Čisto na kratko: ne maram druženja s širšo družino (moji/moževi starši). Njihove debate me dolgočasijo in ne zanimajo. Velikokrat se v veliko stvareh sploh ne strinjam z njimi. Duši me. Iz vljudnosti ne povem, kar mislim. Sprejemam tisto, česar nočem. Ob vsej svoji odločnosti in trdnim načelom sem tu povsem in totalno povožena. Ne maram svojega sprenevedanja.
Kako bi bilo, če končno zinem? Uf, olajšanje. Ampak to bi bilo egoistično. Saj jih imam rada, ampak nisem rada z njimi. Se skušam izogibat, kolikor se le da, ampak razni prazniki in rojstni dnevi nas spet potegnejo skupaj in spet se delam, da mi je fajn.
Že dva dni pred napovedanim srečanjem sem nemirna in razdražena. Kot pms so.
Rada bi se bolj distancirala od njih. Z mojimi se vidimo 4-5x na leto, preživimo skupaj vikend, to še gre. Z njegovimi vsaj 1x na mesec, ker so po km bližje, to pomeni včasih tudi več kot 1x, to pa me precej utrudi.
Mož tega ne razume, on rad gre k enim in drugim, povsod mu je fajn, redkokdaj ga kaj zmoti, obvlada vse sorte dialogov, je prilagodljiv in (najhuje) rad se druži z njimi.
Sine (4) zavzema nek čuden položaj: k enim strašno rad, k drugim strašno nerad.
Nekaj moram pregnest in spremenit. Ne vem še, kaj.
Lp, Bea

Spoštovani,

doslej ste se med srečanji s svojimi in moževimi starši branili pred neprijetnimi občutki tako, da ste skušali do njih vzpostaviti čim večjo distanco – ki bi jo radi še povečali. Tudi v svojem pisanju ste odmaknjeni in skušate biti čimbolj objektivni: ne obsojate jih, navedli ste le dolgočasnost in nezanimivost njihovih debat. Vljudni ste in ne želite biti egoistični. Prevzemate odgovornost za svoje občutke in želite sami nekaj spremeniti. (Celo tako objektivni ste, da niste zapisali, h katerim staršem sine ne gre rad. A to je pomembno za vas.) Ampak ob vsakem srečanju je vaš občutek poraženosti, nezvestobe sebi večji in neprijetni vtisi se nalagajo plast za plastjo – jasno, da vas duši. Dovolj odločnosti premorete, da vztrajate, telo pa se vam že upira (dušenje, nemir, razdraženost, »pms«, utrujenost).

Ob tem vam mož in sin držita neljubo, ampak zanimivo ogledalo. Zlasti od sina se lahko v tem trenutku veliko naučite: pristen je, ne skriva svojega počutja. Stari starši, h katerim ne gre rad – kaj to sporoča vam? Sta že dva, ki se silita (oz. on se ne sili, ampak je prisiljen) v nepristne odnose. Če boste hoteli razrahljati pritisk, boste morali raziskati, od kod vam taka potreba, da se sprenevedate, čeprav vam je to kar se da odvratno. Več kot polnoletni ste, oseba, ki zna misliti s svojo glavo, zakaj bi se morali pretvarjati? Koga je treba tako zelo varovati, kar vse štiri stare starše ali koga prav posebej, da mu/ji ne smete pokazati nestrinjanja? Kaj je tisto, kar tako zelo odbija vašega sina? Ali si lahko dovolite, da vzamete resno vsaj občutke svojega otroka, ki žal nima izbire in se na srečo še ne zna pretvarjati?

Pošteno prevzemate nase, da ne marate svojega sprenevedanja. Ali pa ste edini, ki se spreneveda, ali pa vam gre morda na živce tudi sprenevedanje svojih in/ali moževih staršev?
Ko boste zbrali dovolj drznosti, da boste »zinili«, kot pravite, in povedali svoje mnenje glede česa, kar vas neposredno zadeva – to lahko naredite brez dramatiziranja in žalitev, povsem mirno – boste začeli dobivati občutek, da ste enakopravna, kompetentna, odrasla oseba, občutek, ki vam po vsej pravici pripada.

Lepo pozdravljeni,

moj nasvet:
– jasno si odgovori na vsa vprašanja, ki ti jih je postavila svetovalka

Najbolje je, da si vse izpišeš v nek “svoj” dnevnik – vprašanje in nanj odgovarjaš – odgovarjaš, pišeš o vsem kar se ti pojavi – od vzgibov, ki jih čutiš globoko v sebi (npr.želodcu – se ti že ob misli želodec obrne), do razmišljanj v možganih (kaj ti novica, da pridejo, v možganih sproži).
Ker če boš pisala, boš stavek pripeljala do konca – če pa boš samo rahlo razmišljala, pa ti misel uide in tako ne prideš do zaključka. Ti pa moraš priti stvari tako na jasno, da jo znaš ubesediti, ker šele tako jo boš spoznala sama in jo boš znala tudi drugim zagovarjat – predvsem tistim, ki se z tabo ne bodo strinjali (bližnji).

Tako sem začela jaz.
V meni so bili občutki, ki jih ti opisuješ – vedela sem da jih imam, da me blokirajo, odvračajo od ljudi, ki so nam običajno najbližji (npr.moji starši ali njegovi, moja sestra, brat, njegovi …)
Nisem pa vedela zakaj prihaja do mojega odklonilnega pristopa do srečanj z njimi.
Ker družbeno ni sprejemljivo, da bi ta srečanja ukinila, sem se silila tako kot ti – tudi otroke.
Počasi se je v meni nabirala …. žalost, ki je na koncu prerasla v globoko žalost-depresijo, ker sem pred svojimi čustvi, dala prednost drugim, njihovem dobrem počutju. Sebe sem utišala.

Začela sem pisati, se na sprehodih pogovarjati sama s sabo, brati knjige o samopomoči. In sem ugotovila:
– da sem prišla v zelo prepleteno družino (moževo), kjer so vsi za vsakega – redna druženja (vsak dan!), čez vikende…
– sem prevzela svojo vlogo in se vklopila in sodelovala z veseljem kakih 8 let, ko so bili otroci še majhni in vsi med sabo na istem nivoju z istimi vzgojnimi prijemi
– nadaljnje 3 leta … sem čutila, da se “dušim”, da ne zmorem več – pa nisem vedla zakaj, saj smo ja le vsi “ena big happy family”

– da je pač obdobje takih odnosov minilo, da sem se v tem času spremenila, da si želim biti jaz kot jaz-individualna oseba z svojimi lastnimi individualnimi odnosi (mojimi prijatelji),
– da ne bom več delala dela, ki bi jih v družinskem krogu moral nekdo drug, pa sem vsakokrat jaz komu olajševala, priskočila na pomoč….
Skratka – pregledala sem svojo “BIT – kdo sem jaz”
– sem hči – odnos z mojimi starši
– sem žena – to pomeni, da na nek način moram skrbeti za odnos z partnerjem in hkrati tudi za odnose z njegovimi
– mati – sem odgovorna za odnos z svojim otrokom
– sem jaz, jaz unikum z osebnimi željami – tu si jaz osebno iščem moje prijateljice, ki želijo odnose z mano kot tako kot sem, ali sem sama s sabo, če mi tako ustreza
– sem par z možem in kot tako imava skupne družinske prijatelje
….

in glede na vsako vlogo sem opredelila, kaj v tisti vlogi je moja odgovornost.
In tako sem postavila meje – kaj moram urejat jaz, kaj pa drugi.

Ugotovila sem, da so me je najbolj v obup spravljali odnosi, kjer sem morala delovati v širšem pomenu, kot samo zase – vloga posrednika – npr. sem morala (oz. sem prevzela vlogo), da skrbim za to, da smo se družili z njegovimi (ali tudi z mojimi) tudi takrat ko nam ni pasalo – jaz sem posredovala “lepe, kulturne” besede, skrbela, da so moji otroci hodili na ta družinska srečanja in jih rinila v odnose z sestričnami …. sam blef ….
In zakaj sem to delala?
Ker mi je že v posteljico bila podana vloga s katero skrbim za dobro počutje drugih, širše družbe.
Tudi na svoj račun. Tako sem se čutila dolžno, da sem bila pri mojih starših – ker je bilo njima dolgčas in sem jim tako lepšala dneve. Isto je bilo z njegovimi.

Zdaj … še delam tako, a v zelooooo manjšem obsegu.
Sem si rekla, da je vsak odgovoren za svoje počutje – ja – tudi jaz sem odgovorna sama sebi, da se dobro počutim – kar pomeni, da bom odnose v katerih se ne počutim dobro ZMINIMALIZIRALA.
Ne moreš jih ukinit (pač ne gre, da bi nekoga zradiral – kako bi pa meni bilo, če bi mene nekdo tako hotel), lahko pa vem zakaj se ob njem ne počutim dobro in zmanjšam odnose z njim.

Zakaj se ob določenem človeku ne počutiš dobro pa ugotoviš ali z pisanjem, branjem, pogovorom z prijatelji …. jaz sem ugotovila, da so me ti ljudje vedno tako zmanipulirali, da so dosegli svoje – ali tisto kar so hoteli, če pa sem dosegla svoje jaz, pa so mi z svojo užaljenostjo najedli mir. In tako sem prebrala, da je užaljenost ena od največjih orodij manipuliranja med najožjimi člani.

In ko boš tako prišla do sebe, da boš vedela zakaj ti kaj ne ustreza – boš začutila odgovornst do sebe – in ob zavedanju, da so oni osebe kot ti z svojimi željami, potrebami – BOŠ DOLŽNA SEBI “ZINIIT” BESEDO, ki jo boš čutila – tako kot ti je rekla svetovalka – pazi samo na način. Ta naj bo kulturen, brez zadiranja, obsojanja, zaničevanja …
Veš kok se boš dobro počutila – to je tako olajšanje – ne uspe mi vedno, a sem na pravi poti – velikokrat rečem kaj kar se v meni pojavi in vedno zagovarjam svoje stališče. Nemalokrat me drugi želi povozit – mu dam prav in ga vedno opozorim, da ima on prav na svoje stališče, da jaz pa imam svoje, pa četudi ga on ne odobrava.
Ker … svet se vrti…. edina stalnica v življenju je sprememba … in v komunikaciji en z drugim …se spreminjamo tudi mi in z komunikacijo sprejmem nasprotne informacije, jih premeljem, in … nemalokrat ugotovim, da z časom pridem na “nasprotnikovo stališče” – zato, sem prišla tudi do spoznanja, da se ne smem počuti ogrožena pri komunikaciji, da poskušam biti odprta, radoživa, poštena …. in potem gre … kuker pač gre… si pa zavestno predstavljam, da po “neprijetnem” druženju, pokličem prijateljico in si olajšam dušo … pa četudi samo v mislih … ko vem, da imam ljudi okoli sebe s katerimi si dušo lahko olajšam

Oprosti, če sem preveč napisala. Želim ti … veliko lepega – LP M

Spoštovana miška223,

hvala za vaš praktični in uporabni prispevek, toliko bolj dragocen, ker temelji na osebni izkušnji. Verjamem, da bo v pomoč ne le Beatric, ampak še marsikomu, ki si želi konkretnih napotkov za čimbolj samostojno reševanje svojih težav.

Pozdravljeni,

od nastanka te teme je preteklo že precej misli. Velikokrat sem prebrala odgovora ter mlela in kopala v sebi, a časa za miren zapis nikakor ni bilo. Do zdaj.
Sebe vidim sicer kot precej živo in veselo osebo, zaljubljeno v življenje in v sleherni dan, vendar me ta tema, ta del mojega življenja povsem potre, mi odvzame sij in riše gube v kožo. Če je res, da lahko spremeniš le sebe in ne drugih, potem se zavoljo drugih nočem več spreminjat. Zdi se mi, kot da stojim na križišču in se odločam med samimi neznanimi potmi, izgledam pa, kot da vozim po enosmerni cesti.
Analizirala sem sebe, svoje ljudi, naše odnose in mislim, da sem našla nekaj iskrenih razlogov za nastalo neuglašenost. Na večino sploh nimam nobenega vpliva, lahko jih le opazujem, kako se vrtinčijo med nami, ali pa raje ne grem blizu. So pregloboki, premočni in niso zakoreninjeni v meni, so premočna pričakovanja drugih, od koder se mnogokrat vsipajo očitki za stvari na katere nimam (več) nobenega vpliva ali moči, kaj spremeniti, ker so ali dejstva iz preteklosti ali “dejstva” iz prihodnosti. V sedanjosti pa nastopijo (vsaj iz mojega zornega kota) kot povsem nepotrebni reagenti in pospeševalci negativnih čustev in vzdušij, ki iz mene navadno naredijo tolažnika, mediatorja ali tudi krivca (za slabo počutje drugih).
Ne da se mi več. Enostavno imam dovolj. Tolažim, poslušam, prikimavam, ker se od mene to pričakuje, v glavnem se pa s tem ne strinjam. Oziroma v celoti se ne strinjam. In vendar, je to v večini edini način naše komunikacije. Če odstranim še to, kaj mi ostane? Verjetno se zato pretvarjam, potem se nimamo več skoraj o ničemer pogovarjat.

Lahkotnosti, srčnosti, sprejemljivosti in pravega zaupanja med nami nikoli ne bo, pa če si še tako želim. Smo vedno bolj in že skoraj nekompatibilno različni. In to me včasih boli.
Ugotavljam celo, da tudi distanciranje ne da pravega notranjega miru, saj ima velikokrat okus po zatišju pred neurjem.
Resnično ne verjamem (sploh ko vzamem v zakup še barve, odtenke in nivoje karakterjev, o katerih ne bom pisala), da bi lahko kdaj sproščeno in neobremenjeno…bili skupaj. Ali narazen.
Zakaj sine reagira drugače na ene kot na druge, je povsem logična posledica naših odnosov in kot otrok ima močan senzor za vzdušja in občutja. V nič se ga ne sili in njegova občutja ne imeti rad popolnoma mirno sprejemam in sem verjetno edina, ki jih razumem. Sprva so me presenetila, zdaj postajajo vedno bolj “smiselna”.
Danes lahko zaklučim le z ugotovitvijo, da mi distanca vsekakor prinese oddih, premor, vendar se z razdalje težave še vedno vidijo, čutijo, slutijo in bližajo.
Kako bom prišla do načina, da se bom ob srečanju znala premišljeno, sebi v prid ter drugim ne v škodo odzvat, mi pa še niti zdaleč ni jasno.

Lep pozdrav in cvetočo pomlad želim,
Bea

Oj!

Moje spoznanje glede na tvoje pisanje:
[code]
“Tolažim, poslušam, prikimavam, ker se od mene to pričakuje, v glavnem se pa s tem ne strinjam. Oziroma v celoti se ne strinjam. In vendar, je to v večini edini način naše komunikacije. Če odstranim še to, kaj mi ostane? Verjetno se zato pretvarjam, potem se nimamo več skoraj o ničemer pogovarjat”
[/code]

– jaz sem spoznala, da sem bila v tej igri “nepristne komunikacije” sama velik faktor – ker nisem zmogla moči reči kar jaz čutim oz. izreči svojega nestrinjanja
– in z obnašanjem kot je opisano v okvirčku – sem v bistvu večala razkorak med mojo osebnostjo in osebnostjo, ki jo je ostala družba želela
– in s časom se je ta globel med tema dvema osebama tako večala …. da sem prišla do hudo samodestruktivne faze 🙁 in občutka, da “MENE NI VEČ” sem le en …. zmazek … cunja v katero vsak lahko obriše svoje smeti

Moj nasvet:
– iz tvojega pisanja se čuti, da si dosti brez energije (kar je seveda logična posledica situacije)
zato, intenzivno pazi, da energijo šparaš za preživetje oz. prebitje do tistega trenutka, ko boš zmogla reagirat
– v odnosih ko boste skupaj, analiziraj kar se v tebi dogaja – npr. sedite skupaj za mizo, debata … v tebi pa … mešanje različnih občutkov (negativnih, odklonilnih, ne izvzemam pozitivnih …) – samo, da jih opaziš – jih registriraš – to je uspeh
– vsekakor ti polagam, da najdeš način, da sodeluješ v debatah tudi z nasprotnim mnenjem – najprej v “varnih temah” – to so take, ki nas ne zadevajo totalno v srce, v naša prepričanja (npr. kateri kruh nam je bolj všeč, … no pa … vreme je odlična, neosebna debata….) – in že tu treniraš izražanje nasprotnega mnenja oz. zagovarjanje svojga stališča
– ko pride do konfrontacije oz. morebiti celo napada na tvoje stališče, pa takoitak sogovornika opozori na “kulturni nivo komunikacije: oz. sprejemanje drugačnosti, drugega mnjenja … – v tem se kaže širina karakterja – in ja – se najdejo taki, ki tega niso zmožni – s takimi pač ostajaš celo življenje na temah “o vremenu” 🙂 – tako ohraniš, zaščitiš sebe
– in še moje: če se jaz ne bom naučila povedati svoje “drugačno” mnenje, oni drugi nima šans, da bi se naučil “drugačno” mnenje sploh slišat in kamoli upoštevat (no, za upoštevanje bom pa potrebovala še vztrajnost)

glej – meni se zdi, da si krenila na pravo pot – razmišljanje o sebi … vse skupaj pa ne gre hitro – jaz rabim velikoooo časa, da misel preberem kaj šele da jo dojamem… ampak gre 🙂 -“upanje umre zadnje” ;-)))))

in učinki tega “mojega razvoja” so čudoviti – res – privoščim tudi tebi – veš kako je lepo biti v harmoniji sam s sabo – ko tako pomislim, mi sonce zasije kjerkoli sem – in drugi: so me začeli upoštevat – ja – in me nemalokrat vprašajo za mnenje

LP M

Draga Bea,

veš življenje nas preiskuša od rojstva do smrti in prav je da, se iz vsake iskušnje nekaj naučimo predvsem pa, da znamo prisluhniti sebi, svojim najbližnijim, ter predvsem da sprejemamo soljudi takšne kot so in verjemi, ko boš jih sprejela takšne kot so takrat boš našlla tudi svoj notranji mir, harmonijo in zadovoljstno. Jaz to imenujem graditev odnosov na katerih je potrebno delati, kajti situacije se v življenju ves čas spremenjajo nekako takole: kot otrok obožuješ starše kateri te neizmerno ljubijo in skrbijo zate nakar se približa puberteta, kjer se naenkrat pojavi več ali manj situacija polna konfliktov tako za odraščajočega kot za starše, kateri poskušajo najti neko srednjo pot , ter usmerjajo vzgojo v zdrave medsebojne odnose in končno de rodi odrasel človek, ki si poišče svojega partnerja in osnuje novo celico svojo družino. Za večino staršev bi naj bilo to obdobje začetek novega polnega življenja vendar žal v večini primerov temu ni tako, kajti v to novo družino je prišel partner iz popolnoma drugačne primarne družine, kjer so vladali različni medsebojni odnosi.No ja in tukaj se sedaj začne tvoj problem razumevanja tvoje in širše družine kot jo imenuješ, kajti jaz bi vendarle raje to imenovala starši in odrasli otroci.Zakaj? preprosto zato, ker jaz kot mama bom vedno ostala mama ne glede na to koliko bodo moji otroci stari, vedno jih bom imela rada, ničesar mi niso dolžni in ničesar od njih ne zahtevam ali pričakujem to jaz imenujem brezpogojna ljubezen, toda verjameš ali ne kljub temu pa si želim, da jih imam priložnost gdaj pa gdaj videti.