partner ne verjame, kako dokazati, pokazati???
noseča sem, na začetku. Večinoma časa slabe volje, jokam za brezveze. Mislim da je depresija. Nočem biti taka. Partnerju povem, da rabim bližino, da rabim dokaze, da me ima rad. Pa mi vsak dan pokaže, ampak ga rabim bolj kot ponavadi. Pa me sloh ne dojema, kaj hočem od njega, zato je vsak dan na seznamu moje jokanje in kreganje. Pravi, da je vse v moji glavi, da se naj zberem in začnem razmišljati pozitivno. Pa probam, pa ne gre. Vedno se nekje ustavi. Vedno najdem en majhen problem, da ga preštudiram in se zaradi njega potem sekiram. Rada bi uživala v nosečnosti, Rada bi bila vesela z družino. S takim vedenjem, pa vem da njega odbijam. Vem da so hormoni krivi, pa se vseeno se že sama sebi zdim zmešana.
Dvakrat sem bila noseča pa…ne vem no. Se na hormone izgovarjat mi ni glih. V ta drugi nosečnosti sem se ločevala. Jasno, da sem bila čist na tleh. Hormonov nikdar nisem krivila. Problemi so bili drugje. Pač poti so se razšle.
Ne rečem, morda malo, v večini primerov pa se mi zdi, da se ženske zgovarjate nanje, ker morda se vam zdi, da se vam moški premalo posveča al pa kaj…
Ne vem no, želim ti lepo nosečnost…
kaj pa vem, sem bila kar nekajkrat noseča, čist na začetku, kot praviš da si sedaj ti, pa sem bila taka šele ko se je končalo. depresija je sicer bila pri nama nekaj normalnega, ker ko je otrok zaželjen in planiran pa ga izgubiš ni ravno prijetno. obkrat ko sem donosila pa so se “hormonske ” motnje pojavile šele po kakem mesecu po porodu. v času nosečnosi pa sem bila vedno pretirano dobre volje. da ti je slabo, hja normalno da ti je…… da si utrujena je tudi normalno. ma če se boš smilila sama sebi, ne bo nič drugače. da ti mora vedno znova dokazovat da si ti to kar želi,….. to pa ni ravno normalno res ne.
da imaš t.i. sindrom gnezdenja je še prehitro, sicer se meni pojavlja tudi v dneh pred M, ma to nima veze z tem kar pišeš ti, to pomeni da enostavno vidiš v domačem okolju stvari ki jih je treba nemudoma uredit, pospravit, pa te sicer v drugih dneh ne motijo.
no ja želim ti lepo nosečnost….
v treh nosečnostih se mi je to pojavilo v eni, ko sem imela še najmanj ostalih problemov- stanovanjski problem rešen, sama nosečnost b.p. ,kar pri ostalih dveh ni bilo, pa sem ravno pri tem doživljala take napade-kar jok brez veze, občutljivost, ne moreš verjet, solze so mi tekle, pa nisem vedela zakaj.. K sreči je minilo v dobrem mesecu.
Punca zberi se in naj ti bo jasno, da sedaj nisi sama. V tebi se razvija drobno bitjece na katerega vplivajo vsa tvoja počutja. Pozabi na sebe, prioriteta ti je tvoj otročiček. Sedaj je pomemben samo on in, ko boš spet postajala labilna, spomni se nanj.Otrok se mora razvijati brez tvojih čustvenih pretresov in čutiti mora ljubezen. Ko bo prikukal na svet, bo zdravi dobrovoljček.
Pomisli na štručko in to vedno in verjemi mi; ni je večje sreče, kot tvoj otrok! Poskrbi zanj!!!!!!
Vso srečo ti želim!
mislim da bo tole kar držalo … če sicer nimaš problemov, si jih pa sam narediš, za njih pa okriviš hormone :))
sem bila 2x noseča, prvič premlada da bi sploh razmišljala o kakšnih hormonih ali problemih, je bilo vse v rožicah … drugič pa sem z nosečnostjo imela resne probleme in za “hormonske” ni bilo časa.
9191 zberi se, poštimaj v glavi in se zavedaj da si ti nad hormoni!
mislim da bo tole kar držalo … če sicer nimaš problemov, si jih pa sam narediš, za njih pa okriviš hormone :))
sem bila 2x noseča, prvič premlada da bi sploh razmišljala o kakšnih hormonih ali problemih, je bilo vse v rožicah … drugič pa sem z nosečnostjo imela resne probleme in za “hormonske” ni bilo časa.
9191 zberi se, poštimaj v glavi in se zavedaj da si ti nad hormoni![/quote]
do druge nosečnosti sem bila tudi jaz najbolj pametna glede tega ja…
Ja, zdaj naj se pa sekira, ker se ne počuti kot bi se morala. Pa nasvet, pozabi na sebe! Halo, a si malo pritegnjena. In do kdaj naj bo pozabljena? Tam ene do štiridesetega leta starosti najmlajšega. Ne seri s takimi. Če bo poskrbela zase bo lahko tudi za otroka. Obratno bo pa izgorela. Mislim, res, kakšna cankarjanska mati si. Jao! Potem se pa navleče na otroka in ga ne spusti od doma pred 40 letom. Pa še takrat se obnaša kot nedonošenček. Mislim, kakšni predpotopni idiotizmi.
Jasno, da so hormoni, vsaka nosečnica to doživlja drugače. Enim ni nič, enim je vse sijajno, drugim se pa podira svet.
Lej, stisni se k partnerju pa je. Poišči njegovo bližino, kaj pa je to takega. Moški veliko bolj odreagirajo na body language kot pa na besedno dokazovanje. Partner se mora pa tudi vživeti v to, kar doživlja žena. Ampak ti povem, da se jim v glavi zjasni šele takrat, ko se ti začne spreminjati telo. Tista črtica na testu je samo en podatek :))) On ne doživlja sprememb tako zgodaj kot ti.
Nihanje razpoloženja je čisto normalno, lahko se tudi razjeziš, razjokaš, smeješ – vse je dovoljeno! Resno vpliva na otroka le dolgotrajen stres, kar pa pri tebi ni ravno primer.
Vse bo ok. Kakšen film si poglej, da se boš že tam izjokala, ker potem pride dobro razpoloženje, ki je prav tako močno. Skratka, amplituda nihanja čustev je visoka in niha večkrat na dan.
V moji prvi nosečnosti je bilo vse v obliki solza. Še sedaj ne vem zakaj. Jokala sem 9 mesecev. Nič mi ni manjkalo, služba, denar, mož, hiša,nosečnost zaželjena bolj kot vse na tem svetu. A ne jaz pa jokat in jokat. Otrok, ko se je rodil je bil naporen, jokav, siten ,sedaj je zelo zelo čustven za fanta. Je bolj kot punčka.
V drugi nosečnosti nobene solze, korajžna, vesela, porod hiter, otrok zlat, nasmejan, pravi osvajalec je.
Tako, da vem o čem govoriš. Meni ni pomagalo nič , da bi solze posušila. Nekdo me je samo pogledal pa sem padla v jok. Noro res ampak tako je bilo in hudo je. Kar ne moreš iz svoje kože.
Si pa želim še eno nosečnost tako kot DRUGO.
Zjoči se kolikor upaš, ne tiščat v sebi čustev.Pa posvet s ginekologom. Mogoče so sedaj kaj pogruntali na to temo.
Srečno
Kot pišeš se partner trudi, ampak tebi ni in ni dovolj
Vzemi se v roke, da ne boš na koncu ostala sama, ker te bo imel poln kufer
Ne potapljaj se v to!
Premalo ta pravih problemov imaš… nič drugega…
Jaz sem imela bolj kot ne celo nosečnost težave (krvavitve, popadki pri 22 tednih, težave z mojim zdravjem,…) Partner je bil cele dneve zaradi službe odsoten, ma mi na misel ni padlo, da mu težim s tem, da se mi premalo posveča! Posvečal se mi je kolikor je pač zneslo. Drugače sem pa jaz odrasla in ne rabim, da kdo ves čas skače okrog mene, da se jaz dobro počutim. Ne rabim stalnega dokazovanja!
Pazi… Kdor hoče preveč, ima na koncu zelo pogosto nič… 😉
ti bi bila pa terapevt za poporodne depresije![/quote]
Če trpi avtorica teme za depresijo (ali pa sumi na to) naj to pove svojemu zdravniku in naj si poišče pomoč! Se da marsikaj pomagat in tudi partner bi sigurno sodeloval, če bi bilo potrebno (glede na to kako ga opisuje)To kar pa zdaj počne avtorica je pa eno navadno izsiljevanje pozornosti! Vedno najdem en majhen problem, da ga preštudiram in se zaradi njega potem sekiram. In se strinjam s tistimi, ki pravijo, da nima večjih problemov in je zato pač ta hud.
Torej avtorica: poišči si strokovno pomoč! Mogoče ti bo pogovor z zdravnikom ali psihologom dobro del. Moji sestri, ki je med nosečnostjo padla v depresijo, je to zelo pomagalo. Da jo je poslušal nekdo, ki ni bil čustveno vpleten. Je bil učinek povsem drugačen, kot če smo se z njo pogovarjali njen mož in ostali domači. Kar ji je rekel kdo od nas je čutila kot nerazumevanje in kot nekakšno ogrožanje. V pogovorih s psihologinjo pa je na stvari pogledala drugače. Tam se je tudi naučila različnih tehnik sproščanja, ki so ji potem zelo pomagale, ko je to počutje spet prišlo.
Nasvet partnerja, da bolj pozitivno glej na vse skupaj je pa dobronameren in ga kot takega vzemi!
SUPER SI
Si pa res trapa. Imenuješ me cankarjanska mati ( ta je pokazala nesebično ljubezen do otroka, četudi odraslega ) pa predpotopni idiotizem. Jaz menim, da sem punci dala dober nasvet, da jo spodbudi, da ne bo samo jokala z mislijo, kako boga in žalostna je. Odgovori mi lahko samo ona, če je mnenja, da sem idiot. Kar se pa tebe tiče. Ubogi tvoj otrok.Kakšna si kot mama? Ga objameš, ko te potrebuje, ali si rečeš; ne, jaz nisem cankarjanska mati?
Moja otroka sta oba zaključila doktorat ( hči pred dvema letoma, sin ga je letos). Sem bila samohranilka, težko je bilo, ampak bila sem vedno tam, ko sta me potrebovala. Oba sta že na svojem ( pred 40 letom, ha, ha ) in vsi vemo, da si bomo stali ob strani. Bo pri tebi tudi tako?
Nasvet zate; vzemi kakšno knjigo v roke!
ti bi bila pa terapevt za poporodne depresije![/quote]
Če trpi avtorica teme za depresijo (ali pa sumi na to) naj to pove svojemu zdravniku in naj si poišče pomoč! Se da marsikaj pomagat in tudi partner bi sigurno sodeloval, če bi bilo potrebno (glede na to kako ga opisuje)To kar pa zdaj počne avtorica je pa eno navadno izsiljevanje pozornosti! Vedno najdem en majhen problem, da ga preštudiram in se zaradi njega potem sekiram. In se strinjam s tistimi, ki pravijo, da nima večjih problemov in je zato pač ta hud.
Torej avtorica: poišči si strokovno pomoč! Mogoče ti bo pogovor z zdravnikom ali psihologom dobro del. Moji sestri, ki je med nosečnostjo padla v depresijo, je to zelo pomagalo. Da jo je poslušal nekdo, ki ni bil čustveno vpleten. Je bil učinek povsem drugačen, kot če smo se z njo pogovarjali njen mož in ostali domači. Kar ji je rekel kdo od nas je čutila kot nerazumevanje in kot nekakšno ogrožanje. V pogovorih s psihologinjo pa je na stvari pogledala drugače. Tam se je tudi naučila različnih tehnik sproščanja, ki so ji potem zelo pomagale, ko je to počutje spet prišlo.
Nasvet partnerja, da bolj pozitivno glej na vse skupaj je pa dobronameren in ga kot takega vzemi![/quote]
kaj sedaj ,izsuljuje ali ima depresijo?