Občutki so mešani. Dolgo sva bila skupaj, 11 let, od tega polovico časa poročena. Ne moreš kar tako zbrisati let. Ampak pobuda je bila moja. Počutila sem se odtujeno, neljubljeno, čeprav sva na zunaj funcionirala kot zgleden par. Zaradi mene tudi nisva imela otrok. V takšnem razpoloženju si jih nisem želela.

Stara sem 31 let, začenjam na novo.

Izkupiček? Velika izkušnja, zdaj vem, kaj v življenju hočem, ostalo pa je malo grenkega priokusa.

Mogoče bom proslavila tole novo situacijo, ko prestopiš iz enega obdobja v drugo.

Ima kdo podobno izkušnjo?

Iskrene čestitke in obilo sreče, veselja in osebnega zadovoljstva Ti želim na novi življenjski poti. Ali si že priredila razporočno slavje?

No saj človek pri 30 -tih ne bi nikoli izbravl enakega kot pri 15, ker je do 27 leta še otrok

Relika, pozabila si omeniti, če si je najela dobrega odvetnika da ga “ožme”!!

Vse izkušnje so dobre. Zakaj? Iz njih se praktično naučimo tistega, kar je za nadaljnji razvoj nujno potrebno, da bi lahko napredovali.

Tudi ločitev je dobra odločitev, ko zmanjka možnosti. Je tudi dobra, ko vpleteni pridobijo, sploh kadar še ni otrok, je stvar mnogo lažja.

Ti bo pa v bodoče zanesljivo koristilo spoznati osnovne razlike med moškim in ženskim načinom razmišljanja. Zakaj? Da boš vedele kaj točno se dogaja pri tebi, ko se počutiš odtujeno in neljubljeno. Gre za stvar, ki še kljub vsemu ostaja v tebi in bo ponovno oživela. Kdaj? Ko boš v vedenju novega partnerja spoznala sled nekega vedenja, ki te bo spomnilo na preteklo razmerje.

Imam dvoje vprašanj:

Kaj mora storiti partner, da pri tebi dobi takšen odziv?
Kaj bi lahko storila ti, da bi bilo drugače in bi dobila tisto kar želiš?

Dokler ostanejo motivi za tvoje občutke enaki, boš dobivala enake rezultate. Torej je smiselno, da se v bodoče ‘opremiš’ z novimi znanji in taktikami. Glede na tvoja leta je še ogromno možnosti in priložnosti, da zaživiš polno ter ljubeče življenje.

Sam zase vem, da imam zelo razvito intuicijo in pri moji Sorodni Duši zaznam, če se pri njej pričenjajo dogajati takšni občutki, kot jih omenjaš, da so prispevali k ločitvi. A sem bolj redek primerek moje (moške) vrste, ki ima to znanje in sposobnost. Imam pa tudi srečo, da ona ve, kako mi takšno ugibanje lahko prihrani čas in energijo, ter mi večinoma takoj pove, da rabi NEKAJ MINUT POZORNOSTI. Gre za pozornost, da jo poslušam kaj je doživela, kaj se ji je zgodilo, kako se je ob tem počutila, včasih si želi pozornost v obliki dotika in nežnosti. Pri tem je tudi uvidevna. Reče mi: Dragi, ko boš to končal bi želala, da me nekaj časa poslušaš. Ali pa: Želim si, da se malce pocrkljava. Večinoma se takoj odzovem, saj se je nekaj najlažjega kakšnih 5-10 minut izklopiti. Če pa sem že ravno sredi nekega pomembnega opravila, navdušeno odvrnem: Super, te lahko prosim za dve minuti, da to dokončam.

Seveda sem pozoren, da se to tudi v resnici zgodi. Seveda sva se oba morala tega naučiti sama. Ne doma in ne v šoli se tega praviloma ne naučiš. Naučiš se le skozi življenje in v lekcijah, ki so tudi boleče.

Torej, dobiti tisto kar želim je lahko tudi preprosto. Tudi od moških. Saj je vendar vsak moški sposoben to narediti. Je pa razlika, da moški tega večinoma ne zaznavamo (zaznavajo), ker se v možganih odvijajo povsem drugačni filmi kot pa pri ženskah. In oba sta zaradi tega povsem normalna.

Preberi si knjigo Zakaj moški ne poslušajo in ženske ne znajo uporabljati zemljevidov.

Mogoče boš v njej odkrila kakšno zanimivo in uporabno spoznanje.

Vse dobro ti želim.

Jaz sem od včeraj tudi ločena.

???????? Dama je povedala, da je končno srečno ločena. KAj naj ima moja čestitka opraviti z odvetnikom??????????????

Za čestitanje ločitev res ni primeren dogodek.
Mislim, da je to tragika, ki vsakega posebej hudo prizadene in cinična čestitka g. Relike ni na mestu. Morda je Relika občutila ločitev kot odrešitev, marsikdo pa ob tej odločitvi zelo trpi. Zato sporočam &&&, da
čutim z njo in ji želim, da bi to odločitev čimprej prebolela. Pozdrav!

Ena vrata se zaprejo, sedem se ti jih odpre 🙂

Tudi jaz ti čestitam, čeprav nekateri mislijo, da ni kaj za čestitat. O, pa je. Čestitam h krasnemu novemu začetku, veseli se pomladi, ki bo prišla skupaj s tvojo novo svobodo in si zapomni:

PTICA BREZ KLETKE NI KLOŠAR!

To je bil moj moto.

Ne vem, kaj bi bilo ciničnega, če človeku zaželiš srečo na novi življenjski poti. Dama se najbrž ni ločila zato, ker bi bil zakon krasen, temveč je moralo nekaj hudo škripati, da se je odločila za to potezo. Torej ima vsekakor razlog, da slavi. Vsako življenjsko prelomnico je treba ustrezno počastiti. Tako tudi ločitev. Nekatera življenjska dejstva so namreč neizogibna in nespremenljiva, zato se je najbolje čimprej z njimi sprijazniti. Prej ko človek neha objokovati preteklost in se zazre v prihodnost ter začne vsaj načrtovati, če že ne živeti, svoje novo življenje, tem bolje zanj. ŽAl pa je značilnost našega naroda, da so njegovi pripadniki bolj depresivni in pesimistični in raje jokajo z drugimi, kakor da bi jih spodbujali, naj pogledajo tudi svetlo plat, zavihajo rokave in se spet postavijo na noge.

Kaj a je to kakšen nov nacionalni šport???

Oprostite,ženske, pa kaj vam je? Vam besede “civilizirana ločitev” nič ne pove? Če dva nista za skupaj, pač nista. A je res treba drugega “ožeti?! Zakaj? Da se mu maščujemo,ker smo naredili sami napako ali pa ker so se enostavno stvari razvile drugače,kot smo pričakovali? Malo več spoštovanja do ženskega spola bi pa res pričakovala! Ni čudno, da se nas moški bojijo, saj smo prave hijene.

Zdi se mi, da se kriva pod imenom JO osebek moškega spola, ki ima očitno tozadevne grenke izkušnje.

Nimam izkušenj, imam pa nekaj izkušenj iz ohranjanja zakona.
27 let!

Uh, kako sem vesela odgovorov.

Ne nisem ga ožela, tudi odvetnikov nisem najela. Poskušala sva se čim bolj pravično dogovoriti glede skupnega premoženja in nama je na nek način tud uspelo, s tem da sem pri nekaterih stvareh kar malo popustila, ker sem želela, da se razideva brez kreganj in tožb. Pustila sem par sto tisoč tolarjev, ampak je zato stvar potekala brez hujših zapletov, že itak so bili pa stroški notarja, sodišča, odločba okrog 60.000SIT.

Zdaj se počutim malo čudno, ker še ne uživam v novem položaju, čeprav sem tudi jaz občutila zakon kot kletko. Vse je pač novo. Bom pa sigurno naredila razporočno slavje, ker mislim, da mora vsak tak prehod nekaj zaznamovati. Od zdaj naprej se bom trudila živeti drugače. Vsak dan mi gre bolje:) Tako da, punce, mislim, da nek razlog za čestitke pa le obstaja:)

Antonio, hvala tudi za tvoje mnenje. Že nekaj let sem se morila s tem, da je razlog najbrž v meni. Sigurno do neke mere je. Tuhtam o stvareh, premišljujem, kaj mi je manjkalo, podobne razgovore in zaključke, kot si jih navedel, sva z bivšim možem opravila najmanj 5x. In kaj sem dosegla? Da se je pomujal in spraševal po mojem počutju, me, po njegovih besedah crkljal, ampak sem zaznala njegov odnos, ki je ostal isti. Razmišljal (pa tudi rekel je kdaj komu) je približno takole: da sem zoprna, preveč zahtevna ženska, ki bi se kar naprej nekaj brez veze pogovarjala o stvareh, ki niso zanimive in pomembne, občutki na primer.
Sprevidela sem, da se to ne bo nikdar spremenilo, da bom res postala zagrenjena zoprna poročena ženska, kakršno me vidi on, če bom vztrajala. Želim si nekoga, ki je bolj na moji valovni dolžini. Ko sva se spozanala, sva bila zelo mlada, njegov mačo odnos me je prav otroško privlačil. Zdaj pa potrebujem partnerja. Imam nov zagon v življenju.

Hvala vsem.

Zdravo razmišljanje. Veselo praznuj in ne pozabi za razporočno slavje pripraviti tudi razporočne torte! Srečno!

Imam podobno izkušnjo. Pri 25 sem se poročila in kmalu sem ugotovila, da to ni to. Vedno manj pogovorov, na zunaj lep in uglašen par, navznoter lep a razglašen par. Nisva se prepirala, bila sva čisto prijatelja, le čustveno sva živela drug mimo drugega. Iz tega razloga otrok ni bilo. V nekem trenutku sem rekla – dovolj! Res je, nič mi ni hudega, vendar mi tudi ni nič lepega in pri mojih 29. letih se tega še ne grem. Želim si čutiti malo kemije, ko mož stopi čez vrata, želim si čutiti mravljince, ko me poboža, želim si… Dogovorno sva podpisala notarski sporazum o delitvi premoženja in dala vlogo za ločitev. Na sodišču sva oba jokala in spet me je potiho imelo, da bi pa morda vseeno poskusila… Ampak sem si naslednji hip rekla – punca stop, nič ne bo drugače. Nekaj časa se bova spet oba trudila z neko narejeno pozornostjo in posiljenim crkljanjem, vendar po nekaj mesecih bo isto. In bom postala tečna in zagrenjena. Vse živo sva skupaj pretuhtala v tistih kriznih letih – morda bi naju pa otrok združil? Morda pa se preseliva v večje stanovanje, da ne bova v garsonjeri drug po drugem hodila in si šla zato na živce? Morda pa pojdiva na dopust stran od vsega in se spet zbližava? Vse sva probala, razen otrok, pa ni bilo nič boljše in danes vem, da tudi z otrokom ne bi bilo. Pa me je vseeno tam na sodišču spet stisnilo… Ampak sva podpisala in šla domov. Od doma še en teden na smučanje, ki je bilo že prej plačano (hec, da sta bila z nama tudi en par, ki o najini kolobocoji ni nič vedel, pa tega tudi tam ni opazil, tako sva “skupaj pasala”), po povratku domov pa selitev. Oba sva spet jokala, ko sva enemu kufre pakirala in vozila, ampak spet lahko rečem, danes vem, da je bil to edini izhod. In potem naprej… Najprej ena velika praznina. Čeprav že prej nisem imela nič od njega, sem bila potem še bolj sama. Ali sem naredila prav? Kaj pa če… Minevali so dnevi, tedni, meseci. Celo na kavi sva se še kdaj dobila in se spraševala, kaj nama je bilo tega treba, čeprav sva bila odločena, da je bilo dokončno. Dokler nisva vsak v sebi prebolela in dokončno prebrodila in se nehala dobivati na kavi in prekinila stike. Veš, po določenem času sem ugotovila, da sem ga pogrešala zaradi navade biti z njim in ne zaradi njega samega. Po nekaj letih sem poročena in imam otroka. In sem srečna. Čeprav – hi, hi, novi mož ni čisto nič boljši od prejšnjega kar se odnosa tiče, le jaz sem ta čas odrasla in na to gledam drugače. In prvi je doma vse naredil, drugi nič in prvi bi me po rokah nosil, drugi me ne. Jasno, drugi mož ima lastnosti, ki mi 100% odgovarjajo in se zato krasno razumeva, čeprav se z njim več kregam, kot s prvim, s katerim se sploh nisem. Ampak kregava se zato, ker veliko skupaj počneva, s prvim pa nisva nič, razen živela (kot brat in sestra, kot dva prijatelja). Pa me še danes ne boste slišali kritizirati prvega, ker ga nimam za kaj. Bil je krasen, čeden, delaven, ampak nekako to ni bilo to! In če to ni to, potem je bilo edino prav, kar sva naredila in sva danes oba zadovoljna v novem odnosu. Evo, malo zmedeno napisano, ampak to je to. Če pa te zanima kaj več, pa pusti mail, pa še kaj povem.

Mene pa to še čaka. Dan D bo naslednji teden v sredo. Upam, da bo v tretje uspelo. Prvič je postopek šel v mirovanje in kasneje v umik tožbe. Drugič je mož preložil zaradi novoletnih praznikov. Kaj me čaka v sredo pa še ne vem. Na isti dan, ko bo ločitev ima tudi hči 6.rojstni dan. Kaj naj zdruziva oz. zdruzimo praznovanje ???

Kako je šel postopek v mirovanje? Kaj se nihče ni pojavil na razpravi? Pri meni je pisalo, da lahko sodišče na podlagi dokumentacije razsodi v odsotnosti enega povabljenca, tako da se mi je kamen odvalil s srca, ker me je skrbelo, da se moj bivši ne bo pojavil. No, pa se je in je bilo vse v redu in lažje.
Ločitveno razpravo je premaknil zaradi praznikov? Ta se pa izogiba zadevi imam občutek.

[email protected]

New Report

Close