Ko opazujem partnerske odnose teh novodobnih popolnih, izobraženih, pametnih…….staršev sem prišla do nekega sklepa. Ko se partnerja odločita za otroka, oz je že biološka ura za žensko po 30 se najprej oba 100 %posvetita otroku, pozabita na svoja čustva, ženska pozabi na potrebe moža, ki so povsem drugačna kot so ženska. Potem pa , ko so partnerski odnosi načeti, oz. je v igri tretja oseba, se partnerja ukvarjata samo sama s sabo, na otroka, ki sta ga prej razvajala pa povsem pozabita. Otrok je bil vzgojen v razvajenca, ki mu je dovoljeno povsem vse, nudeno povsem vse, potem pa zanj ni nikogar, ker imata starša preveč dela z nagajanjem drug drugemu.
Ti mali razvajeni princi in princeske potem ostajajo sami in iščejo uteho v raznih lažnih prijateljstvih, menjavanju partnerjev itd.

Spoštovani majafromearth69!

Naj se najprej opravičim za dolgo čakanje.

Vaše sklepanje ima gotovo neko ozadje in bolj kot na vsebino, bi se osredotočila na razlog zaradi katerega ste to napisali. V vaši posplošeni ugotovitvi je v podtonu čutiti prezir in jezo , tudi bolečino. Ne vem kakšne osebne izkušnje in morda razočaranja ali zamere imate za seboj in kaj ste nam želeli na ta način sporočiti. Razumem, da se za posploševanjem pogosto skriva ranljiva sredica, ki jo je strah biti ponovno in še bolj boleče ranjena.

Naj ne zveni kot opravičevanje, vendar se zavedam, da je mnogim težko razmejevati med partnerskim in starševskim odnosom, še težje je razlikovati med sabo in svojimi potrebami in otrokom ter njegovimi potrebami in doživljanji. Pa med sabo in partnerjem/ko… Pogosto manjka globlje prepoznavanje in razumevanje samega sebe in odnosov z drugimi.

V pretirani osredotočenosti na otroka vidim zametke pobegov od samih sebe in od partnerskega odnosa. Strinjam se, da pozabljanje nase oz. na partnerja ne more ostati brez dolgoročnih posledic. Najbolj pa razumem, da je izjemno težko biti otrok in da so na fizični, materialni ravni»razvajeni« otroci v resnici pogosto čustveno zanemarjeni, prikrajšani in zlorabljeni. To je krivično in najkrajšo vedno potegnejo otroci, ki takšne travme odnesejo v nadaljnje življenje, ker v resnici nimajo nikogar, ki bi razumel in čutil z njimi in jim pomagal v njihovih stiskah.

Vse dobro vam želim.