Pozdravljeni!

Rabila bi en mali nasvet. Noseča sem 9t in tega otroka sem si zelo želela, čeprav sem stara šele 21 let in vem da bom zaradi nosečnosti zgubila službo.
Pripravljena sem na posledice da sem nezaposlena – ampak bom vsaj mela svojo pikico…
problem nastane pri partnerju. 2leti je starejši od mene, hodi na fax in živi 60km stran od mene.
Po eni strani ima prav, ko misli na splav, po drugi strani pa tudi ni tako težko to težavo prestopiti.

Kako naj mu dopovem, da imeti otroka ni tako velik bavbav!?

težko,ker razmišla zelo nezrelo, pa tud otrok ne živi v NJGOVEM telesu, pa še zelo mlad je.Svetujem, da narediš kot čutiš. Če sta se podala v svet spolnosti, sta se podala tud v SVET ODGOVORNOSTI, tukaj pa žal tvojega gospoda zmanjka, očitno je pripravljen sam na veseljačenje.

Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor! Partnerju pojasni svoje občutke, povej mu, da bi te splav spremenil, da bi to le zelo steška prebolela, da ti ne bi bila več ti, če bi to sprejela…. oziroma povej mu kaj čutiš. Hkrati pa mu dovoli, da ti tudi on pove kaj on v sebi doživlja, da izpove svojo skrb, strah, nelagodje, morda občutke nesposobnosti, da bi že lahko postal uredi očka…. Najbrž, ga je prihajajoči otročiček presenetil… Mlada sta še in gotovo je negotovosti v njem veliko. Bodi nežna do njega a hkrati odločna! Vem, da je težko!!! Lahko se obrneš tudi na kakšno strokovno pomoč. Predvsem pa se veseli otročka, ki nastaja v tebi. Saj življenje ni vedno enostavno, toda vse se da in življenje je največ vredno!

Pozdravljeni Klaudia!

Pridružujem se mnenju bralke okaoke, ki pravi, da je potreben pogovor s partnerjem. O čustvih, ki jih gojita drug do drugega, o občutkih, ki jih imata glede nosečnosti, starševstva, o prihodnosti, o morebitnem skupnem življenju, o pozitivnih in manj pozitivnih vidikih starševstva kot tudi o posledicah splava, o idejah, kako bi bilo možno usklajevati študij, starševstvo, morda tudi kakšno študentsko delo.

Ker ste zaposleni, boste imeli pravico do starševskega nadomestila. Uveljavljali boste tudi pravico do družinskih prejemkov, pomoč ob rojstvu otroka in otroški dodatek. Če boste zgubili službo in boste nekaj časa nezaposleni, vam bo na pomoč priskočila država s svojimi možnostmi pomoči, na primer: redna in izredna denarna socialna pomoč.

Pravite, da ste si otroka zelo želeli in da ste se pripravljeni soočiti s posledicami. Partner pa se je verjetno ustrašil starševstva in zato premišljuje tudi o drugih možnostih. Verjetno sta nosečnost želela odložiti na poznejši čas, ko bi že imela temelje za skupno življenje. Občutki strahu so razumljivi, celo običajni, “normalni”, saj imeti otroka, skrbeti zanj, ga vzgajati pomeni veliko odgovornost. Z medsebojnim sodelovanjem, usklajevanjem, vzajemno podporo, pomočjo in seveda tudi z ljubeznijo bi oziroma bosta zmogla tudi vidva. Končna odločitev pa je samo vajina oziroma vaša. Srečno!

Pogovor, seveda.
Denar in materialna preskrbljenost se mi pri odločitvi za otroka ne zdita najodločilnejši faktor, sploh, če lahko kakšno leto malček računata na pomoč staršev, vsaj pri stanovanjskem problemu.
Ob tem se mi zdi pomembno tudi to, kako dolgo sta že skupaj.
In ob tej odločitvi boš tudi spoznala, kolko je trdna in perspektivna vajina zveza.

v nedeljo 18.marca sem po naravni poti izgubla otročička, ki sem si ga strašno želela.to se mi je zgodilo že tretjič, stara sem 40 let.da bi bila situacija še tega me je še partner zapustil tako da sem ostala sama s svojo bolečino.noseča sem bila 2 meseca.,srček je bilo prejšnji petek že lepo videti kako utripa.potem se je zgodilo.šla sem pod tuš…kopalna kad je bila polna….peljali so me v bolnico kjer so v nedeljo stvar dokončno opravili saj otročička pač v meni ni bilo več.groza samota opeharjena čustev sama.punca glavo pokonci nikar splava verjemi mi da je to za žensko najhujša kazen same sebe, ki te bo spremljala vse življenje. lep pozdrav in srečno uživaj s svojim otročičkom ki ti bo dal tudi moč in veselje v tvojem življenju

tačka žal mi je za tvojo pikico. Lahko si samo mislim, kako ti je. Bodi pogumna in ne obupaj, tudi zate bo enkrat posijalo sonce sreče.

sama sem imeal podobno situacijo…otroka sem si noro zelela,potem pa je partnerjevo nasprotovanje pripeljalo tako dalec,da sem naredila splav.po tistem sem bila zelo zalostna,kar nekaj casa se nisem sprijaznila z zadevo.to so tezke stvari.cez dve leti sem ponovno zanosila.splava nisem naredila.ker otrok ni bil nacrtovan,mi ta isti partner se danes…po petih leih ocita,da sem jaz kriva, da imava tako kmalu otroka in tako dalje…..ce zdaj pogledam nazaj mi ni zal, da sem prvic naredila splav,ker sem veliko dozivela v tistih dveh letih.bi mi pa bilo zal ce nebi drugic zanosila,saj sem se sele z drugo nosecnostjo pomirila v sebi zaradi splava.karkoli bos storila bos ti nosila posledice.vsaka pot je prava.zapomni pa si da bolj kot splav bolijo besede,ko ti partner rece…ja zdaj pa mas saj si sama hotela otroka…in te besede se bodo pojavile vedno ko bo slo kaj narobe.midva imava hcerko staro 5 let in kadarkoli pojamram ali mi je kaj hudo..poslusam ocitanje.pa ko sem si zelela se enega otroka…je rekel ja ce nebi imela tega tako kmalu,bi pa imela dva zaporedoma…zdaj pa nic ne bo.
tako da…ne vem…jaz ti svetujem splav.in po tistem dobro premisli ce ej ta fant pravi zate.

Moja izkušnja:
Takrat stara 21 let, partner nekoliko starejši, nenačrtovano zanosila…vpisana na faks, po prepričevanju partnerja splavila…starši nikoli izvedeli!Sicer pa sem si otroka močno želela!
Danes: stara 30 let, pred leti diagnoza raka na materičnem vratu, zaradi posledic splava, po vsej verjetnosti NIKOLI več ne bom imala svojih otrok!
Svetujem ti, krepko premisli, sploh če si otročka želiš. Ni vse tako črno kot je na prvi pogled in slej ko prej se obrne tebi v prid.

lp, Lara

Vidim da ste napisali kar veliko odgovorov. Hvala vam vsem za svetovanje.

Sva se pa s partnerjem odločila da otroka obdrživa. Kakšno leto ali dve bova živela pri mojih straših potem bomo pa vidl kako naprej.
Sva bla prejšnji petek na nuhalni svetlini in se ves raznežu ko je vidu kako brca po trebuhu gor in dol. Pa še punčka naj bi bila ki si jo tako želi.

Tako da se je vse srečno izteklo.

Hvala še enkrat za odgovore

LP Klaudia

zapomni pa si da bolj kot splav bolijo besede,ko ti partner rece…ja zdaj pa mas saj si sama hotela otroka…

To je pa sto na uro debilno! Mogoče si pa ti z napačnim partnerjem, kakšnem dec pa je, da ti takole govori? Ia a te njegove pripombe sliši tudi punčka? No, če jih enkrat bo, se bo počutila presneto nezaželjeno na tem svetu. Koliko sta pa stara? 15 let? Po napisanem sodeč, bi se mogla ti malo vprašat v kakšni zvezi živiš, ne pa puncam dajat nasvete. Drgim bi pomagala, sebi pa očitno ne moreš.

uh Ronja, mene so zabolele tvoje besede, kaj šele Madaleo. težke besede.
ampak Madalea ima še kako prav. pa čeprav nima pravega partnerja. veš, tudi ti bi bila lahko na istem, kot je ona. Ljudje se trudimo reševati probleme, pa včasih ne gre. partner mora sodelovati, če ne ni nič.
glede otroka se pa strinjam z njo, tudi jaz sem kriva za otroka, čeprav sva se VSE lepo zmenila. danes (na srečo dva meseca nismo več skupaj) mi pravi: hotla si met pankrta, pa ga mej!!
veš, tudi moj otrok je najbrž kdaj slišal te besede, najbrž ga je zelo zabolelo, meni so se te besede zasidrale globoko v srce.
ampak, midva greva pogumno in ponosno naprej, njemu se pa zdaj vse podira …
sem pa zadnjič brala post od Katarine o stikih staršev in otrok. In sem se zelo zamislila …

Klaudia, zate sem pa zelo vesela, sploh ker praviš, da se je vse lepo izšlo. Držim pesti za tvojo družinico. In oglasi se še kaj …

lynn

Kdo nosi otroka v taksnih primerih? Mati ali oce? V kolikor je noseca zenska je otrok njena odlocitev