Partnerjev HUMOR
Pozdravljeni
Resnično sem se znašla v slepi ulici in želim poiskati pravi odgovor, ki me bo privedel do razumevanja moje situacije.
Ne razumem in dojemam partnerjevega humorja kot takega. Njegove besede meni, da imam npr. majhne prsi, veliko rit, da bom debela (sem noseča čisto na začetku) v meni vzbujajo vse prej kot smeh in zabavo. Res je, da takole napisano ne morem pričarati tona besed, ko izreka te besede meni. Sliši se, da je to za njega hec in ne misli s tem slabo. Pa vseeno…
Visoka sem 173 cm, težka 58 kg. Celo življenje sem imela konstantno težo 57 kg od srednje šole naprej, dvakrat rodila v prejšnji zvezi (se zredila vsakič za 22 kg), pa spet postala vitka in postavna punca nazaj. S težo se nikoli nisem obremenjevala, vedno sem iz okolice slišala odobravanje glede mojega izgleda, marsikakšen moški je zelo rad pogledal za mano. Nosečnost in skupaj dveletno dojenje so tudi pustili “davek” na izgledu prsi, ki so se pomanjšale, ampak meni se vse to zdi naravno in moji starosti tudi primerno, saj sem stara 36.
Povedala sem mu, da njegovega humorja ne dojamem tako in da me boli, če mi to reče. Njemu pa nič ni jasno!
Skozi čas se je v meni postopno nabiralo in vedno bolj bolele te opazke, zato sem se pred dnevi odločila, da se skušam z njim pogovoriti, predno mi gre kaplja čez rob in morda odreagiram na neprimeren način. Povedala sem mu, da mi ni fino, da me boli, da me prizadane, kadar mi govori te stvari, da se počutim vedno bolj nelagodno ob njem zaradi teh besed, ne želim si več, da bi me videl golo, občasno se počutim celo manjvredno, kar mi ob moji samozavesti nikoli ni povzročalo težav. Rezultat pogovora je bil ničen. Kot da sva res z dveh različnih planetov! Ni dojel, da mene s tem prizadane. Povedal mi je, da če se on ne bo več mogel izražat na svoj način, potem to ne bo več on, ker se bo moral umetno pretvarjati in zadrževati nekih komentarjev, ki so njemu lastni. Cel vikend je bil zaradi tega slabe volje.
Danes je ponovno pokomentiral, da spomladi, ko bova šla pa kakšen vikend na morje, bom pa že debela. Meni je šlo na jok, najraje ne bi bila več noseča, on pa v koleričen izpad, da naj že neham s tem ali pa bova končala.
Hvaležna bom vsakomur, ki mi bo pomagal razumeti njega. Vsakega nasveta, ki mi bo spremenil moj zorni kot gledanja in dojemanja te situacije, bom vesela. Kaj naj naredim, da lahko takšno situacijo vzamem na lahkotno, brezbrižno in morda kot nepomembno, kot preprosto del njegove komunikacije in da vse to ne bo vplivalo name in na mojo samopodobo?
Pozdravljeni mammy2!
Ob vašem sporočilu, v katerem opisujete grobo čustveno zlorabo, se da začutiti toliko jeze, prezira in bolečine, da je prav nevzdržno. Kako se morate šele vi počutiti ob vsem skupaj! Pravite, da ste se “znašli v slepi ulici“. Občutek je res tak: ponesrečen odnos, iz katerega imate dva otroka, tvegali ste vstopiti v nov odnos, ste na začetku nosečnosti in doživljate poniževanje in sramotenje, skratka čustveno nasilje. Stvar je dosti bolj resna, kot zgleda – ne gre za ponesrečen humor, gre za zlorabo! In vi boste to zlorabo prekinili, se pred njo zavarovali, ker nimate prav nobenega razloga, da se še naprej mučite v vlogi žrtve. Slepa ulica, o kateri govorite, je vaša naučena nemoč in pomanjkanje stika z jezo. Pa niste tako nemočni in, ja, lahko se pošteno razjezite in svojega partnerja postavite pred odločitev, ali namerava biti v odnosu na spoštljiv način, namesto odnos zlorablja za razreševanje svojih nepredelanh čutenj.
Pravite, da boste hvaležni vsakomur, ki vam bo pomagal razumeti njega. Upam samo, da ne zato, da boste vi lažje naprej zdržali z zlorabo. V resnici bo bolj pomembno, da začnete razumevati sebe in zakaj se v odnosu ne morete pravočasno, odločno in ustrezno zavarovati. Postaviti meje! Ustaviti manipulacijo in ustrahovanje (“rekel mi je, da naj že neham s tem, ali pa sva končala“)! Kaj bi za vas pomenilo reči, da ste pripravljena biti z njim le, če bosta gradila spoštljiv in ljubeč odnos, v katerem bodo vaša osnovne potrebe slišane in sprejete? Zakaj se ne smete zavarovati? Na kateri odnos vas vse to spominja, kaj se v tem odnosu obnavlja?
Partnerju bi pa na vašem mestu postavil eno samo preprosto vprašanje – s čim pa on pri sebi ne zdrži? Ker če on ne bi obupno bežal pred soočenjem s seboj in svojim ponižanjem in sramom, ne bi imel razloga sramotiti vas. Če ne bi on imel težave s sprejemanjem sebe in svojih nesprejemljivih delov (ne samo telesa), bi se lahko odzval sočutno. Seveda ga vi lahko poskušate razumeti (kdo je nekoč poniževal tega fanta?), ampak v stik s tem bo moral priti on, ne vi. Zato najprej poskrbite za ustrezne meje in zavarujte samo sebe pred nadaljnjo zlorabo, se po potrebi tudi pošteno razjezite, potem pa – če bo odziv z njegove strani – lahko pride na vrsto medsebojno sočutje in sprejemanje tiste globlje bolečine, ki generira to čustveno nasilje.
Pomembna se mi zdijo še nekatera vprašanja, o katerih ne poveste kaj dosti. (saj tudi ni treba, vprašanja navajam samo zato, da razširimo sliko) Kako je s partnerjevim sprejemanjem nosečnosti? Kako sta se odločila za otroka, je bil načrtovan? Kaj za njega pomeni, da bo postal oče? Bo to njegov prvi otrok? Ga je strah? Kako sta predelala in se pogovorila o tem, da imate vi že dva otroka iz prejšnje zveze? Številna vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, kaj se med vama v resnici dogaja.
Skratka, poskrbite zase, zavarujte se pred nadaljnjim poniževanjem in ustavite to nasilje. Vaše telo je vredno vsega možnega spoštovanja. Ste mama in to tretjič. Vaše telo varuje novo življenje. Nihče se ne bo več delal norca iz vašega telesa! Če pa imate težave z izražanjem jeze, si poiščite terapevtsko pomoč in kmalu boste zadosti jezni, da se tole ustavi. Vaš partner pa bo, upam, kmalu pripravljen začeti predelovati svoj sram.
Vse dobro in, prosim, ustavite zlorabo!
Mammy2 imaš res idealno težo,tako,da se res nesmeš obremenjevati. Očitno ni zadovoljen sam s sabo… Tudi sama sem imela tako vezo…in mu tudi ni bilo nič všeč na meni…in imam tudi idealno težo…Non stop so bile “šale”o resnih zadevah. Pri takem človeku nikoli ne veš kaj je hec in kaj res. Pri meni je šlo toliko daleč, da sem čisto izgubila samopodobo. Sedaj sem vesela, da sem spet samozavestna in še močnej kot prej, ker sva končala.
Postavi mu meje, pogovorta se…če ne bo dojel,da ti s takim ravnanjem zbija samozavest,je bolje da zaključita.
Zelo dober odgovor je podal g. Ganc in se z njim popolnoma strinjam.
Rada bi le dodala, da ne gre za nikakršen način humorja, ampak res izključno in samo za zlorabo. Na to se ti ni treba oz. se ne smeš nikoli navaditi, ne spreminjati svojega zornega kota, ker takšno obnašanje v nobenem aspektu ni razumljivo. Ne dovoli mu tega, za nikakršno ceno. Pa sploh ni važno koliko kg imaš. Tudi če bi jih imela 100, te partner ne sme poniževati. Človek s katerim deliš življenje in boš zdaj imela celo otroka, bi te moral spoštovati. Kar te očitno ne. Te sploh ljubi?
Tak ne dojame nikoli, da njegove besede res ranijo.
Mogoče bi mu pokazala na njemu samemu, kaj dela. Kar “spuščaj” mu v smehu pripombe,
da se je zapustil, da se mu dela pleša, da v hrib sopiha kot bi jih imel 70, da mu noge
smrdijo.. :-))) če bo užaljen se pa še bolj smej in povej, da je vse samo hec….
Ja, ciničen humor zaboli in tisti ki se ga poslužuje največkrat ne ve da izhaja iz njegove bolečine, nesamozavesti, nespoštovanja sebe in drugih. Prav je da se iz spoštovanja do sebe upremo takemo načinu komuniciranja oziroma “heca”. Hec je hec ko se ne norčuje iz prisotnih in se mu oboji lahko smejimo, ne samo eden. Lahko tudi poskusiš s kontra udarci, ampak le s tem namenom da preveriš ali lahko on prepozna kako je to nizkotno. Sicer pa ne in raje najdi način da poskrbiš zate.