Imam partnerja, s katerim sva imela že obilo težav, vendar sva do zdaj vse premagala. Skupaj vzgajava enega otroka. On je super očka, malega ima zelo rad. Meni stoji ob strani, mi pomaga, čutim se ljubljeno, imam ga rada in želim si, da nama uspe. Preteklost poskušava pustiti za seboj in mislim, da nama zelo dobro uspeva.
Zdaj pa k bistvu. Jaz ne maram njegove družine. Začelo se je z mamo, zdaj pa mi gredo na živce že prav vsi. Lahko rečem, da vse skupaj meji že na sovraštvo. Sploh ne vem, kdaj se je to zgodilo. Že odkar poznam svojega partnerja je imel težave z mamo. Predvsem zaradi denarja (pa niti slučajno niso slabo situirani, so pa škrti). V študentskih letih se je vsak mesec, ko je prišel čas za plačilo stanovanja z njo skregal. Nikoli ne dobi darila za rojstni dan, božič. Spomnim se, ko je imel vročino in je ležal v postelji, jo je prosil, da mu kupi lekadol, je rekla, da nima denarja in mu ga ni kupila. Ves čas sta oba starša delala razlike med starejšim (moj partner) in mlajšim sinom, še zdaj mu mama reče, da je razočarana nad njim, mama z njim ni govorila tudi po 3 tedne, če je on samo povedal svoje mnenje (zato je to naredil le 1x v svojem življenju in to seveda na mojo pobudo). Ni dovolila, da se moj partner (otrok je bil že na poti, midva pa sva bila še študenta) tudi uradno osamosvoji (na svojem naslovu je bil že nekaj časa), ker je izračunala, da bi bila ona za 200 evrov na slabšem (olajšava in otr.dodatek). Med tem moj partner včasih ni imel denarja za hrano. Vem, da se sliši nerealno, vendar je res! Mislim, da na tem mestu ni odveč, če povem, da nama je uspelo sebe in otroka preživeti le ob pomoči moje družine. Bila sva namreč študenta, brez dohodkov (z izjemo državne štipendije). To je le nekaj primerov, da dobite občutek o čem govorim. Moj partner je vedno govoril, da komaj čaka, da se osamosvoji, da mu ne bo stalno težila…. Včasih sem bila celo jaz tista, ki je mirila strasti. Dokler nisem zanosila, sem to prenašala. Vedno sem si mislila svoje, nisem jih ravno marala, sem se pa normalno pogovarjala z njimi. Zdaj, ko pa je tu otrok, je stanje nevzdržno. Srečanja z njimi se izogibam na vse možne načine, vedno, ko se na njih samo spomnim imam potne roke, povišan pulz…. Ne morem jih pogledati v oči. Bila sem že tako daleč, da sem šla skoraj stran od svojega partnerja, samo da mi ne bi bilo treba več prenašati njegovih staršev. Ob misli, da je moj otrok njihov vnuk in da bo verjetno kdaj prespal pri njih in mogoče podedoval kakšno njihovo lastnost, se počutim grozno. Ne vem zakaj se je to zgodilo. Vedno so se mi zdeli bolj »slabi« starši (zaradi odnosa do mojega partnerja) in ljudje, ki nimajo v življenju nobenega cilja, niso razgledani, ko pridejo iz službe, se usedejo pred TV in to je to. Niso ljudje, ki bi jih spoštovala. No, moj partner je drugačen. Ima veliko življenjske energije, idej, je športnik, rad ima potovanja, ni škrt…. Na srečo je drugačen, vendar v nasprotnem primeru tako ne bi bila skupaj.
Jaz imam s svojimi starši, bratom in sestro čisto drugačen odnos. Imamo se zelo radi, smo odkriti eden do drugega, vedno smo lahko tudi otroci povedali svoje mnenje. V glavnem se zelo razumemo.
Partnerjeva mama je zelo hladna in ne izžareva nobene materinske topline, včasih deluje, kot da ji je vseeno za svojega sina. Njeno obnašanje je tako »trdo«. Ne vem, kako naj drugače opišem, upam, da razumete o čem govorim. Večkrat sem že rekla, da po mojem nima nekega pravega materinskega čuta oz. zelo je čudna. Oče je malce drugačen, vendar je največja copata, kar jih poznam (ona razpolaga z njegovim denarjem, on jo mora vprašati, če mu da 5 evrov za malico!!). V glavnem oče nima nobenih »pooblastil«.
V glavnem ni mi jasno, zakaj se je iz »ne maranja« vse skupaj spremenilo v sovraštvo. To se je zgodilo v nosečnosti. Mogoče zato, ker so zdaj zavzeli malo drugačne pozicije (več kličejo, jaz bi rekla, da se bolj slinijo), ker bi radi čim več videli vnuka in ker jim je jasno, da jih jaz ne maram. Mogoče zato, ker jih samo še manj spoštujem, ker sem tudi sama starš in s svojim otrokom ne bi tako ravnala. Mogoče zato, ker je to neka obrambna reakcija. To se bo sicer čudno slišalo, vendar mogoče želim nekako zaščititi partnerja in otroka, podzavestno. Ne vem več!
Hudo pa je, ker to vpliva na naju in na sproščenost v najinem odnosu.
Prosim napišite mi kakšne vaše izkušnje in predloge.
Vem, da je vse, kar sme napisala »nametano« skupaj, vendar je toliko stvari, ki bi jih še lahko napisala in toliko stvari v moji glavi. Upam, da boste začutili o čem govorim in kako se počutim.

Spoštovani,

gotovo težko prenašate situacijo, v kateri je vse tako prepleteno in nerazmejeno, tako materialno kot psihično. Jeza in zamera, ki se prelivata v podtalju vašega širšega družinskega sistema, včasih uničujoče izbruhneta v obliki vaših sovražnih občutkov, namesto da bi se izrazila konstruktivno, kot sila, s katero je mogoče priti stvarem do dna in uveljaviti spremembo na bolje. Še globlje pod jezo, ki vam je tako domača, pa je čutiti še prezir, žalost, zapuščenost in nerazumljenost ter seveda veliko strahu pred prihodnostjo, saj se bojite, da bi slabi odnosi vplivali na družino, ki sta si jo komaj ustvarila.

Veliko ste napisali o svojem doživljanju situacije, o negativnosti partnerjevih staršev in o pozitivnosti svojih. Kako pa to doživlja on? Konkretneje: koliko odgovornosti za vzdušje, ki ga ustvarjata v svoji mladi družini, prevzema? Dejstvo je, da o svojih starših nimate slabe besede; zakaj bi vas moralo torej v tolikšni meri zasedati sovraštvo do ljudi, ki jih še do pred nekaj leti niste poznali in vam tudi niso nič dolžni – za starševstvo sta se kot nepreskrbljena študenta odločila vidva, verjetno ne partnerjevi ali vaši starši, torej je odgovornost za to, tudi za materialno plat življenja, na vaju.

Več odgovornosti ko boste prevzemali za svoje počutje, ne pa zraven še za partnerjevo, laže vam bo. Kot mama ste dolžni zaščititi zgolj svojega otroka, partnerja pa ne. Ni otrok, odrasel moški je in niti ne bi bilo zdravo – ne zanj, ne za vas, ne za vajin odnos – če bi mu poskušali biti mama. On je tisti, ki mora prevzeti odgovornost zase, za svoje počutje in ravnanje do staršev v tem trenutku. Da ni imel dovolj dobre in tople matere, oče pa je bil ves čas v njeni senci, je velika krivica. Toda te krivice ne morete popraviti vi. Lahko pa veliko storite, če mu kot partnerka stojite ob strani, ko se bo spopadal z mučno prtljago iz preteklosti, ki vdira v vajino sedanjost. Tako boste tudi vi razbremenjeni. Ste morda po tihem jezni nanj, ker se materi ne postavi po robu, vendar je tašča pripravnejši strelovod za nakopičene zamere?

Glede vašega strahu, da bi otrok podedoval neljube lastnosti starih staršev, pa bi vam priporočila knjigo Rahločutnost do otrok v prvem letu življenja – tudi če je vaš otrok že starejši! Pomagala vam bo, da boste svoje materinstvo in druge družinske povezave zagledali v jasnejši luči.

Srečno!