Kako naj premagam odpor do partnerjevih staršev?

Moj partner je imel smolo, da se je kot razmeroma zahteven karakter rodil staršem, ki temu nikakor niso bili kos. Tako je bil velikokrat brutalno pretepen, starši so nenehno poudarjali pogojnost svoje ljubezni do njega, odkrito so ga zavračali s tem, da so ga prepuščali starim staršem (tudi za več mesecev skupaj), v srednji šoli zaklepali ven, da ni mogel domov in podobno. Telesna in psihična zloraba je bila na sporedu tako rekoč vsak dan. V psihiatrični bolnici se je zdravil že v srednji šoli.
Partner ima zato veliko težav sam s seboj, za nameček pa je tudi izjemno inteligenten, vsega se dobro zaveda in skuša situacijo obvladovati po svojih najboljših močeh. V to sodi tudi to, da je staršem vse skupaj nekako odpustil, saj je to za njegovo psihično zdravje boljše, kot če bi recimo prekinil stike z njimi. Noče se tudi soočiti z njimi glede tega, da bi enkrat nekako razčistili, kaj in kako je bilo – pravi, da bi bilo to morda preboleče in da se mu dejansko zdi tako, kot je, najboljša rešitev. Torej da se pretvarjajo, kot da ni bilo nič, se obiščejo enkrat ali dvakrat na mesec in to je to.
Zaupam njegovi presoji, ker vem, da tega ne počne na pamet, ampak je o tem dobro premislil. In dokler je starše obiskoval brez mene, sem bila sprijaznjena s tem. Ko pa sem jih spoznala osebno, se je v meni dvignil tak gnev. Ne prenesem jih. Zamerim jim, ker so mu naredili toliko hudega in ga zaznamovali za vse življenje. Pa ne gre za neke preproste, nevedne, neinteligentne ljudi, temveč sta oba visoko izobražena, razgledana, pametna in na dober dan celo čisto ljubeča do partnerja (pustimo vse tiste dneve, ko to nista in mu še vedno pereta možgane – na to partner pač ne reagira, ker ne pričakuje več nobene potrditve od njiju). Zunanje okoliščine, ko se je rodil, so bile čisto okej, nista bila najstnika, revna, brez strehe nad glavo, brez službe, temveč čisto dovolj stara in lepo preskrbljena.
Zamerim jima, ker moram vsake toliko hoditi k njemu na obiske na psihiatrijo, namesto da bi bila skupaj v najinem domu – oni ga tam nikoli ne obiščejo. Tega se celo sramujejo in ga nikoli ne vprašajo, kako se počuti. Saj ne, da bi bili oni še vedno neposredno sprožilci njegovih sedanjih težav, vseeno pa so pripravili teren, da se partner na stres v vsakdanjem življenju včasih odzove tako občutljivo in nevarno zase, da mora za pomoč prositi psihiatre. Krivi so, da ni dosegel vsega, kar bi lahko, ker so videli samo tisto, kar jih je motilo v njihovih predstavah o popolnem otroku, namesto da bi ga sprejemali takšnega, kot je – izjemno bistrega, radovednega, živahnega in precej posebnega človeka. Partnerja imam rada, on je pravi človek zame, a včasih, ko moram zanj skrbeti bolj kot za otroke, bi najraje poklicala njegove starše in se zdrla nanje, kaj so naredili.
Namesto da bi me recimo skrbelo, ko gredo otroci zvečer ven, ali bodo varno prišli domov, se ga kje preveč napili, zadeli in končali v jarku, pa šola in nesrečne ljubezni, pač normalne starševske skrbi, me bolj skrbi, ali bo partner preživel, če grem jaz kam sama, da ne bo imel spet kake epizode, padel na dno, naredil kaj “neumnega”, namesto da bi me poklical … Si predstavljate?

Potrebujem pomoč, kako premagati ta moj bes, to zamero. Ne vem, če sem bila kdaj že na koga tako jezna v svojem življenju, tudi če je meni naredil kaj hudega. Za nameček so potem, ko so me spoznali, partnerju namignili, naj vendar pazi, kaj dela, naj se ne zaletava, ko ga pa vsaka zveza z žensko tako sesuje, ko je kaj narobe. Halo! Midva sva zdaj skupaj dve leti.
To moram narediti zaradi partnerja, ker mu predstavlja samo dodaten pritisk. Seveda opazi, da ne skačem ravno od navdušenja, ko greva k njegovim na obisk. In da sem kar malo nestrpna, ko se kaj pogovarjava o njegovi družini. Nočem biti dodaten negativen element pri vsem skupaj.

Partner ima še mlajšo sestro, ki je bolj “prilagojena” in so jo starši normalno sprejemali. Ne drznem si napisati, da jo imajo radi, kot bi naj pač starši imeli radi svoje otroke. Ker nisem prepričana, da to res drži.
Hvala, ker ste prebrali moj prispevek. Ne morem nikomur govoriti o tem.

Spoštovani,

zelo dobro vem, kaj preživljate, zato upam, da vas bo moj odgovor vsaj malo razbremenil in vam nakazal morebitne rešitve. Ko normalno čuteč človek vidi zlorabo otroka in njene posledice še v odraslosti, ni čudno, da ga pograbi sveta jeza, ali pa globoka žalost, ali pa obup, ali groza, pač tisto čutenje, za katero je najbolj valenten (ki ga ob razburljivem doživljanju v odnosu z drugim/i najprej, najpogosteje in/ali najhitreje občuti). Toda ne glede na to, kako so partnerja starši zlorabljali, bi vam bilo laže oziroma vas ne bi ta močna čutenja trpinčila ves čas, če jih ne bi prevzemali od partnerja, ker so namreč njegova, le da so odcepljena.

Partner je izbral zase pot, ki mu stiske vsaj malo lajša: ni prekinil stikov s starši, z njimi noče razčiščevati travm iz preteklosti, ohranja neko navidezno, vljudnostno vez. To je njegov obrambni mehanizem, njegova pravica in navsezadnje verjetno tudi najbolj moder ukrep, saj je od ljudi, kot ste jih opisali, najbrž zelo težko, če ne nemogoče pričakovati, da bi se hoteli soočati z zlorabami, ki so jih zagrešili (in s psihičnim nasiljem še vedno nadaljujejo), in uvideli kakršnokoli korist v takšnem procesu, ki bi bil za njiju, za sina in hčer zdravilen.

Ob tem pa je v vas našel partnerko, ki je senzitivna za njegovo trpljenje in premore prav materinsko empatijo. Zaradi svoje empatičnosti pa se ne morete ubraniti težkih čutenj, ki jih je partner odcepil, in jih doživljate namesto njega. Zaradi tega, in ne zaradi resnosti zlorabe, vas to tako zelo obremenjuje. Če bi namreč partner zmogel začutiti ta bes in ga konstruktivno predelati, da bi se »ločil« od staršev (pa s tem ne mislim nujno prekinitve vseh stikov z njimi), bi bili vi razbremenjeni. Lahko bi prav tako kot doslej sočustvovali z njim, ga podpirali, razumeli storjene mu krivice, vendar bi lahko njegove starše gledali precej bolj nepristransko. Razumeli bi, ne samo intelektualno, ampak dobesedno z vsem bitjem, da je to njihova zgodba. Tega, kar sta mu storila starša, se pač ne da izbrisati. Pravim pa, da je slika širša in da je vzdušje v tej družini produkt vzdušja in dogajanja vsaj treh rodov nazaj. Nemogoče, da sta dva, ki sta se nad otrokom tako izživljala, prišla iz vsaj približno funkcionalnih družin.

Kot razumem, imate sami že precej velike otroke, ki so v obdobju odraščanja. Ravno zdaj, ko bi se lahko začeli veseliti vedno večje svobode ob njihovi samostojnosti, pa se »morate« ukvarjati s človekom, ob katerem je vaša svoboda znova okrnjena. Če doživljate zanj več strahu kot za svoje otroke, ki bi se lahko preveč napili, zadeli in končali v jarku, mora biti ta strah ogromen. Če je vaša poglavitna funkcija v tem odnosu hoja po prstih ter zatajevanje besa in prezira, se bojim, da izčrpavate zaloge svoje energije, ne da bi jih ustrezno polnili. Najbrž bi bilo najbolj naravno, da bi se odpovedali obiskom pri partnerjevih starših, ki jih ne prenesete in jim njihovo ravnanje globoko zamerite. Poskusite začutiti, od kod vaša potreba po tej materinski vlogi v partnerstvu. Koliko se lahko vi oprete na partnerja, se naslonite nanj? Kako zelo ste morali biti vi že vse življenje odrasli, odgovorni, materinski, poskrbeti za druge, ne da bi kaj dosti pričakovali v zameno? Ne vem, ali lahko v celoti začutite težo tega, da o svojem problemu ne morete z nikomer spregovoriti. Toplo vam priporočam, da tako osebo poiščete in tako poskrbite za več ravnotežja v svojem življenju.

Lep pozdrav,

Zelo lepo ste mi odgovorili, gospa Jana, se me je dotaknilo, in se vam zahvaljujem. Mogoče bi dodala le to, da sva kljub vsemu tudi partnerja v pravem pomenu besede. In tudi sama sem že precej kmalu ugotovila, da moje zaloge niso neomejene in sem ustrezno poskrbela za to – torej moram biti tudi sebična, če mu želim nuditi pomoč in oporo, ko ju potrebuje. Na srečo je tudi partner to hitro doumel.

Ampak včasih je pa kar hudo.