S partnerjem sva skupaj že kar nekaj let, zadnje čase pa prihaja do težav, ki verjetno izhajajo iz značajske nekompatibilnosti. Ampak čeprav se poskušam prilagajati, kolikor je to mogoče, je ta nekompatibilnost vedno bolj očitna. Pa ne gre za alkohol, agresijo, niti verbalno nasilje. Gre za potlačeno slabo voljo, ki se čuti kot vibracije na površju, znerviranost. Njegova znerviranost, ker stvari počnem po svoje – ne dajem stvari na točno tisto mesto, ki si ga je zamislil, ne naredim stvari na točno tak način, kot se njemu zdi edino prav, ker dežuje in to podre načrte, ker je nekdo parkiral na njegovem mestu, ker sem pustila prižgano luč, ker plaža ni taka, kot si je predstavljal, ker je presvetlo in morajo biti spuščene rolete…

Škoda se mi zdi življenja za konstantno planiranje in zlaganje stvari in zapiranje v temo, ampak da bi bil boljše volje, se trudim. In sem sita same sebe, sem še jaz potrta in brez volje in znervirana. In potem, ko je on nekega dne spet dobre volje, sem že vnaprej utrujena, ko vem, da se bo ob prvi moji napaki zaprl.

Morda ima nekakšne avtistične motnje? Ne vem, večina člankov na to temo govori o otrocih in starših, niti ga v njih ne najdem kot tipičnega primera. Ne vem, na koga naj se obrnem, da nama pomaga živeti skupaj tako, da bova oba zadovoljna. Jaz očitno ne znam, on več kot očitno ne zna. Spremeniti se ne moreva ne jaz ne on, malo že in za nekaj časa, ampak če ima eden rad sonce in drugi temo, eden bi bil rad sproščen, drugi pa bi rad, da vse poteka po urniku in načrtu, eden bi bil rad sproščen doma in odložil knjigo na mizo, drugi pa to knjigo potem vidi kot nekaj, kar ne bi smelo biti tam, ampak na polici…. kako bosta živela skupaj? Rada se imava, ampak sva po eni strani že oba utrujena. Namreč samo to, da živiva skupaj s svojimi stvarmi, oblačili, navadami, nama povzroča težave. Zame je občutek je tak, kot da ga že s svojo prisotnostjo nerviram.

Imate morda kak nasvet ali podobne izkušnje?

Spoštovana blanka3,

hvala za zaupanje, iz opisa se da začutiti, da ste v takšnem odnosu precej izčrpani in nemočni (jezni, žalostni, ponižani, prezrti, nikoli dovolj dobri). Tako vi kot partner. Ki nevede, iz stiske ponavlja določen vzorec vedenja, upajoč, da se bo nekaj v njegovem življenju nekoč vendarle uredilo. In se tudi bo, to je stvar bližnje prihodnosti … trenutno pa se žal ne, ker je nepredelana bolečina zavesti še kar prikrita, navzven pa se kaže kot ponavljajoča se obsedenost s skrbmi, načrtovanjem, redom, natančnostjo in trmo. Koliko stvari v vsakodnevnem življenju zares tudi dokonča, pa je druga stvar.

Kar vi čutite ob vsem tem, je točno tisto, s čimer on še noče imeti opravka in kar na dolge steze človeka utrudi. Utruja predvsem nenehno bojevanje in premlevanje, skrb v zvezi z eno in isto zadevo, stisko, s katero se partner morda še ni pripravljen soočiti in zanjo prevzeti odgovornost. Koliko je njemu v bistvu zelo domač občutek odvečnosti, prezrtosti, biti nikoli dovolj dober, spregledan? Koliko koncentracije mu jemlje vsa ta krivda, ki jo nosi? To v sebi on čuti.

Pretirana skrb in togo ukvarjanje s seboj in projekti je posledica nepredelanih vsebin in nimajo nikakršne zveze z vami. Tu ni krivde. Vaše spontano vedenje je partnerju ogrožajoče, le da on tega trenutno ne ve oziroma (še) noče priznati, saj spontanosti, fleksibilnosti, spremenljivosti zares ne pozna. Poskusita s pogovorom o njegovem doživljanju sebe, otroštva, kako je odraščal, koliko strahu, nemiru, nepredvidljivosti je bilo v njegovem življenju (v odnosu s starši oz. družino), da si ga je bil prisiljen urediti DO POTANKOSTI z ogromno strukture in pravil, sicer bi se čustveno čisto izgubil, bi strah postal prevelik in ogrozil osnovno funkcioniranje. Verjemite, da ta vaš človek trpi, čeprav je za slabovoljnost odgovoren povsem on in ne vi in čeravno lastne zanikane vsebine potiska k vam, da se z njimi poistovetite (ko vas nenehno opozarja na to in ono …). Vendar, da vam partner to prizna, mora nekako do sebe, sam v sebi mora to odkriti/priznati. Za to potrebujemo sočutje (do sebe), varnost, (samo)zaupanje. Potrebujemo čas in pripravljenost biti iskren do sebe. Veste, zanikanje je dokaj preprosto delo, istega opustiti pa daleč od tega.

Upam, da zdaj lažje razumete vaš občutek odvečnosti ob partnerju. In ne pozabimo, reševanje tega je izziv obeh, gre za odnos, za oba, ne le za vas, ne le zanj. On vas je nekoč (v vajini romanci) nevede izbral, da mu v življenju zrcalite tudi njegovo notranjo nemoč, nepredelane vsebine preteklosti, tako kot vi njega, da vas »nervira«, izziva, utruja, celo zavrže. V tem vzorcu »daj-dam« sodelujeta oba.

Vedeti moramo, da vsako partnerstvo ima občasne motnje. Potrebno je le najti način reševanja odnosa, ki bo sprejemljiv za oba. Da prideta do skupne odločitve kaj in kako naprej, pa potrebujeta veliko pogovorov o ranljivih temah, ki vaju že ves čas vežejo (ne da bi se vseh v resnici zavedala). To zahteva pogum, saj je potrebno tvegati, če nismo vajeni iskrenosti, zahteva pripravljenost sprejeti kako nas doživlja drug, kako se doživljam sam in kaj lahko s tem naredim, da poskrbim zase (vsak posebej) in da nato poskrbiva oba za odnos. To se da.

Srečno!