Že od nekdaj je med nama problem ljubosumje oz. nezaupanje, čeprav nima popolnoma nobene realne podlage.. Vedno sva si bila zvesta, iskrena. Ljudi, s katerimi bi se konstantno družila- skupaj ali vsak zase, pa nihče od naju nima. Bolj kot ne kup znancev in kolegov..
V zadnjem letu (skupaj sva 4) se mi je zdelo, da je partner nekatere stvari pri sebi predelal, zrastel. Veliko sva se pogovarjala, bilo je nekaj ljubosumnih scen, ko si je ustvaril film, da imam nekaj za bregom, da imam drugega.., a čeprav bi ga najraje nekam poslala, sva vedno zadevo rešila. Globoko v sebi ve, da mu nikoli ne bi naredila kaj slabega, ve, da mi lahko zaupa. A vendar ima vsake toliko močne izpade. To mene popolnoma potre, začnem razmišljati, kaj sploh imava, na čem sploh lahko gradiva, če med nama ni temelja, zaupanja.

Prejšnji teden pa šok.
S 4 cimrami (živim v štud. stanovanju) smo imele “vselitveni večer” (kar je za nas pomenilo druženje ob hrani in kozarčku ali dveh dobrega vina, ne pa pijanico!). Imele smo 2 buteljki vina, od tega spile 1,5. Družile smo se od 21h do 1h.
Partner je bil že popoldne, ko je to slučajno cimra omenila pred njim, čuden, pripomnil ni nič, le kakšno “oo, pile ga boste”. Takoj sem vedela, da mu ni prav, rekla nisem nič.
Naslednji dan sva zjutraj pila kavo, vprašal ni nič, zato tudi sama nisem rekla nič. Vedela sem, da ga zanima (videl oprane vinske kozarce), v zraku se je čutila napetost z njegove strani.. Na koncu mi reče, da mu sploh nočem povedat, koliko smo spile in gre.
Prosim?! Mislim, odraslo! Če me to ni razkurilo… Rekla sem, da bi povedala, če bi vprašal, vsaka je spila dva deci.
Naslednji dan sva s cimro spili še vsaka deci, ker je ostalo od prejšnjega dne. Cimra je velika šaljivka, heca se praktično iz vsake stvari, govori ravno obratno, kot se npr. zgodi. In ko je prišel fant popoldne na obisk, mu začne govorit, koliko smo spile, da smo cele zmačkane.. Jaz jo v šali “podpiram”, čeprav je bilo jasno, da je hec.
Nato jo moj začne spraševat vse- koliko smo spile, kaj jedle, do kdaj smo bile pokonci, smo kam šle.. Ona se je seveda na veliko šalila..
Počutila sem se osramočeno. Če bi te stvari želel izvedet, bi jih od mene. Nato pa mi še očita, zakaj mu ne upam povedati resnice, da ni važno, koliko alc je bilo itd., ampak resnica. Češ, da sem mu nekaj zamolčala.
Počutim se kot v vezi s srednješolcem, pa jih imava 28. Zdi se mi, da
Kot, da mi ne privošči, da se imam fajn, da spijem s puncami deci vina, dobro jemo in se režimo. Kot, da ne ve, da je za mano precej stresno in asocialno obdobje. Nee, njega skrbi. Da je bilo preveč alkohola, da smo mogoče šle ven (ostale so samske, to je že res) in joj, kaj pa se bi lahko dogajalo takrat.. Ven že nekaj let ne hodim, ni mi do gneče, hrupa in pijanih ljudi, iz leta v leto bolj mi paše mir. Ne vem, kako bi npr. odreagiral, če bi začela hodit ven npr. 1x mesečno, kar počnejo čisto vse kolegice mojih let. Samske ali vezane, nima veze.

Se oproščam, ker pišem na dolgo in široko, a orisala sem primer, ki me je spravil v obup. Danes sem “tam”, ko bi najraje z njim zaključila, ker želim od zveze nekoga, ki bi mu bile nekatere stvari samoumevne. Občutek imam, kot da me sploh ne pozna..

Pusti ga.

V 4 letih ni uspel predelat tega svojega ljubosumja in zgleda nikoli ne bo.

Žal mi je, ampak vedno se boš počutila krivo pa osramočeno kot mala deklica in mu v tem strahu, da si ne bo domišljal preveč, vedno znova pojasnjevala in polagala račune. Nisi njegova lastnina, ampak samostojno bitje, on te pa vseskozi tlači dol in se špila starša, ki te mora nadzorovati.

Si predstavljaš, kako bi bilo živeti z njim pod isto streho?

Ravnokar mi je, na moj mail o tem, kako se počutim in o čem razmišljam (iskreno), odgovoril: “Zaupanje pa ne pride samo od sebe. Ne moreš ga zahtevati, zanj se moraš potruditi in s tem ko mi nekatere stvari ne poveš ga ni nič več. Če boš moje zaupanje postavljala na preizkušnjo ga slej ko prej ne bo več. Slepo sem ti zaupal, dokler nisem na lastne oči videl, da počneš brez moje vednosti nekaj, kar dobro veš da ne odobravam.” – Zadnji stavek se nanaša na ohranjanje stika brezveznega dopisovanja 1x na 14 dni na fb z nekom, s katerim sem se več družila, ko sva bila z mojim narazen (pol leta nazaj). Nikoli nisem imela moškega prijatelja, njemu sem pa povedala to zgodbo, pri marsičem mi je pomagal oz. odprl oči, saj je bilo to moško mnenje, jaz pa sem bila vedno vvajena ženskih. To sem v trenutku, ko je fant na fb videl (seveda je sam odprl moj (neodjavljen račun) fb in bral- čeprav je bilo res brezvezno, neosebno in nikoli na mojo pobudo, odpisala pa sem nazaj), zaključila, temu tipu poslala, da naj me pusti pri miru. Od tega je 2 meseca in res nimava stikov. Fantu pa o tem nisem govorila, ker se mi sploh ni zdelo omembe vredno. Pomenilo mi ni nič.

Skratka- ja, izgubljam upanje.. Ti zgornji stavki so mi otročje smešni. Niso? Res nikoli mu nisem naredila žalega, nikoli ne bila do njega iskrena.

Lahko začutim tvoj položaj. Počutiš se kot pod lupo zaradi fantovega pretiranega nadzora. Nimaš zraka za dihanje in počutiš se ujeta….. Sama veš, da moraš tako razmerje končati, ker ljubezen ni in ne sme biti taka.
Fant ima čustvene težave. Ne zaupa vase, da je dovolj dober zate. Ves čas ga preveva strah, da bi te izgubil. In tako kot razmišljamo, tako se tudi v resnici zgodi. Igubil te bo prav zato, ker se na vse pretege trudi, da bi te imel pod nadzorom. Čustveno zdrava osebnost ve, da ljubezen ne more biti taka.

Ljubosumnost je stvar nizke samopodobe.
Se strinjam z Milomadono in z ZivelaPomlad sploh v stavku Pusti ga.

Temu tvojemu razmerju se reče posestništvo, to ni ljubezen 😉
Ti pa že sama veš, če si želiš ostati v takem razmerju.

******** [i]Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš. (Galvin K.)[/i]

Meni je vse skupaj bolano … polagati račune, koliko si spil, do kdaj si bil pokonci. Halo?! Celotni pogovor med vama se vrti okrog zaupanja!? Zaupanja v kaj? Da poveš koliko vina si zvrnil? To je pogovor o nadvse brezvzenih stvareh, s katerimi pa poskuša izsiljevati in vzbujati slabo vest. Že to, da poleg vaju dveh nimata nobenih drugih prijateljev, nekako alarmira nekaj. Zaupanje dejansko ni bilo še pod vprašajev, saj ni bilo postavljeno na neko preizkušnjo.
Že tvoja pripravljenost v to, da bi mu povedala, koliko vina si spila in s kom in do kdaj, je meni nelogična. Ajde, da se vse skupaj zgodi v pripovedi (tipa, kaj se mi je dogajalo včeraj), ne pa v smislu zaslišanja.
Pusti ga, ker v njem tli plamen posesivnosti. Če bi ti zaupal, ti ne bi pregledoval FB-računa (čeprav neodjavljenega in odprtega), ne bi ti prepovedal stikov s tvojim prijateljem, saj če bi ti zaupal, bi ti verjel, da gre za prijateljsko kramljanje. Ti pa ne bi prekinila stikov in vsega tega ne bi sprejela tako lahkotno.
Za moje pojme imata oba en velik problem.

Vprašaj se, če si pripravljena za vedno (no ali pa do takrat, ko ti bo vendarle počil film) “hoditi po prstih”. Se pri vsaki spontani zadevi vprašati “ali bi bilo to kar počnem njemu prav?, kaj bo pa on rekel če jaz zdaj to in to?”. Razmišljati že v naprej da boš ravnala tako da bo njemu čimbolj prav, da ja ne bo imel razlogov, da bi kaj bilo narobe. Odgovori so ti najbrž jasni.
V takih igricah ne moreš zmagati. Dolgoročno že ne. In ljubezen ni opravičilo za manipuliranje, nabijanje občutkov krivde in trkanje na vest.

Preberita si pod viva, to je revija viva, pod življenjski slog, posesivnost in nadzor,
daj mu za prebrat in beži z te veze koliko te nesejo noge

Izgubljena, delaj na sebi in ne na njem. Drugega ne moreš spreminjat, samo sebe lahko. V tem primeru se moraš preprosto samo vprašat, kako boš take izpade ignorirala in če to zmoreš. Kako boš se vsemu skupaj samo nasmehnila in si mislila svoje oziroma vse skupaj obrnila v svojo zabavo. Ne obremenjuj se s problemi drugih.

Po drugi strani pa ne vem, koliko je pametno tako javno objavljati osebna pisma. Zdaj sicer je, kar je, ampak za drugič.

LP, rat

* * * * * * * * * * * Poznamo tri vrste ljudi. Prvi pustijo, da se zgodi, drugi naredijo, da se zgodi, in tretji se sprašujejo, kaj se je zgodilo" ([url=http://www.rubikon-vedezevanje.si]Rubikon[/url])

Samo toliko kljub temu da je partner ljubosumen in to kaže navzven, jaz za nastalo ne bi krivila le njega. Vedno je potrebno gledati iz obeh zornih kotov. Meni je najbolj v oči padlo to, da sta stara 28 let in ona še vedno živi v študentskem stanovanju s 4-imi cimrami, kljub letom in tem da ima fanta (resno zvezo) že 4-ri leta. Torej tudi ti nisi resna…. v teh letih bi se pričakovalo, da imaš službo in si vsaj skušaš nekaj ustvariti, sploh pa s fantom da vidiš ali je to to ali ne. Pri 28-tih res ne moreš z vsakim tipom hodit po 5let ali več preden začneš z njim živet, saj nisi najstnica. V kolikor si partner želi skupnega življenja, ti pa še vedno vztrajaš pri “študentskem načinu življenja” – nočeš odrasti, ga razumem. Iz tega lahko on sklepa veliko stvari…. da se z njim v prihodnosti ne vidiš (morda iz njemu neznanih razlogov – lahko bi bil tudi kak drug moški), da ga imaš zgolj dokler ne najdeš kaj drugega, da s tabo zgublja čas ….

Sama gledam na to stvar iz preprostega razloga. Stara sem 27 let, partner 28 let, jaz 4 leta redno zaposlena, dve leti živim s partnerjem. In v kolikor bi partner pri 28-tih, po 4 leta trajajoči zvezi živel s 4-imi cimri v študentskem stanovanju, študentsko življenje bi to zame pomenilo da z njim samo izgubljam čas in nič drugega. 1. mi je to za ta leta skrajno nedoraslo 2. po tako dolgi zvezi in teh letih bi pričakovala naslednji korak v nasprotnem primeru bi smatrala da z mano nima namena ostati 3. jaz se s takim partnerjem sploh ne bi ukvarjala, sploh pa bila ljubosumna tako kot tvoj ker nima smisla (takemu človeku verjetno ne pomenim dovolj ker če bi mu se ne bi na foromu spraševal čemu dvomim v zvezo, ampak bi se najprej vprašal če je morda problem pri njemu – njegovem načinu življenja, postavljanju prioritet, nedoraslosti svojim letom….) 4. če si ne bi znala odgovoriti na vprašanja kot so : kdaj partner če sploh načrtuje skupno prihodnost, ali so njegovi nameni resni, kakšni so njegovi cilji, ali vidi prihodnost z mano, kako si predstavlja prihodnost, ali v meni vidi partnerja, zaupnika , prijatelja , kje je moje mesto pri njem – vsekakor ne bi izgubljala več časa z njim.

Torej si prepričana, da je glavni problem vajine zveze partner? Najprej je potrebno vedno pogledati vase.

Glede na uvodni post ni nikjer zaslediti, da bi njen status bil problem. In če je tako, je res poglavitni problem pri njem.

Si prepricana da Mogoce ni sam tako nezaupljivim bolestno ljubosume ,misli da imas drugega….ker je sam uresnici ta,ki vara??

Koliko primerov sem ze slisala,sami izvajajo teror nad zenskami… A sami so se 100x hujsi! Tudi meni se je to zgodilo,ne tocno to ampak podobno,nakonc sem pa izvedela da lih to cesar on mene obtozuje,sam to pocenja!

New Report

Close