Že kar nekaj časa me mori težava, ki jo s partnerjem ne znava rešiti.
Skupaj sva 4 leta, imava dva meseca starega otroka. Imava se rada in se razumeva, če to v resnici sploh lahko rečem. Zakaj sem v dvomih in mislim, da me nima rad ? Zaradi financ.

Že od vsega zčetka veze ni bil pripravljen ničesar prispevati ne za najemnino (bila sem podnajemnica, on pa se je priselil k meni kar na lastno pobudo)in ne za stroške gospodinjstva. Imela sem ga rada in sem mislila, da če se imata dva rada, pa res ni važno, kdo plačuje.

Pred kakega pol leta sem kupila stanovanje. Stanovanje sem kupila sama, opremljava in urejava ga sicer skupaj, vendar vse skupaj financiram izključno jaz. Torej je stanovanje in vse v njem moje, razen nekaj malenkosti, ki jih je prinesel on. Tudi kar se tiče stroškov gospodninjstva in tekočih stroškov stanivanja, še vedno vse plačujem sama. Še celo za otroka, za katerega trdi, da ga obožuje, mi je dal nekaj, vendar veliko manj kot polovico stroškov, ki sem jih imela z z nakupom opreme in vsega potrebnega za otroka. Finance so vir nenehnega spora in je zelo možno, da bodo krive tudi za razpada veze.

Meni enostavno ni jasno, kako lahko nekdo živi na račun drugega in se počutim izkoriščana; njemu se pa zdi, da je moje zahteva, da sodeluje v strošku, smešna.
Moja ideja je bila, da skupaj prispevava za vse tekoče stroške, za stroške gospodinjstva in vse za otroka. Poleg tega jaz plačujem kredit za stanovanje in investicijske stroške stanovanja, on pa mi v zameno plača nekaj uporabnine za stanovanje, npr. 100 EURO.

Partnerju (ali izkoriščevalcu???) se zdijo moje zahteve smešne in pretirane. Po novem je pripravljen plačati polovico položnic za stanovanje (seveda ne kredita ) , za gospodinjstvo pa spet ne, ker kot pravi, stane zelo malo, ker je zelo malo doma in zelo malo poje. Jaz sem pa še na porodniški in sem seveda cel dan doma in več porabim. Kaj si bova sedaj še gledala v krožnik, koliko in kaj kdo poje ???

Vsi najini prepiri glede financ so že tako zelo čustveno obarvani, da nikakor ne najdeva skupnega jezika. Zanima me nevtralno mnenje, kako bi bilo najbolj pravično urediti finance v najinem primeru Poskusila bom namreč še enkrat preden zadevo rešim radikalno.

Hvala.

stanovanje je napisano nate? če ja, potem on naj ne plačuje kredita. Tudi uporabnine mu menda ne boš računala…
kar se pa tiče ostalih stroškov, delita vse napol, v končni fazi je tudi otrok njegov, tako da mora tudi poolovico zanj plačevat.

kako plačo imaš ti in kako on?

radikalno.
čimprej.
bi morala že zdavnaj

Spoštovana tanya13!

Pred dvema mesecema sta s partnerjem postala starša ter medse sprejela novorojenčka, da bi mu z občudujočim pogledom, toplim dotikom in nežnim glasom ponudila varno zavetje v prvih dneh in tednih njegovega življenja. Iskreno vama čestitam in želim, da bi se v svoji materinski in očetovski vlogi lahko sprostila in v miru gradila navezanost z otrokom in med seboj!

Za vašimi besedami se da pod jezo začutiti veliko bolečine, strahu oz. negotovosti, saj globlje v sebi čutite, kako krivično je to, kar se vama dogaja. Želela bi se posvetiti otroku (je fantek ali punčka?), mu nuditi varnost, ki jo lahko omogočita le z vajinima umirjenima telesoma, ki se pomirita in odpočijeta drug ob drugem, ob nežnem objemu, sodelovanju, podpori in zavezi. Ne vem, koliko vas vznemirja predvsem dejstvo, da za problemom, ki se kaže na površini (denar), oba čutita pomanjkanje zaupanja, čustvene varnosti in pripadnosti, ob kateri bi se lahko oba zares sprostila. Koliko vaju je v resnici strah, da bi ostala sama, brez podpore, razočarana, ne da bi se v resnici srečala, se pogovorila o tem, kaj je v vajino življenje prinesel novorojenček, o svojem doživljanju, čutenjih, strahovih, potrebah, željah, načrtih? Predlagam, da se o teh temah najprej temeljito pogovorita. Vprašajte partnerja, kako mu je ob tem, ko ne prispeva toliko, kot si nekje globlje v sebi zagotovo želi. Kako mu je biti z eno nogo v odnosu, z drugo pa na izhodnih vratih? Vprašajte ga, kaj bi tvegal, če bi začel več vlagati v odnos? Kaj bi vi tvegali s tem, če bi mu spregovorili o občutjih, ki jih doživljate pod površjem – o osamljenosti, pogrešanju, želji, da bi se lahko bolj povezala, o strahu, da bi ostala sama v odnosu? Ali pa tega strahu sploh ne smete čutiti? Povejta si, kaj je z varnostjo in pripadnostjo v vajinem odnosu, spregovorita tudi o tem, kako je bilo s pripadnostjo v vajinih družinah, kaj se je vse tam dogajalo (so se starši pri katerem od vaju zgodaj ločili, kdo je koga izkoriščal in kdo kaj dopuščal? Kdo je vašemu partnerju metal le drobtine tistega, kar je potreboval?), kje je bila ranjena ta navezanost, kakšni so bili vajini odnosi s starši, do koga sta imela dostop, do koga ne in zakaj … Pogovorita se o vajinih začetkih (kaj vaju je pripeljalo skupaj?), prelomnicah (nekdo se kar sam povabi v stanovanje, na čem je temeljila odločitev za otroka?), o pričakovanjih, ki jih imata danes v odnosu. Spregovorita o tem, kako se počutita v novi vlogi, kot mami in oči, česa vaju je strah, kaj vama je v veselje, kako si predstavljate morebitno skupno prihodnost, kaj želita zgraditi.

Brez (radikalnega, a ne napadalnega) pogovora o teh temah, za katerega pa mora biti obojestranska pripravljenost, ne bosta mogla porušiti zidu, ki vaju ločuje. Samo če se bosta postopoma začela odpirati drug drugemu v tem globljem doživljanju, bosta lahko začela graditi varen in pripadajoč odnos, v katerem ne bo toliko ogroženosti in negotovosti in potem bo tudi partner začutil, da vsak euro, ki ga ubrani pred vami, osiromaši predvsem njega. In le tako bosta lahko zacelila tiste rane, ki so vaju očitno pripeljale skupaj. Upam, da se bo tudi partner opogumil in tvegal, preden bo prepozno.

Z željo, da vam(a) uspe, vas lepo pozdravljam!

Na tvojem mestu bi mu lepo povedala, da zadeva ni nič kaj prevč smešna, ampak žalostna. Da od njega ne pričakuješ najemnine oz. prispevka za kredit (lej bolje zate da ne daje nič da ne boš imela problemov če se razideta ko bo dokazoval kolk je vlagal), da pa pričakuješ kritje vseh ostalih stroškov do polovice (stroški bivanja, hrana, stvari za otroka). Se dogovorita da zbiraš vse račune in ti določen dan v mesecu da denar.V kolikor ti ne bo želel plačevati mu lahko predložiš kakšno kalkulacijo koliko bi ga stalo, če “ne želi stanovati z vama”. Torej lasten najem stanovanja zase + stroški + hrana + preživnina (na forumu za enostarševske družine ti bodo punce rade volje dale kalkulacije za socialno). Ko bo tvoj gospod videl, da ga vse skupaj ne bo prišlo pod 800 € bo “z veseljem” prispeval kakšnega stotaka za stroške. Že cena mesečnega najema garsionere je v Ljubljani med 300- 400 €, stroški niso pod 100 € /brez kake kabelske, hrana in pijača tudi ne pod 100 € če si sam kuha (prej 200 €), preživnina pa na normalno plačo ne pod 150 €.

Moj živi pri meni in mi plačuje pol stroškov (pol za hrano, kako opremo, stroške). Pač mu povem kolk je znesl in kolk znaša polovica in mi plača. Nobenih problemov pa da bi kontroliral kaj sem kupovala in preračunaval do centa kolk pride al pa rekel da jaz več jem ker sem več doma…… Mi zaupa. Poleg tega pa ne gledam do € natančno in mu ne računam vsega.

Mislim kako mu sploh na misel pride da ti kako tako prbije? Skoraj bi mela več od njega če bi ločeno živela (bi vsaj preživnino dobila ), saj bi vsaj kaj od njega dobila in ne bi potrebovala vzdrževati dveh otrok ampak le enega.

Rešitev je več.
Prva (deluje pri približno normalnih ljudeh) je ta, da se posedeta za mizo, napišeta na list
papirja stroške bivanja (kredit plačuj sama in ostani lastnica stanovanja sama), hrane in
stroške za otroka in vse skupaj delita na pol.

Ker kaže, da tale tvoj ni normalen, če ti pribija koliko kdo poje, potem mu pokažeš na drug
način. Pač pustiš hladilnik in špajzo prazna, račune za recimo internet in tv neplačane, rabiš
samodisciplino (da ješ zunaj), ampak ko se pritoži zakaj tako, pač povej, da ni nič dal zdraven
in da bo dobil temu primerno. Ampak pojdi do konca, do absurdnosti – spravi šampon, zobno
pasto, vse, kar uporablja, pa ne plačuje.

Tretja rešitev je seveda, da ga daš na čevelj – dolgoročno najbolša rešitev, ker neplačano
preživnino lahko izterjaš preko sodišča in ne cufaš več vsakega dinarja posebej iz njega…

Pa kje zabožjo voljo najdete takšne škrtuhe?

To si že zagotovo vedela da je tak? Se ti ne zdi da je zdaj preprozno jokati?To da ni važno kdo plačuje seveda drži v primeru, da je en brezposelen, ne pa da en zabije denar za svoje osebno zadovoljstvo, drug pa za stroške, hrano

Da ne bo prispeval toliko ker je doma malo in malo poje???!!!!!! Kaj vse človek doživi, neverjetno

maja…oprosti, ampak tut tvoj sistem je naravnost smešen. Kaj zdej vsak jeben znesek deliš na dva dela?…to zame ni skupen denar! Pa da meni moja reče da je v merkatorju zapravila 40 evrov, in da sem ji dolžan 20, jo v rit sunem..če jaz plačam stroške za tekoči mesec, ona pač kupi hrano,…

Ne vem, a sem jaz čudno vzgojen, da pač doma nekdo plača stroške, nekdo hrano, tanka avto (itak nima veze kdo, ker se pač oba tekoča raluna štejeta za skupen denar) , ko nekdo pride do nule na računu, se pač troši od drugega denar, kar ostane, če kaj ostane, gre na račun, in ta denar služi za dopuste, kake nepričakovanje stroške

Sj ni čudno da gre vse danes v ku*ac ko se pa gre v skupno stanovanje z mislijo, da bi en rad vse sam plačal, in obvezno hranil račune na svoje ime, da če se veza ne izide, da lahko drugega komot vn fukne…in pol naj še ljudi naučimo imet skupne finance…

Če ne vidiš sem rekla da ne računam vsega…. za trgovino računam le večje nakupe. Da bomo pa trošli najprej od enega, potem pa od drugega pa mislim ne vem…res čudna vzgoja. Meni je najbolje vse na pol, da se nihče ne počuti “ogoljufanega”. Taka delitev kot jo ti navajaš pa ne bi šla… kak mesec imava full stroškov hrane (več doma jeva) , kak mesec manj… stroški za hišo tudi niso vedno enaki ….. jaz imam svoj avto, moj ga zaradi narave dela ne rabi (ima službene)….zakaj bi torej npr.on moj avto tankal??? Ne greva v nobeno skrajnost in ne delim vsega na pol kot opledena in na € natančno…ampak tu nekje…. Počitnice pa se tudi plačajo na pol…….. Sva tudi čisto različna,….jaz varčujem, on troši….. in kam bi prišli če bi npr., najprej porabljal moj račun, potem bi on “zafrčkal” še svojega??? Ne daleč in čez nekaj let ne bi imeli nič.

Vsekakor se popolnoma strinjam z uporabnikom “Kr-en”. Midva z mojim zares nikoli ne gledava iz katerega trr-ja se plača kaka položnica ali drug strošek. Ko pač zmanjka pri enem, se pač plačuje iz drugega računa! In pravzaprav furava tako že od začetka. Še preden sva zaživela v skupnem gospodinjstvu.
Popolnoma pa razumemem tudi uporabnico Majo. Za skupne finance je treba imeti odkrit odnos in zaupanje. Pri nama:nihče od naju ni nek hud zapravljivec (predvsem za stvari, ki bi se drugemu partnerju zdele nepotrebne ali celo škodljive). Skupaj se soglasno odločava o večjih nakupih…. Ok, mož ima “fetiš” tudi na kake dražje elektronske igračke. Ampak hvala bogu – sej zasluži denar in naj si privošči, če mu to nekaj pomeni!
“Tanya13” – tvoj partner je pa…. uf, meni se zdi izkoriščevalski osebek! In jaz osebno se s takšnim vsekakor ne bi mogla iti neke resne veze. Denar seveda ni vse. Ampak če se zapleta pri financah, mislim da je to precej pomemben kazalnik, kako iskrena in močna je zveza. 🙁
Srečno!

Ok, sta totalno nasprotje kar se denarja tiče, verjetno drži da moj sistem ne bi šel skoz pri vama, vendar po opisanem imata še vedno vsak svoj denar.

Sej nisem mislil ta sistem, da najprej trošimo od enega, ko pa pride do ničle, pa do drugega. Mislil sem to, da se pač ne gleda, kdo kaj kupi, in da reče “za hrano sem dal/a 150 eur, dolžan si mi 75″…pač, se že pošlihta na koncu meseca….vendar to morata biti 2, ki sta podobna pri razmišljanju kar se denarja tiče. In da smatrata za to, kar zaslužita, za skupen denar.

Uh noro, samo poskrbi, da če bosta šla narazen, da on nič ne dobi, ker lahko zahteva dekitev premoženja, če živita skupaj. To si uredi, to je moj edini nasvet. Kako je to čudno in kak debil je on vrjetno že itak veš.

Evo kolk stane mojega bivšega partnerja, ki mu je bilo tudi preveč prispevati v denarju za življenje v mojem stanovanju.
Zdaj plačuje 300 evrov najemnine, 150 ima stroškov, potem pa še za hrano.
Prej je uporabljal moj avto z mojim bencinom. Res da mi je pomagal v gospodinjstvu, vendar žal si pomočnice na morem privoščiti.
Dala sem mu predlog da mi mesečno prispeva 200 evrov (bencin je vštet), pa se je tolikokrat zgodilo to da nima, da mi je končno prekipelo. In zdaj pač mora imeti, da plača najemodajalcu, da plača štrom….
Ljubezen je že ok, samo odrasli smo in smo že po zakonu dolžni skrbeti sami zase.
Jaz sama nisem več pripravljena živeti drugega in se sama ubadati s pridobivanjem sredstev za skupno življenje.
Tako da, razčsti finance, bodi pa pozorna na to, da kar je ustvarjeno v skupnem življenju se deli na pol, ne glede na to, kdo plačuje kredite in račune.

Meni je tale vajin problem resen in zaskrbljujoč. Nisem prepričana , če ga boš lahko rešila na lahko , boš morala prav zares na trdo postaviti karte na mizo.
Kot ti priporoča skela , bi hladilnik pustila prazen ( udarec pri hrani ), ravno tako vse ostalo ( kozmetika , mobitel, kako je z računalnikom , internetom?!
Tudi kar se tiče drugih gospodinjskih opravil – ne bi mu prala njegovih cot ( pr. prašek , elektrika , voda) , ne bi mu jih likala ( elektrika)….
Sicer vse skupaj deluje zelo neusmiljeno , aampak nekako se mi zdi ta tvoj partner en velik parazit.
Očitno ni prišlo to njegovo razmišljanje do izraza cela 4 leta , kar z njim živiš? Ali pa morda to sedaj bolj vidiš , ko si na porodniški, bolj kot ne doma z otrokom……
Jaz si res ne predstavljam , da mi da moj pripombo , da več pojem, ker sem doma, halo??!!
Iz tega njegovega razmišlanja je meni kristalno jasno , da boš morala vleči radikalne poteze. Upam , da imaš svoje stanovanje zavarovano , da ti ga polovico ne vzame za nameček, če se zgodi najbolj črn scenarij.
V glavnem , želim ti vso srečo in bodi odločna! S tabo ni nič narobe, narobe razmišlja res samo on!

Če bi meni partner rekel, da jaz pojem več kot on, ker sem na porodniški, bi ga brcnila tako, da bi odletel do Marsa. Nikoli več me ne bi videl.

Če mi slučajno zmanjka, rečem partnerju.. nakaže mi pa vedno več kot sem rekla .. zato, ker se mu “smilim”, ker imam le pozitivno nulo na računu. Mah, ga grem kar kušnit.

Draga tanya13
Sama sem poročena 18 let in pred 5 leti sem rodila čudovito hčerko.
Moj mož nikoli ni bil vzor skrbnosti in je vedno bil ful otročji. Nekako sva prišla do 13 keta zakona ko se je on odločil da pa je končno pripravljen na otroka.
In kaj se je zgodilo? Kaj kmalu je bil brez službe in od takrat se sprenaveda in afna da ne more dobiti službe … lari fari! Časi so res težki ampak ko sem jaz po porodniški ostala brez službe, sem pograbila prvo ki je šla mimo, da je le denar prišel v družino za hrano in položnice, da ne pristanemo na cesti. Pa čeprav je to pomenilo da bom delala kot čistilka.
Zakaj ti to pišem?
Zato ker sem potrebovala 18 let za to, da ugotovim da mu moram pokazati vrata. Ne ponovi moje napake in ukrepaj takoj. Šok, ko se po tolikih letih zbudiš in ugotoviš da si najlepša leta svojega življenja podarila nekomu, ki tega ni vreden, je hud in ti ga ne privoščim.
Beži od njega in si poišči odraslega in zrelega človeka ki bo znal in zmogel biti enakovreden partner v tvojem življenju!

Ravno zaradi takšnega načina razmišljanja, kot ga ima tvoj partner, Tanya, bi morali vsi mladi ljudje čim prej od doma na svoje, v najem sami ali z drugimi, da sploh dobijo občutek, koliko stane vsakdanje življenje. Tako jih pa do 25. ali celo 30. leta podpirajo starši, ne zaračunavajo jim stroškov, dovolijo, da si raje kupijo avto, kot da prispevajo v družinski proračun, in potem se jim seveda zdi, da življenje itak nič ne stane. Celo starši, ko je recimo tema o stroških za otroka, rečejo, da stanejo sto ali 200 evrov na mesec, saj itak tako malo pojedo, elektriko in ogrevanje imaš pa v vsakem primeru, če si sam ali z družino.

Zgleda, da bi morala biti ekonomija zasebnega gospodinjstva posebna tema že v šoli, ker kot družba proizvajamo takšne osebe.

Tanya, printaj si mesečne izpiske in ob vseh zneskih točno zapiši, za kaj je šel denar, če slučajno ni razvidno iz izpiska. Za vsak mesec dopiši tudi, koliko je prispeval partner (s točnim datumom). Čeprav si za vse sama – stanovanje je bilo kupljeno v času vajine zveze in se avtomatsko smatra, da je od vsakega pol. Če bo v primeru “ločitve” zahteval polovico ali delež, boš morala dokazovati, da je prispeval manj kot nič in da si ga ti vzdrževala. Meni se sicer kar upira zraven, ko to pišem, ker življenjska skupnost zagotovo ne pomeni cufanje za stroške, ampak tvoj partner je res skrajni primerek …. ne vem, če poznam še koga, ki bi tako izgubil stik z realnostjo (no, ali pa je samo totalno sebičen in skrajno škrt). Aja, pa ne nabavljaj več stvari še zanj. Naj sam poskrbi zase – če že tako razmišlja.

Samo za informacijo, tudi če vse ti plačuješ, kredit in vse….lahko on zahteva da ga izplačaš če ga načevljaš, ker živita skupaj in nisi stanovanje z gotovino kupila preden sta bila skupaj. Sodnik ne sprašuje kdo je plačeval, se predvideva da sta oba prispevala ker sta v skupnem gospodinjstvu. Potem pa dokaži da nista če moreš.
Btw kje najdete te kekce? Pa še otroke imate z njimi?
Sploh ne razumem, skupaj sta živela, pa si ti kupila stanovanje? Meni osebno bi bilo normalno da ga skupaj. Če pač načrtuješ skupno življenje, družino….načrtuješ, kupuješ….skupaj. Ali kako si vidva prestavljata družino?
Pa kam hudirja daje on svoj denar? Ker v 4ih letih brez vsakega stroška je pomoje že kar orng premožen:)

Tudi jaz kličem za ukrepanje in to takoj!!!
To je nedvoumno izkoriščanje!!! Moški so tukaj na svetu zato,d a preživljajo družino, tvoj pa..omg!!!!! (pri muslimanih ima ženska svoje premoženje in svoje pravice, on mora vzdrževat ženo in otroke, kje smo pa pri nas..pravno na psu ti pravim!)
A veš kaj pomeni tole, ti vse plačuješ in plačuješ kredit ampak..ker živita v skupnosti je vse od obeh, torej je tudi pol stanovanja njegovega navklmub dejstvu, da ne prispeva NIČESAR!!!!
Edina rešitev je, da začneta prav pikolovsko prispevati vsak svojo polovico stroškov za skupne zadeve (stanovanje, stroški, investicije, otrok in vse zanj, prehrana, čistila, toaleta – marš, če sam zine, da si ti na porodniški, saj vendar hraniš njegovega otroka!!!!!). Kar vsakemu ostane pa je “za njegove potrebe” al kako…. Moraš se zavedat, da je vse kar je v skupnosti ustvarjeno z delom (torej plače in honorarji in ostalo) od obeh partnerjev. Kam pa on vlaga “svoj” denar???? Bodi previdna, da je kaj, saj imamo v Sloveniji obupen pravni sistem! Ne dobiš nič kar si vložila, tvoje se vse popapa ali vidi (stanovanje), finančne transakcije pa ..četudi so vidne iz aviona jih sodišče ob ločitvi ne bo hotelo videti in boš morala ti nosti dokaze tja, ki pa jih zaradi ako varstva osebnih podatkov ne boš nikoli mogla pridobiti. Če ti plačuješ stroške kredita za stanovanje iz “tvojega” deleža morata imeti to pogodbeno rešeno, češ, da je to tvoje in ne skupno (čeprav takih predpogodb ni pravno korektno sklepati…), saj če je stanovanje napisano nate to še popolnoma nič ne pomeni.

Mislim, da sta na pragu razhoda, vendar ne popuščaj, to kar počne je ekonomsko nasilje in ne dopusti tega nad sabo. Če boš vztrajala “zaradi ljubezni” se boš na stara leta strahotno kesala, ker ti bo pokradel VSE! (vem, sem imela enega takega in danes žviim v najemu, on se pa sonči v moji hiši kamor sem vložila denar od prodaje dediščine!!!! pa na sodišču že pet let zadeva ne pride do poštenega epiloga..ker vztrajam bom najbrž kaj malega dobila, še več pa izgubila v pravdanju!)

Saj veš: čisti računi dobri prijatelji, med partnerji pa to tudi in še bolj velja!

Ljubita se ,skupaj živita,otroka imata napredek je že da je pripravlen dat denar za položnice,daj mu čas lahko da se komaj uvaja pa ne ve kako kaj poteka.Lepo se zmenita,nena se prepirajta bo že prišel k sebi in bo sam dal denar tudi za ostale stvari.Nena pa poslušaj razne čenče po tem forumi,ker komaj čakajo da spravlajo ljudi narazen.