Partnerka- problemi

Lep pozdrav !

Moram najprej pohvalit celoten forum.Sem novi na tem forumu zato se bo mnogim zdelo mojo vprašanje ponavljajoče ali že “zbledela” tema.Ne bodite jezni, ker resno rabim odgovor ali vsaj razlago (pomiritev).
Evo mojega (najinega) problema.S punco sva že skupaj 5 let.Zadnji dve leti jaz živim pri njej (starših).Vse je bilo lepo in prav ampak se je moja lepša polovica zadnja dva meseca ohladila.Pravi, da ne čuti več tako in, da je zmedena, da ne ve kaj naj naredi…
Naj na kratko opišem njeno in moje življenje (otroštvo…).Punca ima zelo živčno mamo (velikokrat ima izbruhe, vedno jo ponižuje, včasih pa je “dobra kot kruh” in nato spet obratno,ko je potrebna pomoči staršev ji nikoli ne stoji ob strani, vedno jo zatre.Potem je še tu oče, ki včasih rad kakšno popije (ni agresiven -skratka veseljak, ki ima preveč dela (deloholik)).Jaz sem ji včasih pomagal na tak način, da sem bil proti mami, jo na nek način tolažil ji dajal nasvete kako naj naredi.
Jaz nimam problema z njenimi starši še nasprotno radi me imajo (vsaj tako kažejo in nobenih konfliktov nimam).Kasneje sem nekje prebral da dajanje takšnih nasvetov ni vredu ampak samo tolažba.V glavnem življenje tam je zelo živčno, napeto..
Evo še nekaj o meni.Pri meni je dokaj podobno.Oče je živčni bolnik, mama mu da vedno prav.Zato se nisma mogla nikoli ujeti.Pred dvema letoma sem se tudi odločil, da se preselim k punci.Malo sem se umiril potem pa spet podobno stanje.
Jaz se zelo bojim, da bom tak kot moj oče (celi živčni, maltretira ljudi, vedno ma prav,njegovi nasveti so vedno pravilni in vedno jih deli, v vsaki stvari najprej vidi 10 slabih strani in šele nato dobro.).Jaz nisem agresiven samo ne znam pomagat punci če je v takšnih težavah.Vedno dosežem nasprotno, da je še bolj zlomljena.Ampak tega nočem.Kar je še slabše sem kupil stanovanje, ki je nad mojimi starši.Punca nima preveč rada mojega očeta ker ma včasih res butaste pripombe.Tudi takšne, ki škodijo najini vezi.
Jaz res ne vem kaj naj naredim.Če ji pretirano pomagam mi pravi , da jo dušim.Da rabi svoj čas in da bi rada šla za nekaj dni stran, od mene , svojih , mojih…Da preštudira ali sva še za skupaj (?).Ko se tako pogovarjama se oba skupaj jočeva.Oba imava dokaj nelepo otroštvo (tudi izkušnje s poskusi samoumorov….).
Rad bi videl kaj delam narobe, ne bi jo rad izgubil je res dobra duša (res dobra).Poskusil sem tudi pogovor s njeno najboljšo kolegico.Svetovala mi je naj res ne silim v njo, jo pustim malo pri miru, naj ji dam malo “zraka” naj gre s kolegicami ven.Rekla mi je naj grem jaz za nekaj dni stran ali pa ona kam na oddih, da bo čisto sama.Naj premisli vse o vsem.
Potem pa se postavi vprašanje pri meni kaj če sem ji res v napoto (mimogrede nima drugega) in bo vsega konec.Jaz ji hočem pomagat.Jaz vidim v njej osebo, ki me bo spremljala do konca življenja.
Največji problem je ,ker se ne kregava tako kot drugi (vpitje…..ali nevem kako drugače) zelo veliko se pogovarjava o naju, problemih..Zato sem še toliko bolj zmeden zakaj prav na mene udarec.Saj vem ,da sem mogoče na začetku veze bil malo hladen (močan vpliv staršev posebej očeta,nevroza in moja prejšna veza se je zelo žalostno končala.) ampak sem se popravil.Kaj naj še spremenim? Bojim se , da se bom zlomil ob nepravem času.Zelo me muči, bilo kaj, ko pogledam se spomnim le najinih trenutkov, zgodovine kot da nimam.Ne bi rad to izgubil.
Tudi punca isto pravi ampak vedno je tisti “ČE” zraven. Tudi drugo kolegico sem vprašal za nasvet (imela je podoben primer le da je bilo obratno).Rekla mi je naj greva skupaj k psihiatru in se skupaj pogovorimo.Jaz imam do njih nek “čuden” odnos (ne zaupam).Veliko ljudi poznam ki so šli in ni bilo uspeha oziroma bilo je še na nek način slabše (med njimi sta tudi oče in “tašča”).Ampak bom vseeno šel (+ punca).
Lepo prosim za kakšna mnenja,nasvete,…tolažbo…

Hvala Vam

zmedeni

Spoštovani Zmedeni,
hudo se motite, če mislite, da bo psihiater kot z neko čarovno palčko v hipu odpravil vse vajine težave, oglasita pa se le.V terapevtski aliansi bosta dobila potrebne INFORMACIJE. s katerimi se bosta potem “oborožena” bolj smiselno lotila vajinih za marsikoga sicer vsakdanjih, pa vendar neprijetnih družinskih zapletov.Potrebujeta skratka nekoga, ki vama bo v živem dialogu sproti ” podržal zrcalo in vaju opozarjal na boljše možnosti odločitve.

Naprej bi Vas vse lepo pozdravil. Tole pišem zato, da lahko vsaj del mojega bremena odložim na Vas. No, če sem že pri bremenu, pa še nekaj o mojem problemu.

Jaz sem se zlomil ob nepravem času, strah me je pobral…

V otroških letih in mladosti so me fizično in psihično sošolci in sošolke napadali. Sedaj sem ugotovil, da nisem in še sedaj nimam dovolj samozavesti, ki izvirajo iz mojih mlajših let. V družini je tudi vladal alkohol in močno ljubosumje.
Vedno in še si želim srečne moje lastne družine. Želel sem si, da bi imel dobro dekle. V mladosti so me vsa dekleta odvračala, češ da nisem dovolj dober za njih.

Pred kakšnim letom, pa se je počasi utrnila iskra, in v mene se je zaljubilo prelepo, dobro, prijetno dekle. Takrat sem postal najsrečnješi človek na svetu. Za njo sem naredil vse. Povzročil, pa sem tudi nesoglasja med nama. Sva se tudi občasno skregala – zaradi moje neodločenosti in nezrelosti.

Preživela sva veliko lepih trenutkov. Vsak dan sem postajal čedalje bolj zaljubjen v njo, ona pa v mene. Želela je, da narediva korak naprej, jaz sem jo pa na gnusen način zavrnil. Nisem ji mogel lepo reči ne.
Upam samo lahko da mi bo s časom oprostila, mesec, dva, jaz jo imam resnično rad. Za njo bi naredil vse. A vendar nisem naredil vsega!!!!

Sedaj ko jo izgubljam, ne vem kaj naj naredim. A ji naj dam proste roke, a jo naj…
Še niti napisati ne vem kaj…. Jaz jo imam resnično rad. Želim jo nazaj, a ne vem kako. Premagati moram njeno srce, ki je sedaj zaprto zame, da bi me lahko vzljubilo nazaj.

Povejte mi, zakaj najbljižje najbolj prizadanemo, zaradi lastnih muh? Prizadanemo jih nevedoč, da smo jih prizadeli, dokler nas ne opomnijo….!!!!!!

Spoštovani Peter,
če je šlo res le za zavrnitev, torej stavek ali nekaj besed, boste to lahko z nekoliko več besedami a v istem slogu,kot ste napisali ta post , vse popravili. Če je zadeva globja in ste zlorabili njeno zaupanje, bo pokora hujša, ne pa neizvedljiva.
Ne obupajte, če si resnično želite, da bi napačno ravnanje nadomestili z ustreznejšim, vam bo tudi uspelo!

New Report

Close