partnerski odnos
Pozdravljeni!
Ne vem, če sem začela pisati pod pravo rubliko. Moje družinsko življenje gre kar v en dan. Stara sem 37 let. Imam dva otroka (18 let in 15 let). Z možem se več ne ujameva v najinem življenju. Kakšno leto se bojujem z boleznijo depresija ,fobija. Ne znam se več ceniti, mislim, da nisem vredna tega življenja, skratka imam občutek manjvrednega. Sicer ne vem zakaj, saj imam visoko šolo, sem zaposlena, imam redne odhodke, otroci so dokaj pridni v šoli, vendar mislim, da se nimam s čim pohvaliti.
Mož je obveščen, da imam motnje depresije, jemljem tudi tablete Cipraleks, vendar on vidi samo sebe. Kakšen je revež, ker se mu v postelji ne posvetim. Res ima prav, vendar sem mu že razložila, da bo bolje, ko ne bom jemala tablet, saj imajo te tablete slabost, da te odvračajo od spolnosti. Res je, da ga nisem nikoli mogla zadovoljit v postelji, ker je v razmerju z menoj precej bolj aktiven. Meni veliko pomeni nežnost, crkljanje v pravem smislu, držanje za roko, nežen objem….
On pa mi odgovori, da najstništvo je mimo.
Kadar imava spolne odnose, takoj po njih zaspi, jaz pa bi se pogovarjala, pletla načrte za drugi dan…
Ko ga vprašam, zakaj ni recimo en dan po »njegovo«, drugi dan pa po “moje”, pravi da ne more ležati pri miru pri lepi mladi ženi.
Ko imava zvečer spolno življenje, drugi dan pride zelo pozno v posteljo ali pa prespi kar celo noč v dnevni z izgovorom, da tam bolje spi.
Če greva v nedeljo na sprehod, pravi, da sem tako počasna, da ne more tako počasi hoditi in se spet pritožuje.
Moram omeniti, da sem mu povedala že večkrat, da bi rada videla, da bi za kakšen praznik se me spomnil z rožico ali manjšim darilcem za pozornost, pa mi odgovori, da je to čist brez veze, kar rabim, naj si kar sama kupim.
Razmišljam, kdo nama lahko še v tem začaranem krogu pomaga.
Prosim za nasvet.
Zlatica
P.S. Če ste imeli kakšne podobne probleme, kako ste jih premagali, na kakšen način vam je uspelo?
Pozdravljeni, spoštovana ga. »Zlatica2«!
Verjamem, da vam je težko in se počutite kar malo izgubljeni, kot da vaše življenje nima smisla, ne vrednosti, saj ste se nehali ceniti, se imeti radi, se spoštovati in jemati sebe in svoje občutke zares. In tako izgubili občutek zase, orientacijo v svojem osebnem svetu, prebudili pa so se vam je tudi strahovi (fobije), saj se v takem svetu človek res ne more počutiti čustveno varen.
Ne vem, kdaj ste že prvič nehali vztrajati pri sebi in svojih občutkih, svojem doživljanju (čisto možno, da je bilo to že davno v otroštvu in se je ob možu zgodba le ponovila). Občutek je, da je izbruh vaše bolezni tudi vsaj delno povezan z vašimi najbližjimi odnosi, v katerih se vam zgoraj našteti občutki trenutno najbolj prebujajo in ostajajo brez pravega odgovora. In so dosegli vrh, ko ste obupali nad sabo in tem, da lahko v zakonu pa le ohranite svojo pristnost, da imate pravico tudi vi biti slišani in upoštevani, da z vašimi željami in potrebami ni nič narobe in da ste tudi upravičeno jezni, če imate vedno znova občutek, da ste »povoženi«. Celo nasprotno – ti občutki so naravni in zdravi, saj vam pomagajo ohraniti sebe. Pa naj si bodo vezani na vaše doživljanje in želje glede spolnosti, vaše doživljanje vajinega celotnega zakonskega odnosa ali pa takih malenkosti, kot so občasne pozornosti. Kar ne pomeni, da je vaš zakon ali mož kriv ali odgovoren za vašo bolezen. Je pa velikokrat nakopičeno nezadovoljstvo in nemoč v kakem pomembnem odnosu lahko sprožilec bolezni oz. zadnja kaplja čez rob. In pomeni tudi, da izboljšan vajin odnos lahko tudi pripomore k zdravljenju vaše bolezni. Izboljšan vajin odnos pa je povezan tudi z izboljšanjem vašega (in moževega) lastnega odnosa do sebe (kar vi opažate pri sebi kot simptome bolezni). Zaradi tega se običajno tovrstne bolezni (depresije in fobije) (naj)bolje zdravijo s kombinacijo zdravil in psihoterapije. Seveda je dobro, da psihoterapevtsko zdravljenje predhodno odobri tudi psihiater, ki presodi, ali je psihoterapija v tem trenutku že primerna oblika pomoči (namreč – v izjemno hudih primerih depresije se lahko psihoterapija tudi (začasno) odsvetuje).
Če se vrnem k nakopičeni občutkom. Zdi se, da so se nezadovoljstvo in drugi težki občutki (ki ste jih morda zavedno ali nezavedno potlačili) kopičili, k čemur sta prispevala oba. Kar pomeni, da lahko tudi sedaj naredite svoj del, da se to prekine – vi imate svojih 50 % možnosti in odgovornosti za vajin odnos (torej ne morete narediti nič namesto svojega moža – on se mora odločiti sam) in 100 % odgovornosti zase in svoje zadovoljstvo, ne glede na to, kaj bo ali je naredil vaš mož. Pomeni, da boste vztrajali pri tem, da se boste vsaj vi spoštovali, hkrati pa spoštljiv odnos da vas in vašega telesa pričakovali in zahtevali (!) tudi od svojega moža, saj je občutek, da ste v tem oziru nase že davno pozabili. Minimum, ki ga lahko ob možu pričakuješ, je vsaj iskren pogovor o vajinem doživljanju in to, da ti ni treba privoliti v nič po telesni plati, česar se tudi ti ne želiš! Mož ob ženi ne more zgolj pričakovati telesne zadovoljitve po svoji (moški) meri in ob tem spregledati njeno (žensko) plat doživljanja, saj je to izraz nespoštovanja in neupoštevanja drugačnosti drugega. Ali obratno. Sicer nehote počasi drugi ob tem umira na obroke.
Sorazmerno velik del svojega zapisa ste posvetili »zunanjim« vidikom vajinega življenja, zelo malo pa ste povedali o »notranjem ali čustvenem« doživljanju vajinega zakona. Zato se sprašujem, koliko ste že davno obupali in zanemarili to plat vajinega odnosa? Koliko je notranja praznina, ki jo vi tako boleče doživljate, tudi izraz notranje praznine vajinega zakona? Koliko se bojite oz. ste se že kdaj prej bali možu neposredno izraziti svoje občutke? Koliko se on boji neposredno soočiti z občutki? Koliko se oba bojita težkih občutkov in soočenja z njimi, hkrati pa si tako zapirata pot do lepših, saj ta pogosto vodi preko težkih? Koliko ste se bali, da boste (znova) vi osramočeni, če vas mož ne razume ali noče razumeti? Koliko vas je strah, da če boste pokazali svoje prave potrebe in želje, pristni jaz, da ne boste sprejeti, ne slišani? Koliko in kaj vse se je v vas nabralo potlačenega in nepovedanega? Koliko vas jezi in boli, da vas mož vedno odpravi z izgovorom, zaradi katerega se zdi, da človek še jezen ne more biti nanj? In kaj nenazadnje vas osebno ustavlja, da ne poskrbite zase? Na katero blokado v sebi vedno znova naletite in se je ne da preskočiti?
Vprašali ste, kdo vama lahko sploh pomaga iz tega začaranega kroga. Mislim, da v prvi vrsti ste vi osebno tisti, ki boste lahko naredili prvi korak in poskrbeli zase. Najprej s tem, da boste zares začeli verjeti, da vam oz. vama pripada drugačno življenje in pri tem vztrajali. Ker noben strokovnjak vam/a ne more pomagati, če vi/dva nista/e res odločena vztrajati iskati vzrokov in jih razrešiti. Pomeni, da se bosta z možem pogovorila in tudi skušala poiskati primernega terapevta, ki bi vama lahko pomagal, če ne zmoreta sama. Pomagal ozavestiti nakopičene občutke, o njih spregovoriti in jih počasi predelati. Pomagal se naučiti pogovarjati tako, da bosta drug drugega res slišila in si dala podporo na spoštljiv način. In tako počasi odkrila, kaj je res smisel vajinega zakona. V kolikor mož ne bi hotel sodelovati, lahko pomoč zase poiščete sami in na ta način dobite prostor za ubesedenje nakopičenih občutkov in poskušate spet najti pot do svojega pravega jaza. »Zlatica2«, opogumite se in poskrbite res zase! Verjamem, da je to, da ste se oglasili na forumu prvi korak na tej poti.
Srečno!