Pozdravljeni!
Prosim vas za pomoč. Sem mamica, izobražena, po duhu srčna in vesela. Najrajši v življenju sem mama in žena. Imam krasno družinico. Idilo na žalost rušita tast in tašča. Naj povem še to, da je moja šibka točka samozavest in pretirana skrb, kako bo moja odločitev vplivala na sočloveka. V odkritih odnosih je slednje vrlina, v neodkritih, sprevrženih pa vse drugo.
Tašča in tast sta ob rojstvu vnuka postala zelo oblastna. Najraje bi ga že kot novorojenčka odpeljala in imela zase. V njunih očeh sem bila zelo čudna, ker nisem novorojenčka pustila (kateri izmed babic) in odšla na zabavo k prijateljem. Bila sem zraven moža, ko mu je po telefonu dajala napotke kako bi morala. Ničesar ji ni rekel, samo poslušal jo je, z njenim mnenjem pa se ni strinjal. Norčevala sta se malodane ob vsaki najini priprošnji. Začelo se je pa z željo, da si ob novorojenčku, če ga prijemamo, umijemo roke, saj se je rodil v času gripe in prehladov. Spet sva bila predmet posmeha. Češ da ona dva pa nista umazana in da po »kolenih na obisk pa res ne bosta hodila«. O vseh najinih odločitvah, načinu vzgoje sta poročala vsem okoli sebe in se norčevala, posmehovala, napihovala stvari. Žal jima je kar nekaj ljudi verjelo, redki pa so nama dajali moralo. Tašča je izjavila, da mi bo vzela otroka ali pa moža, ker če si mislim, da moram jaz vse imeti, se motim. Kako naj interpretiram to njeno izjavo, ne vem. Dejstvo pa je, da me je izjava dušila in me še danes duši. Kakšen človek, kakšna babica lahko reče nekaj takega? Okrog otroka vse jemljem zelo resno. Partner sicer pravi, da niti ni razmišljala kaj govori. In zaradi tega ji tudi ni ničesar rekel. Prepričan je, da se v kaj takega ne bi spustila. Jaz pa ne vem. Že marsikaj smo doživeli. Otroka s težavo oddam v varstvo. Ker me vseskozi spremlja ta njena izjava. Tašča partnerja izsiljuje tudi z jokom. Po telefonu ga pokliče in joče, kako bi mi morali in kaj ona želi, in našteva znance, ki delajo tako kot je prav po njeno. Ima cilj, in ga želi doseči. Na vsak način in ne glede na žrtve.
Ob vsem tem sem zaskrbljena, razočarana. Živim v strahu. Strah me je, kaj jo še lahko popade. Rada bi jo odmislila, ne razmišljala, ampak strah privre na dan. Ljudi pa na žalost ne morem spremeniti. In če hočem gledati v prihodnost, se moram ozreti tudi v preteklost. Izkušnje v preteklosti s partnerjevimi starši pa niso kaj prida. Če ne delaš tako, kot so si zamislili, si ničvreden. Ker otrok ni šel k tastu v naročje, ampak je zgolj sedel in čebljal za isto (njegovo) družinsko mizo, je bil tast tako jezen in užaljen, da niti svojemu sinu ni prišel voščit za rojstni dan. In v takem slogu se odvijajo naši odnosi. Če le more, me tašča pred otrokom očrni (hvala bogu je takih priložnosti malo). Manipulira z njim na skrajno podel način; otroka vlečem stran od nevarnost, ona pa, da ima grozno mamo, ki mu nič ne pusti. Kako bo otrok vedel, kaj je prav!? Lahko bi pisala še in še. Lahko bi se ozrla v daljno preteklost in ugotovila, da je bilo vseskozi enako. Nima smisla. Moje mnenje je, da če sočloveka spoštuješ, spoštuješ njegovo integriteto, njega kot celoto, ga ne izsiljuješ in spoštuješ njegove odločitve. Saj si le na tak način potem tudi iskreno želimo odnosov in bližine.
Rada bi, da bi bili najini starši nama v moralno oporo; ne da bi naju božali ali se z vsem strinjali. Zelo malo je ljudi, ki jim lahko zaupaš; in mislila sem, da so bližnji tisti, ki so najboljša izbira na tem področju; pa sem se zelo zmotila. Rada bi se o problemih pogovarjala in jih ne pometla pod preprogo. Razrešila bi jih zase, za mojo družino in moje otroke. Moj mož pravi, da je to utopija, da tasta ne bosta niti v sanjah poslušala, da imata svoj prav in pika. Mislim pa, da se jih mož boji. Res da se je pogovarjal z njima, vendar zgolj o tem, da npr. otroka ne želiva vozit po vročem soncu v razgretem avtu (spet nestrinjanje in posmeh) in o kakšnih takšnih »tehničnih« zadevah. Povedal mi je, da je bil zato grobo napaden. Kaj več pa si, mislim, ne upa. Tudi sama sem na zabavi prijateljev doživela besedni napad tasta. Jaz sem imela uničen večer, več ali manj sem bila zunaj prostora, mož pa je izmenjal nekaj vljudnostnih fraz z njima.
Moja iskrena želja je, da vidim svojo družino, moža in otroke srečne, vesele. Želim, da moji otroci rastejo v zdravem okolju z zdravimi odnosi. Čutim, da se mi je zgodila velika krivica in jezna sem, ker moram prenašati to breme. Rada bi se ga otresla. Srečujemo se redko. V takih odnosih pa je tudi redko zame preveč. Jaz bi najraje kar nekam pobegnila, ampak lahko grem na luno, še vedno bom to preveliko breme nosila s sabo. Prosim vas, kako naj se rešim tega »zla«, strahu. Mož je neomajen in starše obsoja. Bojim se za otroka. Trenutno ne želim, da imajo stik. Mislim, da je to moja legitimna pravica. Mislim, da čustveno zdravje mojih tastov šepa. Se globoko opravičujem, vendar sem skozi naše odnose in odnose, ki so jih partnerjevi starši imeli tudi z drugimi svojimi otroki prišla do tega sklepa. In nočem, da se moj otrok nauči takih vzorcev. Mož tudi vidi napake svojih staršev. Absolutno ne želim prejeti štafetne palice s takim materialom (v družini se ti vzorci kar prenašajo, redko kdo, je zadovoljen z generacijo mladih – tudi moja tašča ni imela s svojo taščo nikakršnih stikov) in jo prenesti na bodoče generacije. V prvi vrsti pa želim zaščiti svojega otroka, ga vzgajati po najboljših močeh, v miru in ljubezni.
V upanju na odgovor vas prisrčno pozdravljam.

Spoštovani,

opisujete odnos s partnerjevimi starši, k v vas prebuja veliko tesnobe in strahu, ki se ga ne morete znebiti. Odnos tasta in tašče je, kakor ste opisovali, nespoštljiv, poln ustrahovanja, poniževanja, razvrednotenja, zasmehovanja. Popolnoma verjamem, da Vam je grozljivo, saj čutite v teh odnosih tako težka čustva, kot je pravo zlo in strah, ki ga zlo povzroči.
Kakor razumem ste v teh situacijah, ko se srečujete popolnoma nemočna in ujeta, vsak stik pomeni novo zlo in novo bolečino in nov strah. Bojite in trepetate za otroka in zase, za moža. Bojite se za zdravje celotne vaše družinice. Kakor, da bi vas nekdo od zunaj zastrupljal. In verjamem, da se ob vaših stikih tako počutite. In tudi ko se srečate se trudite le dostojanstveno preživeti, pa četudi to pomeni, da se umaknete iz prostora.
Kljub temu, da bi ju želeli odmisliti, ne morete, saj na dan privre strah, ki paralizira in zastrupi. Tudi pri možu opažate, da ga je najverjetneje strah svojih staršev. Kako grozen občutek in težko doživljanje mora biti to za vaju!

Zelo dobro je, da sta z možem nekako na istem bregu, vendar žal tam okoli tega brega je pravi vihar. Pomembno je, da se zmoreta o tem pogovoriti in da situacijo ocenjujeta podobno oz. enako. To je dobro izhodišče za vaju.

Res je noro in krivično, da se »morata« bati zase in za svojega otroka ob vajinih domačih. Doživljata teror, čustveno izsiljevanje, napade, obtoževanja, doživljate nasilje! Tega si ne smete več dovoliti. Ni vam treba več tega sprejemati in živeti v strahu! Nihče, tudi tast in tašča vam ne smeta vzeti vašega srčnega in veselega duha! Ne dajte jima več te moči nad vami! In nihče vam ne more vzeti vašega materinstva, vašega otroka. V kolikor vi sami oz. vidva z možem tega ne dovolite in prepustite kontrolo staršem.
Pravite, da je vaša šibka točka samozavest in pretirana skrb, kako bo vaša odločitev vplivala na sočloveka. Morda vas skrbi, kakšna bo šele reakcija na strani partnerjevih staršev, če se jasno uprete. Kljub temu strahu verjamem, da imate vso potrebno moč v sebi! Odločite se, da bo tokrat vaša odločitev vplivala na vašo psihofizično zdravje, kakor tudi otrokovo. Verjamem, da boste konec koncev mirnejša, ko se boste postavila zase, za otroka.

Morda je pravi čas, da se glede na vse za začetek pogovorite s partnerjem o tem, kaj vse te reči, ki jih v odnosu tasta in tašče do vas opazite, pomenijo za vaju in otroka. Kako se na skupnih srečanjih počutite (npr. strah, nemir, nespoštovanje…), kako ste potem, ko se srečanje končna (npr. strah, nemoč, jeza, obup…) kaj se dogaja z vašim telesom (npr. tresenje, slabost, jok, krč v želodcu, odpor…), kako se odziva otrok (npr. joka, je nemiren, razdražen, se ga ne da potolažiti, zbegan, prestrašen…)? Pretresita vaše doživljanje, kaj je vse potrebno, da pridete k sebi…
Torej kaj vse to dogajanje res pomeni za vas?? In če potegneta na koncu črto – si tega želite zase, za vajino družino ali ne – če gledate samo na vas 3 in pustite starše ob strani. Sklepam, da je vajin odgovor ne.
Torej kaj bosta glede tega naredila? Vajina naloga je, da se zaščitita pred psihičnim nasiljem, da zaščitite sebe in otroka.

Kakor ste sami napisali, kljub temu, da bi želeli starša spremeniti ju ne morete. Lahko pa vidva naredita kaj drugače. Kaj bi to lahko bilo? Pogovorita se in izberita in se odločita za vajino strategijo, ki je prava za vaju. Vendar naredita tisto, kar je dobro za vaju in otroka – ne glede na morebitne negativne odzive staršev. Poskrbita zase – za to se vama ni treba opravičevati nikomur. Včasih ni druge možnosti, če so odnosi tako strupeni, kakor, da se za nekaj časa prekinejo stiki.
Predvsem pa ne bodita tiho. Pogovorita se o strahu, ki ga čutita oba zelo močno. In v tej vajini strategiji se odločita za 100% medsebojno podporo pri postavljanju meja v odnosu do staršev. Vajin pogovor vama bo pomagal, da bosta še močnejša in ne bosta več sama, vsak k svojim strahom. Pomembno je, da ne dovolita žalitev, da postavita mejo, in sta pri tem neomajna in si vedno znova dasta potrditev, da je to nujno za vaju. Saj ne sme in ne smeta dovoliti da bi kdo hodil po vaju in vajini duši.
Veliko se pogovarjajta, potrjujta in osmislite odločitve drug drugega, verjemite v vajino starševstvo, vajin odnos. Ko vama bo težko postaviti mejo in zdržati, vama ravno vajin odnos in vajin dogovor lahko daje moč in odgovor zakaj tako.

Ob tem sem se spomnila na knjigo Strupeni starši, ki vam jo priporočam v branje.
V kolikor z možem potrebujete podporo terapevta, ali razmišljate, da bi se še bolj aktivirali za okrepitev vaše samozavesti – ne oklevajte in poiščite možnosti, ki so vam blizu.
Čas je za mir in ljubezen, kot si želite sami!

Želim Vam veliko veliko vere vase in vse dobro v naprej!

Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Enoti Novo mesto in Krško
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
[email protected]

vija.vaja1….prebrala sem tvojo zgodbo. Lahko ti zatrdim, da imam tudi jaz takšne probleme.
Lahko mi pišeš na mail: [email protected]

lp,

podobno situacijo imam tudi sam.

lahko mi pišeš na mail

[email protected]

Pozdravljeni. Tudi jaz Vam pišem zaradi strahu in občutka nesprejetosti s strani tašče in tasta. Ne vem morda pretiravam, toda moj občutek mi ne da miru. Občutek in pogledi tašče, ki se mi zdijo da vse povedo. Kot bi jo brala, čeprav mi tega moj fant ne verjame. Slab občutek imam in bojim se da imam prav, saj se še nisem motila kdaj me človek sprejme in kdaj ne. NIsem še poročena in ne živiva skupaj, toda pogovarjala sva se o poroki, toda mene je preveč strah, da bom morala spremeniti svoj stil življenja in predvsem to, da ne bom svobodna. ves čas delam in bom delala tisto, s čimer bi ugajala tastu in tašči. da ne bom izpadla lena ali karkoli drugega, saj imajo kar veliko kmetijo. preprosto vem da nisem tisto kar sem, ko sem v njihovi bližini. npr. ko rečem da nisem lačna in da ne bom jedla tašča zavije z očmi- kaj naj bi to pomenilo ???če se malo sprostim že premišljujem kaj si mislita o meni.želim da bi me sprejela in da ne bi imela tistega občutka, ki me mori in mi ne da miru. najbolj se bojim tega, da bom sužnja in da ne bom svobodna. preprosto ne vem kaj naj storim???? ali naj poskušam ta občutek izbrisati ali mi hoče kaj povedati ?ne vem kakšne so vaše izkušnje. neizbežno je to, da bi morala živeti pri fantu doma, samo misel na to, pa me zaboli in samo odlašam s poroko.preprosto bojim se da bom naredila napako, ki je potem ne bom mogla popraviti. res potrebujem nasvet, ki mi bo pomagal,saj sama ne znam priti do zaključka in da ne bi nikogar prizadela.

Pozdravljeni “pety5”,

ob tastu in tašči se počutite nesprejeto, hkrati vas je strah, da ste res nesprejeta. S partnerjem se pogovarjata o poroki, katere vas je strah prav zaradi tasta in tašče in njunega odnosa do vas. Bojite se, da boste postala sužnja, da ne boste imeli nobene svobode. Že sedaj ob tastu in tašči opažate pri sebi, da niste sproščena in nekako ne morete biti to kar ste, če pa že, se strah hitro prikrade.
Torej kako zdaj, sprašujete se – ali občutek izbrisati, ali vam želijo kaj povedati? Občutki nam vedno želijo nekaj povedati – o nas samih, odnosu v katerem smo, vzdušju, okolju. In poslušanje občutkov je zelo pomembno. Če jih izbrišemo, zavedno ali nezavedno, ne pomeni, da jih več ni. Še vedno si tam, le mi se jih »naučimo spregledati«, tudi do te mere, da jih na koncu res ne opazimo več in jih za nas ni več tam. Ampak še vedno so tam. So kot energija, ki kroži in kroži in nikoli za res ne izgine. Tako tudi ta vaša doživljanja, občutja vam nekaj govorijo. Zato je prav, da jih vzamete zares in preverite, kaj ta strah za vas pomeni. Ko se ne morete sprostiti, stalno čutite nek nadzor in nezadovoljstvo. Kako domače vam je morda to vzdušje in od kje.
Si predstavljam, da je strah tako močan, da je vse manj prostora za vas in se sprašujete, koliko ga bo, ko boste po poroki živeli skupaj. Pomembno je, da se s partnerjem o tem odkrito pogovorite, kako vi to doživljate, kaj skupno življenje in druženje s tastom in taščo za vas predstavlja. V kolikor je skupno življenje neizogibno je pomembno, da s partnerjem postavita vajina pravila, ki ustvarjajo prostor za vaju in vajino družino. Da imata dogovor, kakšen bo vajin tempo in v okviru tega vaš tempo in kako ga bosta ohranjala. Pri postavitvi meja do partnerjevih staršev je pomembna tudi njegova drža – da vas in vašo stisko vzame zares in postavi mejo med njima in vama. S tem jo boste tudi vi lažje postavili do njiju. Krivično je, da je ta strah vodi k odlašanju poroke… zato je prav, da odgovorite na njega in s partnerjem preverita, kaj lahko glede tega naredite, predvsem pa, da ne nosite tega strahu sama, ampak ga podelite z njim.

Obenem pa je pomembna tudi vaša lastna drža – torej zavedanje, da si svobodo lahko daste sama sebi, si jo pa lahko tudi vzamete – s tem, ko drugim (tastu, tašči) daste tako veliko moč, da upravljata z vami, vašim časom in potrebami.

Nikogar ne želite prizadeti, vendar hkrati ste vi sama najbolj prizadeta in trpite.
Poskrbite zase!

Srečno!
Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
Enoti Novo mesto in Krško
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
[email protected]

“pety5”, če imate take občutek, potem so pravi. Iti na kmetijo za ‘tamlado’ še vedno prav pogosto pomeni, da prideš za dodatnega družinskega člana, ki dobi status na repu družine in ki se mora popolnoma prilagoditi, ker je ‘taztadn k hiš pršu’.

Kolikor poznam take zgodbe, se je samo ena srečno končala, to pa zato, ker je bila snaha zelo samozavestna oseba, ki se ni prav nič spraševala, kako bo kaj všeč tašči in tastu.

Zakaj je tako neizbežno, da bi morala živeti prav pri njemu doma? Marsikaj se da, če se hoče.

Če se že na obiskih v tisti hiši počutite, kot da vi ne bi bili več vi, kako mislite, da bi bilo, če bi tam živela?

Sama sem imela glede življenja v hiši s taščo in tastom popolnoma enake občutke. Sicer ni kmetija, ampak je bilo že kar odločeno, da bo moj partner ostal doma, pa bo hišo dvignil in dozidal etažo, so že vse kar odločili. Sama sem bila čisto iz sebe, bala sem se enakih stvari. Moja tašča in tast se namreč zelo rada vtikata v vse okoli sebe in kritizirata. Vtaknila bi se v čisto vse: kdaj grem spat, koliko časa se umivam, koliko kozarcev vode popijem na dan, kdaj sem pomila okna, kaj sem skuhala njunemu sinu…

To je bilo težko obdobje, s partnerjem sva se precej prepirala. Skoraj norčeval se je z mene, da vidim strahove, da me motijo malenkosti (on je pač živel z njima in ju je bil navajen). Vztrajala sem in nazadnje sem v obupu rekla, da je bolje, da greva narazen zdaj, ker če bova živela pri njih, bova narazen gotovo šla. Raje torej kar takoj, kot pa po parih bolečih in težkih letih.

Partner se je odločil zame in za finančno sicer bolj trnovo pot do samostojnosti, ampak vsaj živci niso trpeli.

Pa tudi če se ne bi. Zatrdno vem, da bi tam, v tisti hiši zastrupili najin odnos.

Zdaj, po več kot dvajsetih letih je partner neskončno navdušen, ker sva se takrat tako odločila. Sam priznava, da če bi ostal doma, bi še vedno ostal sin, nikoli ne bi mogel biti samostojni gospodar, ker bi ga vedno oče kritizrial in postavljal pogoje in meje, tako pa se je razvil in vse obvlada, da se tudi oče večkrat obrne nanj po nasvet. Pred leti je, kadar se je tašča spravila name, vedno zavil z očmi, češ ona taka je, pa naj bom jaz pametnejša, zdaj jo moram pa včaih jaz braniti pred njim.

Skratka, otrok mora od doma, da odraste. Če je vaš fant tako zelo vpet v to, da on enostavno MORA ostati doma in da bo MORALO vse potekati tako, kot so oni tam navajeni, žena pa pride k hiši zato, da bo mladi dedič imel reden seks, hiša pa naslednike, drugače pa ne bo nikoli obravnavana kot oseba s pravicami, zame pomeni, da ne želi odrasti. Že v začetku nimata enakih možnosti. Ne bosta prišla skupaj kot dve osebi z različnimi navadami, ki bosta tekom skupnega življenja poiskala kompromis, se prilagajala, gradila odnost. Ne, on bo ostal tam, kjer je navajen, z nespremenjenim statusom sina te hiše.

On naj kar ostane doma, če že MORA. Vam pa ni treba v tisto hišo. Pa četudi ostanete vse življenje samska, boste vsaj samostojna in nihče vas ne bo nadzoroval, kritiziral, živciral. Izbira je vaša.

živijo Kikica. vesela sem, da sem slišala tudi vašo plat. res je strah me je in moj fant pravi, da vidim vse tako črno in da vedno vse vem kako bo. ne vem zakaj, ampak občutek ni izginil niti po dveh letih pol kolikor sva skupaj.strah je čedalje večji. ne morem ga zapustiti, saj ga imam zelo rada in vem da ima tudi on mene. rad ima tudi delo na kmetiji in to ga zelo veseli. nočem mu vzeti nekaj česar ima rad in kar rad dela. imava tudi še drug problem. njegova mami in staramama se ne zastopijo – živijo v isti hiši. tožujejo se za imetje, tako da ne moreva niti na svoje. da bi si zgradila hišo- ali da bi na zgornjem nadstropju uredila. jaz bi pa to rada imela urejeno pred poroko, saj potem gotovo ne bo nič iz tega. to pravdanje se lahko vleče še 10 let, že tako se sedaj vleče toliko let. pravi saj se bo rešilo, toda kdaj. jaz nočem živeti tako, toda včasih se mi zdi da me ne posluša in da jaz dramatiziran. ni mi jasno, zakaj potem ti občutki, zakaj me je tako zelo strah? ne veš kako močno si želim biti na svojem, toda zdi se mi da je nemogoče ali pa bo prej preteklo toliko let da bom psihična razvalina. on gotovo ne bo zapustil staršev in kmetije v to sem prepričana. sama pa ne bi rada ostala, saj sem si močno želela fanta in ljubezni- toda vse kar je zraven prišlo je pa čisto odveč. žalostna sem in obupana, sploh ne vem kako naj se rešim tega. vem nihče me ne more prisilit v nič, da bi zaradi ljubezni do fanta popustila? ne vem, ali se bom potem dobro počutila ali bi mu vedno očitala? sama vprašanja in le kako se bo izšlo vse skupaj. ne vem