Pozdravljeni!

S partnerko sva pri nas doma uredila nadstropje zase in se odločila za otroka. Pred štirimi meseci ob rojstvu se je priselila k meni. Veliko mi govori o tem kako je pri nas njej vse čudno, očeta spoštuje, mame ne. Imava čisto svoje ločeno stanovanje, a kosilo skuha pri starših za vse. Ker sem plačan po učinkovitosti moram biti na delu aktiven. Njej je lepo samo kadar smo mi trije z otrokom skupaj. Prej je bila doma v podobnem okolju kot je sedaj naše. Včasih mi reče, da bosta šla z otrokom proč. Rad bi bil več z njima, a moram pač vsak dan na delo. Vstanem ob petih zjutraj, da čim več naredim za službo preden onadva vstaneta, da sem potem lahko malo z njima. Rad jo imam. Otroka imam rad. Ona me ima rada. Želim si, da bi nam uspelo. Če želim pretrgati naše stike s starši ( mojimi ) pravi, da ne želi biti povod za prepire. Trudim se po najboljših močeh. Prihitim z dela domov kolikor hitro lahko, vesel, da bom z njima, čeprav izčrpan.. pa naletim na slabo voljo. Imam 30 let, ona 33.
Prosim, za kak dobrohoten nasvet, napotek, včasih se mi zdi, da me bo pretrgalo..

Lep pozdrav

Boštjan

Spoštovani g. Boštjan,

hvala za zaupanje stiske, iz katere se lahko vidi, da ste predan tudi družini, ne samo službi in da si prizadevate za urejen odnos med obema družinama ter za spoštljiv in varen partnerski odnos.

Nemoč, ki izhaja iz krivične situacije vsebuje veliko jeze in občutka krivde. Kljub partnerkinem nezadovoljstvu in pritoževanju bo najbrž težko spreminjati situacijo s službo, ki vam omogoča socialno varnost. Pa vendar, v sebi si poskusite iskreno odgovoriti koliko ste gotovi, da je čas, ki ga namenjate partnerstvu in družini res kvaliteten ter koliko je ves ta čas za službo res potreben.

Izhajajte iz spoštovanja do sebe, partnerke in do otroka. S partnerko pa se bo najbolje
iskreno pogovoriti o celotni težavi (kaj družina, partnerstvo, služba, vzgoja, vloge in spremljajoče počutje pomenijo vam in kaj njej; kako se ob vsem tem počutita vidva drug ob drugem; v čem so skupne točke in kje razlike). Pri tem se je potrebno zavedati, da je nastala družina vajin skupen projekt, rezultat vajinih skupnih odločitev. In temu primerna je vzajemna odgovornost. Zato je vsako obtoževalno, zanikujoče, prelagajoče ipd. nespoštljivo vedenje nesmiselno in obsojeno na neuspeh. Poskusita poiskati sočutje do sebe in drug do drugega ter primeren čas in prostor za te vajine pogovore. Naj bo pri tem veliko hotenja in želenja ter čim manj prisile oz. “moranja”.

Skratka, edino spoštljiv, sočuten in neobtožujoč pogovor vaju bo opogumil in razbremenil teže. Nenazadnje lahko vajin odnos vedno »preverita« tudi ob bližnjem zakonskem terapevtu. Pogosto se dogaja, da je to, kar pari opisujejo glede stiske, le vrh ledene gore, (čustveno) bistvo problema pa je skrito spodaj. A o tem najbolje vesta le vidva. Želim vam vztrajnosti in upanja.

Pozdravljen,

jaz bi rekla, da je ženskam “težje priti k staršem od fanta” kot obratno iz preprostega razloga ker se mora ženska “bolj /več prilagajati” na več področjih. Midva sva imela možnost si urediti stanovanje pri njemu ali pri meni. Odločila sva se za stanovanje pri meni, saj je na srečo fant že pri sestri (ki se je od tam s hčerko izselila) videl kako bi bilo živeti pri njemu. Pri meni imava svoj vhod, vendar sta babica in deda zgoraj ter moji v sosednji hiši. Pri njemu pa sta mama in oče in bi si morala urediti svoj vhod. Jaz se zelo trudim, da se moj partner počuti v tem novem okolju domače (da vpliva na izgled stanovanja), da ne dovolim domačim da mu “solijo pamet” ali se vtikajo v njegovo delo in kar je najbolj pomembno vedno stopim na stran partnerja in nikoli ne kritiziram partnerja pred mojimi. Moram reči, da za enkrat je vse o.k, res pa je da sva bolj kot ne na začetku kar se tiče skupnega življenja. Vem pa, da bi bili zelo veliki problemi, če bi jaz odšla k njem. Njeova mama je zelo oblastniška in ima vedno v vsem prav, rada kontrolira in se vtika v vzgojo otrok (sama jih še nimam, ampak sem videla vmešavanje v vzgojo otrok seste od mojega in vmešavanje, ko sem bila jaz zadolžena za varstvo sestrine tamale). Čeprav se sedaj zastopimo (kolikor toliko) bi verjetno prihajalo do zapletov in bi vsak dan komaj čakala da pride moj domov. Enostavno smo ženske primorane bolj “sodelovati” in se prilagajati. Želja vsake ženske je, da si uredi stanovanje, življenje in vzgoji otroke tako kot si želi.
Če je to pri starših od partnerja je to malo težje:
* tašča kuha drugače kot ti in ni hujšega kot, da ti nekdo soli pamet kako se kuha glede na to, da se kulinarika in okusi malo spreminjajo
* vsaka ženska ima svoj način vzgajanja otrok in to je pristojnost očeta in mame, tašča (babica) in tast (deda) pa ponavadi ubijajo in kontrirajo vzgoji (so tam za razvajanje)
* potrebno se je prilagajati nekim ustaljenim smernicam v hiši in nenapisanim pravilom ker hote ali nehote se kaj hitro znajdeš v problemih (za katere morda sploh ne veš da obstajajo)
* poleg vsega pa je tisti ki ostane doma pri svojih v “priviligiranem” položaju in ni hujšega če se še tako obnaša
* in še zdanja najhujša stvar kar se lahko ženski zgodi pri fantovih doma… da se proti njej obrne še lasten fant…. se ne zmeni za “probleme” na katere opozarja partnerka, zagovarja starše in najhuje kar se lahko zgodi je to, da se celo s starši “zaroti” proti partnerki …

Zatorej…

Poslušaj svojo partnerko kaj ti ima za povedati in skušaj na stvar gledati objektivno (postavi se v svojo kožo kako bi bilo tebi, če bi bil pri njih doma). Zavedaj se, da je njej hudo ker je preveč novega (prepozno sta se skupaj selila – morala bi se najprej seliti da se navadi najprej na okolje, skupnega življenja in zadolžitev, šele nato pa se odločiti za otroka, ki za sabo prinese še druge dodatne novosti). Tako je bila na enkrat “vržena / postavljena” ne v ravno zavidljiv položaj. Navaja se na skupno življenje, okolje in otroka hkrati. V tem času si ti tisti katerega potrebuje najbolj in ravno tebe ni ker si v službi. Poslušaj jo in ji pomagaj pri vsakdanjih opravilih, med službo jo kdaj pokliči in jo vprašaj kako je z njo in otrokom. Če boš ugotovil, da so problem tvoji starši se z njimi vsedi in se pogovori. Ko ste vsi skupaj doma bodite družina in delajte stvari zase…pojdite kam kjer se počuti lagodno in nikakor kvalitetnega časa, ki pripada vam trem ne združuj s starši (kdaj že, ne pa vedno – moraš vedeti da je ona z njimi skozi cel dan in te verjetno želi zase).

Drugače pa ne skrbi…pomoje če bom imel veliko potrpljenja in bo dal punci vedeti koliko ti pomeni in ima podporo pri tebi bo kmalu bolje. Počakaj da se privadi na vse skupaj.

P.s Ne pa dajati preveč moči punci, da ima prav tudi ko nima, ker drugače boste s starši ujetniki v svoji hiši čez nekaj let (tako se je zgodilo moji babici dedaju in stricu).

Boštjan

Verjamem in tudi iz pisanja je čutiti veliko težo, ki jo nosite. Počutite se nemočni, deloma premalo koristni, radi bi kvaliteto zveze. Dobesedno izgorevate v psihičnem in fizičnem smislu. In če ta način ni fajn, ni koristen, boste funkcioniranje spremenili.
Veliko stvari partnerka prelaga na vas, oz. sami jemljete in namesto nje predelujete. Za počutje partnerke niste prav nič odgovorni , verjamem pa da vas žalosti njena slaba volja. Pod drobnogled bi bilo dobro postaviti njeno željo po odhodu. Saj je vedela kam in v kaj prihaja, sedaj pa beg. Beg pred odgovornostjo, osamljenostjo… ?? Veliko nepredelanih stvari je prinesla v zvezo in kamor jo bo pot vodila, bo to odnesla s seboj. Pač ne bo se znašla in kar naprej bo iskala znane vzorce iz primarne družine, kjer je znala in zmogla funkcionirati. Vaša mama jo vznemirja, ker v njej vidi podobo svoje in tu je del vašega dela, da prijazno posredujete pri vpostavitvi vsaj osnovnega spoštovanja. Na pravi nevsiljiv in neposesivni način še vedno ohranite stike s svojimi. Prekinitev nebi prinesla nič dobrega. Priporočljivo pa bi bilo pa zaključiti en odnos … prejšnji samski, v smislu sin-starša in začeti z novim.
Tudi jaz bi, v dobro nove družinice, predlagal obisk pri zakonsko družinskem terapevtu. Obvezno oba.

Srečno.

Hvala

Hčerkica je pridna, raste, s partnerko sva še vedno skupaj.
Pri njenih starših imajo neko podjetje. Sedaj so si nekako zapičili v glavo, da moramo mi priti živeti tja in prevzeti podjetje. Jaz imam svojo dokaj dobro službo. tast je za okrog novega leta sklical sestanek na to temo. Jaz imam svoje sanje, nočem nadaljevati sanj nikogar drugega. Dela in sredstev imam dovolj, da preživim vse, četudi imam službo samo jaz. Partnerki pri nas še vedno ni všeč. Zakreditiran sem za lep znesek, da sva po najinem okusu uredila stanovanje, kjer je nihče ne moti. Tam ni nobenih urejenih prostorov za nas. Strah me je. Namesto, da bi se posvetil drugim stvarem in družini razmišljam veliko o tem. Ogromno truda volje, časa sem vložil v vse, ona pa mi pride z izjavo.. ne bi bila več tu….
Hvala za mnenja

Občutek imam, da sta ženina starša sklenila pomagati hčeri na ta način, da bi se bilo treba preseliti k njim. Predvidevajo, da bi se njihova hči počutila dobro, tako kot je v svojem okolju navajena. Ampak sploh ni nujno, da bi prišlo do boljšega počutja… morda v začetku, potem pa se nadaljuje tista pesem, ki jo človek nosi globoko v sebi. Ne rečemo zastonj, da lahko gremo na konec sveta, a pred sabo se ne moremo skriti. Lastne težave nesemo s seboj, kamor koli gremo.
Ona ne bi bila več tu….
Kaj partnerko najbolj moti? Ali odhod iz domačega okolja, ali nove naloge, ali premalo pozornosti….? Mogoče je prisotna poporodna depresija? Naj se pogovori s svojim zdravnikom, ji bo najlažje pomagal.
Kaj pa, če bi ona večkrat obiskala svoje starše? Mogoče bi pomagalo, da bi se dnevno do sitega naklepetala z mamo… Mogoče le pogreša prejšnji način življenja? Kaj pa prijateljice, jih je imela, ali lahko pride kdaj katera na obisk?….

Mislim, da se nič ne bi rešilo s preselitvijo k njenim staršem. Tako kot je že zgoraj nekdo omenil, se partnerka počuti vržena v drugačen svet, z novimi nalogami v novem okolju in edino vez s prejšnjim življenjem, kjer se je počutila varno in brezskrbno, ji predstavljate vi. V tem je bistvo! Zato vas ta stvar tudi obremenjuje do te mere, ker prenašate poleg svojih tudi njena bremena. Kar lahko naredite, je, da se držite svojih najglobjih občutkov kot pijanec plota! Prav, da ne želite živeti tujih sanj, temveč svoje! Zanje se bo najbrž potrebno po moško boriti s tastom, ki bi vam rad v imenu ljubezni do njegove hčere, podtaknil kukavičje jajce – njegove sanje. Če tega ne želite, vas nihče nima pravice v to prisiliti. Tudi za ceno partnerkine odselitve ne. Ker če na vsak način hoče oditi, naj pa odide. Saj se čez čas izkaže, kaj smo se imeli iz nekih problemov za naučit…. ker problemi se pojavijo samo zato, da nam razširjajo obzorje….

No, jaz sem ena taka, ki se ne privadim.

Predvsem je vse skupaj še težje zato, ker se z možem ne morem pogovarjati o svojih najglobljih občutjih, – če omenim, kaj kar me boli, potem sem vedno nehvaležna, in po njegovem ne cenim tistega, kar imam. Tako. Nimam sogovornika.
Ko sem se razjokala, ker ne morem dojiti, ker se je vse skupaj zapletlo, mi je rekel naj se o tem pogovarjam s kom drugim, da to sploh ni noben problem, in da naj neham – ker sem nehvaležna, ker je otrok zdrav. In da sem mu pokvarila dan, ker mu grejo na živce solze.
Tako,
Pa sem res tako nehvaležna?

In kako naj se temu privadim? Včasih je težje se pogovarjat z možem, ker me nikoli ne sliši, kot pa delo z otrokom.

Spoštovana “jaz1”

Prihod novega družinskega člana je za oba partnerja veliko fizično in čustveno breme in mož se ob tem počuti odrinjenega, zato taki odzivi. Vse gleda z razumskega vidika pa je vse po sebi samoumevno, netežko. Za povrh pa morate prenašati še čustveno nasilje v obliki očitkov. Mogoče bi ga vprašali zakaj misli da ste nehvaležni in da ne cenite kar imate. Kaj pa imate … če nimate v teh trenutkih sočutnega, razumevajočega moža. Napr. polna denarnica in fajn avto tu nimajo veljave.
Upam s vso odgovornostjo trditi, da z vami, kot tudi z vašimi dejanji , odzivi in razmišljanji ni čisto nič narobe. Nebi rekel, da se vi ne morete pogovarjati z možem, ampak on ne z vami in pač pa on nezmore iz svoje kože iz svojih strahov. Vi hočete pogovor, si ga želite in imate tudi vso pravico do tega, da ste slišani in sprejeti. Kar trdi vaš mož s tem v bistvu opisuje sam sebe, sebe v svoji nemoči tako doživlja. Tu je u bistvu problem v njegovi psihi, ker ne more vsled nekih starih trav iz primarne družine odrasti, prerasti. Verjetno počne z vami kar je mati z njim, gre za preživetje in merjenje moči. Kompenzira vse primankljaje in ob vas se mu vzbujajo občutki strahu in groze, kar bi moral nasloviti na mamo. Pač vi niste njegov starš in to ne laufa.
Mislim, da se vi nimate čemu privajati, tu je na možu, da začne odkrivati svoj čustveni intimni svet, da z vašo pomočjo (ste namreč izredno senzibilna oseba) razmehča trdo lupino nečustvenosti in začne uživati sproščeno kot mož in oče.
Naj omenim še to … vi ali otrok ali kdorkoli , njemu ne more pokvariti dneva ! Vi niste odgovorni za njegove občutke in odzive. Mož ima lastno svobodno voljo in dan, če si ga že, si ga pokvari sam !!
Obilo prijetnih materinskih uric vam želim. Želim pa tudi da energijo posvečate sebi in naraščaju ne pa možu in ne predelujte stvari , ki jih mora sam.