vse to me ovira pri tem, da bi šla naprej. Po drugi strani, v podzavesti, mi vzbuja upanje. A on vsak dan na spletu …

Zaradi upanja nekako ne zberem poguma, da bi mu rekla naj me pusti na miru, da bi šla lahko naprej. Na drugi strani se zavedam, da bi ob njem, takem kot sem ga spoznala (je zelo stresen, koleričen), težko živela mirno, sploh glede na nestanovitnost oz. glede na njegove prekinitve.

Nekako ne razumem njegovega obnašanja. Ne vem, kaj se plete v njegovi glavi. Je to labilnost, negotovost, strah da ne bo našel prave, pa zato ne more/zmore/noče popolnoma prekiniti z mano? Me ima za rezervo:) Kaj mu bo moje prijateljstvo? Ko bo spoznal pravo, pa mu tudi moje prijateljstvo ne bo več potrebno?

Za lažjo odločitev, vas prosim za namig, čemu/zakaj takšno njegovo obnašanje?
Hvala.

Spoštovani,

o bivšem partnerju sebi in nam postavljate kopico vprašanj, kakor da vam bodo odgovori prinesli rešitev. Prinesli pa vam bodo samo nekaj ugibanj, mnenj ali v najboljšem primeru podatkov o njem, o človeku, ki je že nekaj časa v odhajanju od vas in ki ostaja z vami v ohlapni navezi (prijateljstva, katerega elementi so tudi vzajemna podpora, poštenost, iskrenost, nemanipulativnost in neizkoriščanje, vajinega odnosa raje ne bi poimenovala) samo zato, ker ga napajate s svojo razpoložljivostjo.

V tem, kar je ostalo od vajinega odnosa, je tolikšna praznota, da se besede kar izgubijo v njej. Ostali ste vi, sami z nerazumljivo, boleče nedokončano zgodbo. Na kaj se nanaša upanje, kot ga imenujete? Na nerealno možnost, da se bo partner spremenil, da bosta odnos začela na novo, v miru, varnosti, medsebojni podpornosti, sodelovalnosti, zaupanju?

Ali pa – bolj realistično – upate, da boste izvedeli, kaj je v vas takšnega, da se odziva na njegovo ravnanje?

Ko boste dobili odgovor na zadnje vprašanje, bo to tudi dobra popotnica, da v prihodnje ne boste več prenašali odnosov, v katerih ste na voljo, čakate, razmišljate o partnerjevih vzgibih in pritrdilno sprejmete vsak njegov predlog, ki vsaj od daleč spominja na odnos, ki pa vas potem pusti osamljeno, zapuščeno, razvrednoteno, razočarano. Od kod vam je to tako domače, kje in kdaj ste že morali tako čakati, biti pasivni, pustiti svoje življenje na odstavnem pasu, ugibati o pomembni osebi, zakaj se vede tako, kot se, in kako bi se ji prilagodili, da bi vam naklonila vsaj drobtinico pozornosti?

In ko se boste lahko pošteno razjezili na tisto krivico, ki vam je bila storjena kot otroku, ko niste imeli možnosti izbire, se vam bo odzivanje na bivšega partnerja zazdela smešna izguba časa.

Lepo pozdravljeni,