Otroci z downovim sindromom v redni osnovni šoli? Treba je poskusiti!
Nekaj, kar daje upanje…
Ampak, treba se je zavedati, da redna šola ne predstavlja ne vem kakšne rešitve. Če ne prej, se zavemo v obdobju ko naj bi se otrok zaposlil, da ni tak kot ostali – kljub končani redni šoli in morda celo poklicni. Še več, če se na vso moč trudimo, da otrok konča redno osnovno šolo, je potem na trgu delovne sile enak ostalim-“normalnim”. Le da naš ne bo nikoli uspel dobiti ali obdržati službe, sploh v današnji profitno naravnani družbi. In spet smo na začetku. Treba se je zavedat, da staršev enkrat ne bo več in kdo bo skrbel za naše otroke – sorojenci? Takega bremena jim ne moremo naprtiti.
Pozdravljeni!
Ta novica je fajn. Sem mnenja, da otroci z DS res veliko pridobijo z vključenostjo med svoje vrstnike, v kombinaciji z dodatno pomočjo. Tudi oni imajo možgane in v mladosti ti največ srkajo in se razvijajo. Ta leta so podlaga za prihodnost.
Seveda šolanje ni vse, kot pravi Doris – ni končni cilj končati osnovno šolo. Mislim, da se vsi starši, ki so ali ki želijo svojega otroka z DS vpisati v redno OŠ tega zavedajo. S tem mu je omogočena priprava na življenje v ‘normalnem’ svetu, ki je v drugih šolah pač ne bi dobili.
Moj sin, ki ima DS je zaenkrat še v vrtcu, vsak dan pa se kaže, da je bila odločitev, da gre v redni vrtec, pravilna. Napredek na vseh področjih je neverjeten.
Česa si želimo zanj? Najprej, da bo srečen in zadovoljen sam s seboj in svojim življenjem. Že sedaj pri 4 letih je tekmovalen, radoveden in zelo učljiv. Torej, mislim, da mu je ravno zato potrebno postavljati cilje, za katere se mora potruditi. In dolgoročen cilj je, da bo nekoč čimbolj samostojen in da ne bo v ‘breme’ svojim sorojencem. Morda mu bo uspelo dobiti službo, ki bo primerna njegovim sposobnostim…
Optimizem, seveda na osnovi realnosti, je tisti, ki nas mora spremljati.