Partner se mi ne posveča in ne vlaga v zvezo
Pozdravljeni,
s trenutnim partnerjem sva skupaj 7 let, jaz jih štejem 27, on 32. Zveza torej traja od študentskih let in je bila od samega začetka precej burna. Je moja prva resna zveza in verjetno mi ni potrebno razlagati, da sem od samega začetka videla samo njega. On je bolj “odprtega tipa” in ko sva začela to zvezo je neprestano (še posebej pod vplivom alkohola) komuniciral z drugimi ženskami na neprimerne načine (dosti jih je osvajal), medtem ko je do mene bil psihično in nekajkrat tudi fizično nasilen (vzrok je bil alkohol, v treznem stanju je bil “normalen”).
Mene je to takrat tako hudo prizadelo, da sem ga želela nekako prikleniti nase (seveda, zaljubljena 18-letnica) in sem delala za njega dobesedno vse, samo da bi ostala skupaj. Žal sem tudi nenehno preverjala, kje je, ga klicala, imela ljubosumne izpade itd. (danes vem, da je bila to napaka). Študentska leta so minila, oba sva se zaposlila in jaz sem začela delati na sebi. Danes sem le še senca sebe izpred nekaj let in ponosna na to, kar sem dosegla.
Žal pa v zvezi nikakor ne napredujeva. Živiva še vedno ločeno, skupaj sva ob vikendih, vmes preživljava čas vsak po svoje, večinoma v službah. Ko sva skupaj, se počutim kot da sva prijatelja, skratka ob meni počne to kar bi sicer počel tudi doma – gleda tv ali pa na telefonu posnetke na youtube, tudi po cel dan, z mano se ne ukvarja. Objemov in poljubov ni bilo niti na začetku, vendar sem ga takrat sprejela takšnega kot je, hladnega in sem si govorila da se bo sčasoma že spremenil. Seks je samo še občasen in gre res samo za seks, brez čutnega doživljanja, povezave med partnerjema. Priznam, da se tudi sama ne trudim več, saj sem bila na začetku velikokrat zavrnjena. On namreč nima nobene želje po izkazovanju čustev, nežnosti…
Sedaj ko razmišljam drugače pa si sama želim več in sčasoma ustvariti tudi družino, čutim pa, da me ta zveza ovira, duši, skratka vse prej kot osrečuje. On ni pripravljen vlagati nič, vendar pravi da me ima rad in ne želi končati (sam pravi tudi, da se trudi), a žal svojih čustev ne kaže. Tak ni le do mene, temveč tudi do drugih – ne govori prav dosti, razen kadar spije kakšen kozarček. Nekako se mi zdi, da ni pripravljen odrasti in da mu taka zveza ustreza – lahko reče, da ima punco, vendar je kljub temu večino časa sam. Ker ne živiva skupaj mu ne kuham, perem itd., tako da od mene nima praktično nič, zato mi je še manj jasno, zakaj ne želi končati.
Sama sem tik pred tem da končam zvezo, vendar sem sama zelo empatična in čustvena oseba in se nenehno sprašujem kako bo z njim – kaj bo za prihajajoče zimske praznike in njegov rojstni dan, saj ne želim, da je sam. Veliko lažje bi mi bilo, če bi zvezo končal on.
Če je imel kdo podobno izkušnjo bi bila zelo vesela nasveta, kako čez vse to, da nekako neham misliti na to kaj bo z njim in končno postavim sebe na prvo mesto. Lp
Cloveka se tezko spreobrne… Js v zvezi nisem mogu pa sm tud skoraj 5 let trudu da bi bla mislenja da ce nekaj delas za dom da je korist od tega ne pa da delas k mas cajt.. Tko da pri teh letih ga bos tezko spremenila ker ravno zdaj bi mogu biti najbolj zagret za vaju in nadaljno zivljenje. Tko da ce negre na bolje dobro primisli ali je pravi zate
Kot v komentarju pred mojim “zadnji stavki kažejo, da te čaka še veliko dela “.
Torej, tole :
Sama sem tik pred tem da končam zvezo, vendar sem sama zelo empatična in čustvena oseba in se nenehno sprašujem kako bo z njim – kaj bo za prihajajoče zimske praznike in njegov rojstni dan, saj ne želim, da je sam. Veliko lažje bi mi bilo, če bi zvezo končal on.
Zelo se motiš, če iskreno verjameš, da ga ne pustiš pač zato ker si “zelo empatična in čustvena”.
Empatija oziroma sočutje se, kot vsa čustva, začne pri sebi.
No poglejmo. Jaz sem empatičen človek in ko berem tvoj opis zveze že OD ZAČETKA dalje, čutim, da ti je moralo v življenju biti res hudo in travmatično, da si v tako neljubečem vedenju, kot ga je kazal tvoj fant, prepoznala “ljubezen” in se je za povrh oklenila z vsemi štirimi. In skozi vsa ta leta, kaj se je dogajalo s spomini na tisto neprijetno, z napačnimi vzorci…? Videti je, da prav nič : ostali so lepo potlačeni in skriti pod aktualnimi problemi, ki jih povzroča predvsem partner, kar je dobro, ker je tako fokus na njem. Ne na tem, kar je v resnici tvoja težava.
Kje je torej tvoje sočutje do SEBE? kje so tvoja čustva do SEBE? ( ljubezen do sebe, zaupanje vase, samospoštovanje…. )
Namesto tega si tako navezana na ta neodnos, na to nezrelo, neljubečo osebo, da ga ne moreš zapustiti. A to uvideti terja zares delo na sebi, po možnosti s pomočjo terapije. Dokler tega ne uvidiš, pa si priskrbiš primeren izgovor, da ne zapustiš neustreznega, hladnega odnosa : “empatična in čustvena ” kot si, te preveč skrbi zanj. In še prazniki. ( Do katerih sta več kot dva meseca in pol! To je absurdno. ) In potem še to in ono. In potem dopusti. In potem…..?
Ti nimaš kaj skrbeti zanj. On je odrasla oseba. Naj je čustveno ali psihično še tako nezrel, je samostojen in opravilno sposoben in predvsem je zase odgovoren izključno on sam. Tako kot ti zase. Poskrbeti moraš torej zase. Ko boš to zares začela početi, bo odnos in on z njim vred odpadel s tebe kot posušena krasta. Dokler imaš namesto nje še vedno živo rano, pač ne bo šlo.
Poguglaj napr. zasvojenost z odnosi in nevarni /izogibajoči stil navezanosti.
Ko rečeš ” ne želim, da je sam “, v resnici sporočaš “ne želim biti sama “. Kar vsi razumemo in večina misli enako. Človek je pač družabno in družbeno bitje in se v odnosih kali, zori in potrjuje ( če so odnosi primerni, seveda! ). Toda kdor ostaja v tako disfunkcionalnih odnosih, samo da ne bi bil sam, to pomeni, da nekaj tu ni v redu. To je tako kot bi na smrt žejna žival- ker ne bi našla vode – pila bencin. Samo da je tekoče in malce podobno vodi! In kam bi jo to pripeljalo?
Pozdravljeni,
hvala za vaš odgovor. Moram priznati, da sem ga kar večkrat prebrala in da je v njem čista resnica. Pravilno ste ugotovili tudi, da sem že kot otrok doživela precej travm. Odraščala sem namreč brez očeta (bil je prisoten do mojega 5. leta starosti), vendar je bil vse prej kot vzoren oče. Naju s sestro ni maral, do mame je bil fizično nasilen, imel je velike težave s psiho, ki so se končale z njegovim samomorom pri mojih 5. letih.
Da sem z delom na sebi napredovala se je bolj nanašalo na to, da mi je uspelo spoznati, da to kar imava sploh ni partnerski odnos, da zveza ni zdrava in da to ni tisto, kar bi si želela. Do njega danes pravzaprav ne čutim ljubezni, bolj odpor. Skratka, spoznala sem, da njega ne morem spremeniti, kvečjemu lahko spremenim le sebe. Seveda vem, da me čaka še veliko dela na sebi, želim le zbrati dovolj poguma in ga izbrisati iz svojega življenja, da lahko pričnem na novo spoznavati sebe in se naučiti imeti rada.
Jaz ti priporočam, da čimprej in za vsako ceno zaključiš. Sama sem bila v podobni vezi in sem razmišljala na enak način kot ti. Veze nisem mogla zaključiti, ker me je preveč “skrbelo” zanj in zato kako bi to vplivalo na mojo in njegovo družino,… pa še kup izgovorov sem našla za to, da ne zaključim. Midva sva sicer živela skupaj, ampak najini dnevi so potekali kot da ne. Sama sem tudi iz zelo tradicionalne družine, navajena, da je treba “potrpet” in tako naprej. Vedno sem se počutila kot, da sem samo kljukica na seznamu, hkrati pa tudi on ni hotel zaključit. Na koncu sva se odločila še za otroka, … takrat je potem počilo, ker je hotel živet tako kot prej. Končalo se je tako, da je spoznal svojo novo sanjsko žensko in me vrgel na cesto z dojenčkom in to je nekaj kar ne moreš potem popraviti. Zdaj ima moj otrok takega očeta in za vedno si bom to očitala. Hvaležna sem za otroka, ampak hkrati vem, da bi si zaslužil veliko bolj srečno otroštvo. Pa tudi jaz in ti si zasluživa več od življenja.
Vem, da ti je težko in da si želiš, da bi bilo drugače, ampak ne bo. Res si zaslužiš več, pa tudi on.
Da, uradno sva v zvezi 7 let, teče osmo leto in nimam jih še polnih 27, do te številke mi manjka še par mesecev. Nikjer nisem napisala, da sva začela pri mojih 18, napisala sem, da sem bila “zaljubljena 18-letnica”, saj sva se takrat šele spoznala, da sem vse delala zanj pa se nanaša na naslednja 3-4 leta, ko sva že bila v zvezi in se je obnašal kot sem napisala. Ne vem, kje sem napisala da me je pri 18 varal? Pravzaprav niti nisem napisala da me je varal, se je pa spogledoval z drugimi.
Ni potrebno takoj obsojat, se zavedam da sem precej nejasno zapisala stvari, ker je toliko vsega da enostavno nisem vedela kako izpostavit bistvo. In če vam vse štima v zvezi hvala bogu, sem vesela za vas, ni pa potrebno nas, ki nimamo takšne sreče, obsojat, da so naše zgodbe “izmišljotine”. Res prijazno in zrelo od vas.
”Objemov in poljubov ni bilo niti na začetku, vendar sem ga takrat sprejela takšnega kot je”
če je to res, da ni bilo objemov in poljubov in da jih tudi zdaj ni…te ne razumem…ali je tebi to ok da tega nimata? meni to ne bi bilo sploh sprejemljivo…ne vem kaj še delaš s takim moškim…resnično razmisli…to res ni ok…to pomeni da se ti v tej vezi že od začetka sploh ne počutiš ljubljena in se nekako ti sama prepričuješ v to da se ljubita…kako pa potem začneta seks? brez objemanja, brez poljubljanja?
pomisli, takrat si bila mlada ko sta se spoznala, 18 let in ti si se s tem takrat pač sprijaznila, verjentno ti je bilo tudi mal nerodno se preveč objemat in poljubljat, zdaj si pa že zrela ženska in ti to rabiš in ne rabiš ga več sprejemat takega kot je… pejt naprej…išči si takega ki ti bo to sposoben dati…
Objemov in poljubov ni bilo, seks pa je? Ali tudi tega ni?
Eni moški so sicer taki, ne znajo izražat čustev, sploh ne kje v javnosti, kar pa še ne pomeni, da te tak ne more imeti rad in da te ne spoštuje. Pri tebi, glede na napisano, tudi tega ni. Moj nasvet, pojdi, preden pride otrok. Potem je težje.