otrok naj bi znal brati, pisati, poznal črke pred vstopom v šolo…
Jaz pa mislim, da je večina staršev čedalje bolj usekana in forsira svojega otroka k učenju tega in onega, pa čeprav otroku ni do tega. Vse lepo in prav, če je tudi v otrokovem interesu, ampak ko pa kar gonijo svoje, ker mu bo pač prav prišlo v življenju (res, kaj se je zgodilo z brezskrbnim otroštvom?!), me vse mine…
Predsodkov, zasmehovanja ipd. se pa otrok nauči od svojih staršev!
Če ima voljo, ga nekaj naučite, nikakor ne vsega.
Zato je šola, da se uči in spoznava nove črke…
Če otrok obvlada vse črke in celo branje, se v šoli dolgočasi in mu ni pouk zanimiv.
Moj najstarejši otrok je obvladal vse velike črke in branje, vedel je računati do 20 in na začetku šole, se je tako dolgočasil in motil pouk, da je naredil učiteljici kar nekaj sivih las.
Mi imamo prvošolko in že zna pisati in brati velike in male tiskane……se je pa sama naučila, je nismo nič forsirali. Zgleda da ji je zelo všeč in sama vztraja pri branju in pisanju.
V šoli je ok, učijo se pa številke.
lp
če ima otrok željo, oziroma je zelo brihten že pri drugih stvareh(zgodnji govor itd..), kaže interes, absolutno, samo starši mu morajo to pokazati, kako naj pokaže interes, če ne ve, da to obstaja, sej ne bo sam rekel, mami jaz bi se pa učil črk in bral….potem pa rečejo mame, ki so milo rečeno lene, pa saj ga ne zanima…mu pokažeš, ga malo usmeriš, črke, številke, če mu gre in se uči to z veseljem, nadaljuješ in bo obema v zadovoljstvo…
če pa mu ni, oziroma ni tako intelektualno napreden, potem pač ne, pač vse ob svojem času, ne bom pa jaz pri svojem otroku, ki je zdaj star 3, že vnaprej rekla, ne bom ga učila, naj se nauči v šoli, če ga vidim da ima interes in je umsko sposoben…on si vzame knjigico in reče da bere in potem pove pravljico, ki jo itak zna na pamet…jaz mu rečem, da se je treba najprej črk naučit in me sprašuje katera je katera…ne vem zakaj mu ne bi pomagala…pa to ni nobeno forsiranje, takoj ko vidim da se dolgočasi, nehava, ni nobene panike, itak ga slej ko prej zamikajo avtki…
kakšne neumne argumente imate nekateri, če je otrok sposoben in ima voljo, itak da mu pokažeš in ga česa naučiš, ne pa samo zato, da učiteljica ne bo dobila sivih las, in da se ne bo dolgočasil, ga ničesar ne naučite…učiteljica je tam zato, da opazi tudi razlike med otroci in tiste ki znajo, primerno zaposlijo oz. jih naučijo še več, ostali pač grejo v svojem ritmu, sej je logično da ni 25 otrok intelektualno na enaki stonji razvoja, tud shodijo eni pri 9 mesecih eni pa pri 16…vse ob svojem času
Naš sicer pri štirih letih bere male tiskane črke – spontano, ne namenoma , vendar ni pomembno znanje, pomembno je, da otrok pred vstopom v šolo obvlada nekatere veščine, ki mu omogočajo samostojnost. Se pravi, da se sam obuje (zaveže čevlje!), obleče (zapre in odpre zadrgo ali gumb!), zna pozdraviti, se ravna po enostavnih navodilih, se znajde v stikih z drugimi otroki, vsaj do določene mere obvlda komunikacijo v skupini itd.
Moj otrok je znal na začetku 2. razreda točno tri črke. Cel kup otrok je ‘kao’ že znalo brati. Jih je do konca leta dohitel in prehitel, pa je po inteligenci čisto povprečen otrok.
Zdaj so že v četrtem in tistih začetnih razlik ni nikjer več, so čisto druge.
In učiti otroka zato, da ga ne bodo zasmehovali? Nimam besed. Ste ovce ali kaj, da padate na take debilne fore?
Bullyji zmeraj zasmehujejo manj samozavestne. Pa ni važno, ali zaradi napačnih hlač, napačne frizure, napačnega priimka in ja, verjamem, da kakšnega tudi zato, ker slabše bere. Nima to z ničemer nobene zveze, razen s tem, da so nekje doma v vzgoji krepko kiksnili. Če ne bi bio branje, bi bilo pa kaj drugega.
Da ne govorim, da je tisto, da že cel razred bere, potencirano na deseto potenco.
Tačas, ko se eni mučijo s 25 črkami, se bodo tvoji trudili z veščino brisanja ritke in nato še s črkami kitajske abecede.:))))))))))))))))))))))))
Žal znanje črk pred šolo nima NIČ z intelektom. Oz. ima – z nizkim intelektom staršev, ki so prepričani, da je njihov sonček tako sposoben, da ga nadresirajo, da se potem lahko ponosno pokažejo z njim. Saj v sedmem razredu se nimajo več s čim ponašat – takrat se pa spomnijo nove fore – moj je pa dislektik z odločbo in bo z njo osvojil svet. “A ni nekaj posebnega tale moj sonček? Dislektiki so bolj nadarjeni od drugih, veste! Pravi mali genialci! Samo kaj, ko jih tale sistem čisto zatira.”
Potem pa na monu tarnajo, da otrok ne zdrži v šoli v naravi, da so mu sošolci pojedli malico in da mu je učiteljica dala podpis…
Pa da se razumemo – ko je treba kaj povedat o sedanjem šolskem sistemu sem taprva za spluvat ga!
še ena neumna, sej pravim…pa še kako ima veze z intelektom in če je starš pameten , bo tudi takoj pogruntal, kdaj je interes učenja obojestranski, ali gre samo za osebno zadovoljstvo staršev…iz mojega posta je najbrž razvidno, da ne gre v smislu forsiranja ampak zaznavanje potreb otroka, ki je mogoče pri 4-5 letih “prerasel” samo igračkanje z avtki, gledanje nodija, brati stoinenkrat isto knjigico…(pravim poleg tega, ne izključitev tega)…
eni starši oz. ene mame pač ne prenesejo dejstva da so nekateri otroci še kako brihtni in zelo odstopajo od povprečja in potem imajo take glupe argumente kao doma ga forsirajo, da si zafilajo svoj ego…ni res, get real, eni pač zmorejo več, to so t.i. nadarjeni otroci oz. otroci s posebnimi potrebami…
Za vsako veščino je fajn, da jo otrok obvlada. Sam ne na silo in kot dril. Otroku je treba nudit intelektualne izzive, se čim več pogovarjat z njim, igrat memori pa druge take igrce, razvijat njegovo domišljijo, ga vzpodbujat, da čim več sam odkrije, ga kam pelat in mu pokazat čim več stvari – jasno na njemu doumljiv način. Tak otrok bo spontano začutil potrebo po branju in pisanju, ker bo videl, da je to stvar, ki je njemu v pomoč pri spoznavanju novih stvari. Učenje pisanja zato, ker zna tud sosedov, pa je brezveze.
No, recimo tamala vsake toliko vpraša, katera je pa ta črka, kako se to napiše, kako se to prebere… Ko ji pa rečem recimo, a se greva malo črke naučit, a bi rada sama pravljice brala, pa mi s povsem resno faco reče:”Mami, jaz sem še otrok in ti mi boš brala. Ko bom šla v šolo, bom pa velika in bom sama.” Predvidevam, da vendarle ne bomo imeli nevem kakšnih problemov…