Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Partnerska in družinska posvetovalnica Partnerjevo kritiziranje moje vzgoje

Partnerjevo kritiziranje moje vzgoje

Pozdravljeni,

sem ločena 5 let, zadnje leto se z dobivam z moškim, ki je bil do sedaj do mene zelo nežen, ustrežljiv, vedno sem lahko računala na njega, mi je v pomoč. Seveda sem ga sprejela z odprtim srcem, saj tega pri prejšnjem partnerju nisem poznala. Bivši partner je namreč težki alkoholik in življenje z njim je bilo pekel. Vzgoja dveh otrok je bila večinoma na meni, imam dva skoraj najstnika 13 in 12 let, do sedaj smo vsaj po mojem mnenju v redu krmarili. Seveda so kdaj nesoglasja, ampak načeloma sta uspešna v šoli, eden sicer intovertiran, drugi ravno obratno. radi se imamo, vsak dan si to povemo, še vedno se veliko objemamo in crkljamo. Meni se zdi da sta krasna otroka. No zdajšnji partner sicer do zdaj ni rekel ničesar, vendar prejšnji mesec sta z mlajšim sinom zunaj postavljala ograjo in ker mu je mlajši želel razložiti, da bi bilo mogoče bolje da ograjo postavita malenkost drugače, ker tako pes ne bo mogel uhajati ven ( mlajši je izredno tehničen tip) je partner “padel” ven in mu sploh ni pustil do besede in je bilo, naredili bomo tako kot sem jaz rekel. In bolj se je mali trudil da mu pove, bolj je on zaključil zadevo vpričo mene se ne boš tako obnašal da ti je jasno.
Malo me je šokiralo, ker jaz sem navajena da vsem vključno otrokom pustim do besede in če je pametna ideja jo upoštevamo, drugače pa razložim zakaj to ne gre. Seveda je otrok bruhnil v jok partner je pa zaključil da je razvajen. In v smislu da mu preveč popuščam in se preveč pregovarjam z njim.
OK sva se pogovorila, zakaj jaz mislim da to ni res, zakaj on tako in je rekel da mu je žal, da je res prehitro odreagiral in da ni bilo prav. No sedaj smo šli na dopust in ker je tamali tam srečal neke prijatelje in se šel z njimi igrat ga je poklical nazaj, da naj gre v trgovino (čeprav sva se 5 minut nazaj pogovarjala) da bo šel on v trgovino, ker smo potrebovali specifične stvari. Zatežil mu je da on ne ve kako ga jaz kot njegova mati vzgajam ampak da on tega ne dovoli in da se z njim ne bo tako obnašal in da naj gre v trgovino in šele potem bo frej.
ko otrok ni bilo poleg, sem mu povedala da me je to obnašanje razžalostilo in užalilo mene kot mamo. Kakšen stavek je to, ne vem kako te tvoja mati vzgaja. Torej si uničil vso mojo veljavo, da sem dobra mati. On pravi, da pretiravam in da otroci morajo imeti zadolžitve. In sploh ne razume kaj mu želim povedati. Seveda morajo imeti zadolžitve to sploh ni vprašanje, vendar tukaj je narobe na kakšen način je to povedal in kaj si misli o meni.

Ne razume, da me je to razžalostilo. Kaj bi vi storili, sem prehitro in preveč reagirala?

Spoštovani,

Za natančnejši nasvet, bi potreboval več informacij. Oziroma bi moral bolje razumeti vašo družinsko dinamiko in psihološko logiko posameznikov. Na splošno pa bi vaš zapis komentiral tako. Pravite, da se z novim partnerjem videvate eno leto. Ne vem ali tudi živite skupaj. Vsekakor pa je to premalo časa, da bi se v vajinem odnosu dokončno vzpostavile globlje vezne niti, ki so temelj stabilne dolgotrajne veze. Mogoče je minilo premalo časa tudi, da bi oba razkrila zares vse karte, da bi se do konca spoznala. Kljub temu pa novemu partnerju že dovolite, da neposredno vzgaja vaše otroke in poskuša spreminjati vaš način komunikacije z otrokoma. Zanimivo se mi zdi, da ste na partnerjev komentar o vzgoji reagirali z žalostjo. To bi iz vidika psihološke logike pomenilo, da se počutite nemočni in da ste z žalostjo sprejeli dejstvo, da se partner pač tako obnaša. Ali vidite še kako drugo čustvo, ki bi ga lahko čutili (in izrazili) v tej situaciji? Kaj bi se lahko zgodilo, če bi ga?

Običajno, v situacijah kot je vaša, svetujemo, da starš več let ohrani vsa vzgojna pooblastila. Ter, da se otrokom ponudi ves čas, ki ga potrebujejo, da se navežejo in sprejmejo novega partnerja. Šele potem naj starš določi katere vzgojne funkcije lahko izvaja tudi novi partner. Torej šele po nekaj letih, ko je starš res prepričan, da ima novi partner otroke rad in da se do njih seveda ustrezno obnaša. In ta prenos pooblastil naj določi in odobri starš, ne pa da si jih novi partner kar vzame. Vprašali ste ali sem prehitro in preveč reagirala? Tako na prvo žogo bi rekel, da prej obratno, prepočasi in premalo. Vendar pa kot rečeno, to so splošni komentarji na podlagi mojih vtisov iz vašega zapisa. Čisto mogoče je, da ti komentarji ne upoštevajo pomembnih vidikov vaše zgodbe, ki se jih tukaj nismo dotaknili. Recimo en tak vidik bi lahko bil, da za otroke ni nič slabega, če jih kdaj kakšen bližnji odrasli malo ‘nakuri’ in se mu morajo podrediti brez ugovarjanja in razlaganja. Nasprotno, to je za njih dobro in celo nujno, za kasnejše kvalitetno odraslo življenje.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Hvala za vaš odgovor. Ne, ne živimo skupaj. Niti trenutno ni možnosti za to, niti si za zdaj tega ne želim. Sama sem mnenja, da ko gre za združitev družine na tak način je treba biti previden in si dati čas. Partner ima tudi svoje tri otroke, ki so v deljenem skrbništvu, torej en teden pri njem en teden pri bivši. Otroci so krasni in se z njimi dobro razumem tako jaz kot moje dva. z bivšo ženo imata res strogo vzgojo to pomeni nobenih pregovarjanj z otrokom, naredil boš nekaj ker sem jaz tako rekel, telefonov ni, igric ni, otroci vse postorijo po hiši. Za določene stvari jima dam prav in občudujem doslednost. Vendar 18 let življena z alkoholikom je v meni tudi pustilo določene posledice. Pri meni tega boš naredil samo zato, ker sem jaz tako rekel ni. Vedno predebatiramo zakaj nekdo nečesa noče, kako se ob tem počuti in potem poskusimo najti srednjo pot, včasih pač ne gre in jima razložim da to žal ni mogoče, ampak vedno razložim, zakaj,kako….mi se potem dogovorimo in nam stvar špila. Nista uporniška, tudi če hočeta biti, včasih pustim, da izrazira jezo, negodovanje in se potem o tem pogovorimo. Še vedno smo uspeli vse rešiti, nikoli nista delala večjih konfliktov.

Partner pa je mnenja, da se z otroci ne debatira, da me vozijo okrog prsta, da otroci morajo naresti vse kar jim rečeš.
In ja razžalostilo me je, najprej sem bila jezna, zelo jezna….potem pa žalostna. Mogoče zato, ker sem mislila da je popoln pa sem ugotovila da ni. Sem mu tudi povedala še preden ste vi odgovorili, da ne dovolim takega pogovarjanja z otroci in da prosim da naj ne špila očeta. Da če ima kakršenkoli problem naj mi ga pove, da bom rešila z otroci sploh ni problem. Da v tem trenutku pa res prosim, da s takim načinom govora ne deluje pri otrocih. Jaz ne vidim težav v tem, da se otroke usmerja in se jim tudi kdaj reče, če naredijo kako neumnost, ne pa na tak način.

Sem mama in sem že v zrelih letih, lahko bi bila že babica, pa me taki avtoritarni stavki pogrejejo, kaj šele otroke.
Zame je to izraz nespoštovanja otroka kot svoje osebe, sploh ko ne gre za vzgojne prijeme, ampak sodelovanje – dober primer je tista ograja. Tvoj sin je imel dober predlog, pa tudi, če bi bil slab, ampak iz grobe a priori zavrnitve se ne bo naučil nič, le v njem bodo rasle zamere (upravičeno). Drugo je, če jezika in noče sodelovati v nadležnih gospodinjskih opravkih samo zato, ker pač enostavno noče … tukaj je bistveno manj manevrskega prostora.
Tvoj pristop za tvoja otroka očitno deluje in ne vem, zakaj bi ga spreminjala. Partner bi pa kot odrasla oseba moral to spoštovati – tako tvoj način vzgoje (ki se očitno obnese) kot tvoja otroka (očitno čisto primerno vzgojena).
Iskreno povedano pa jaz s takim človekom ne bi mogla biti. Težko si predstavljam, da partnerko gleda kot enakopraven in enakovreden del ekipe, sploh če ne razmišlja tako kot on. Nobena zagrizenost in pretirana doslednost ni ugodna, ne pri vzgoji, ne pri športu, ne pri hrani, načinu življenja … če tudi sam nisi tak.

Draga moja, vse tole mi diši rahlo na narcisoidni problem. Če ni vse pod njegovo kontrolo in kakor si je on zamislil, postane jezen, glasen in odrezavo ukazovalen. Glede stroge vzgoje ima samo on prav in drugim ne dopušča kaj dosti drugače.
Bojim se, da bo sčasoma postal tudi do tebe takšen, tako imam izkušnjo z mojim bivšim možem. Sladek, nežen, požrtvovalen, deloven, krasen na začetku. Ampak vedno bolj v vezi, sploh pa v skupnem življenju potem pod isto streho… če se mu zoperstaviš, je kažin. Ker težko, da ‘imaš prav’. Vedno bo znal z besedami tako, da bodo njegovi argumenti tehtnejši in boš samo žalostno kimala na koncu.
Malo večkrat mu pokaži nestrinjanje, čas bo pokazal… Preberi si tudi o narcisoidni motnji, da boš pripravljena in ne boš zgubila sama sebe… Srečno.

Meni se zdi eno leto veze sigurno premalo, da se nekdo začne vmešavati v vzgojo. In taki stavki kot so “zato, ker sem jaz rekl” so groza. Totalno nespoštovanje otroka, ne daš mu nobene veljave. Poznam primere, ko so otroci takih staršev totalno brez svoje osebnosti ali pa končajo isti narcisoidi v odrasli dobi. Tudi z mano se je mama vedno “pregovarjala” ampak meni se to zdi celo zdravo na nek način, tako razmišljaš s svojo glavo ne samo kar ti reče oče ali mati. Pa sem danes normalna dokaj uspešna oseba. Seveda je pa treba paziti, da se mnenja izmenjujejo vedno na spoštljiv način brez kričanja in žaljenja. Tako ponižnevanje otroka se mi pa res ne zdi v redu. Se mi zdi tvoja “liberalna” vzgoja boljša izbira.

Mislim, da ima novi partner problem z miselnostjo in nesprejemanjem otrok in njihoveha odraščajočega mišljenja. Naj se zaveda, da ni najpametnejši in da imajo včasih prav tudi veliko mlajši od njega, pa čeprav je star 40 in služi kruh. Naj poskusi za spremembo narediti tako, kot je rekel otrok… Če ne bo šlo, se bo otrok nekaj naučil, če bo pa šlo, se bosta nečess naučila OBA. Partner, ki bo uvidel, da tudi otroci razmišljajo, otrok pa bo dobil izkušnje,ki ga bodo spremljale v življenju.
Situacija na dopustu s trgovino… Naj se partner drži tistega, kar je rekel, da bo naredil. To pa, da spodkopava tvojo osebnost kot vlogo srčne matere, ni v redu.
Že to, da nesoglasja skušaš urejati takrat, ko otrok ni zraven, nekaj pove o tvoji inteligenci in mislim, da je lahko zadovoljen, da te ima.
Človek dobi občutek, da ne vemi ne tebe ne otrok, saj če bi vas cenil, ne bi za vsako ceno vztrajal pri svojem.
Srečno in zdravo želim vsem skupaj. Silvo M. , 42

Hm, se mi zdi, da hoče tvoj partner svojo avtoriteto zgraditi na napačnih temeljih. Sodeč po opisanem mi tvoj način deluje dobro, ne vem, zakaj bi morala kaj spremeniti. Kaže na to, da spoštuješ otrokovo integriteto – kar je prav, ne pa, da se ga ponižuje, zato da se odrasli potem počuti močnejšega.
Jaz bi premislila, a si res želim takega partnerja. Kot je že napisala ena od predhodnic … prav lahko se zgodi, da se bo iz trenutnega stanje razvil tak odnos tudi do tebe. Tega pa ne rabiš.
Pa srečno!

New Report

Close