Oton Župančič: Mehurčki
KADAR SE CICIBAN JOČE
ciciban se cmeri
za dve mili Jeri.
Hitro, hitro meh za smeh,
vleci ga po vseh koteh,
meči ga ob tla, pod strop,
in ob steno, hop, hop, hop!
Pok! – se meh razpoči,
smeh iz njega skoči.
NA KOLENU
Diči, diči, diča,
urno na konjiča,
na konjiča vranega,
dobro osedlanega!
Diči, diči, diča,
deček nima biča,
deček nima ni ostrog,
da pognal bi konja v log.
MOŽIČEK_KOPITLJAČEK
Možiček-kopitljaček,
to bister je junaček,
nikdar se ne upeha,
kopitati ne neha,
kopita skoz in skoz,
kopitne Anko v nos.
Prve 3:)
KOLA SE KOLAČ
Kola se kolač,
kota se kotač,
če kužek bi znal,
bi se z nami igral,
tako pa le pravi:
hav-hav, hav-hav!
PESEM NAGAJIVKA
Zima, zima bela
vrh gore sedela,
vrh gore sedela,
pa tako je pela,
pa tako je pela,
da bo Mirka vzela,
da bo Mirka vzela,
ker on nič ne dela,
ker on nič ne dela,
ker on nič se ne uči –
čaki, čaki, Mirko ti!
RAC, RAC, RACMAN
Rac, rac, racman, kam racaš?
Rac, rac, racman, kaj mi daš,
pa povem ti, kje je mlaka,
tam te tvoja račka čaka –
račka žabice lovi,
sebi tri in tebi tri.
Pa še 3, da je mal izbire.
Ciciban – cicifuj
Ciciban teče v zeleni dan;
ptičica znanka v goščavi
vsak dan lepo ga pozdravi:
“Ciciban, Ciciban, Ciciban,
Ciciban, dober dan.”
Ciciban, kaj pa je danes, čuj!
Kaj ti to ptička prepreva?
Po vsej dobravi odmeva:
“Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj,
Cicifuj, fej in fuj!”
Ciciban misli: “Zakaj Cicifuj?”
Takrat si roke zagleda,
pa se domisli: “Seveda.
Danes se nisem umil še, fej, fuj,
danes sem res Cicifuj!”
Bister potoček se vije čez plan,
preko kremenov se lije;
Ciciban v njem se umije,
ptička zapoje spet: “Ciciban,
Ciciban, dober dan!”
——-
Ciciban in čebela
Čebelica leti z neba,
leti leti vse niže,
vse niže in vse bliže
čebelica leti z neba.
“Čebelica, od kod in kam
te nesejo peroti
po jasni zračni poti?
Čebelica, od kod in kam?
“”Kje pa je tisti Ciciban,
ki venomer razgraja,
ki mamici nagaja,
kje pa je tisti Ciciban?””
“Če bil bi tukaj Ciciban
čebela svetlokrila,
kaj bi mu naredila,
če bil bi tukaj Ciciban?”
“”Če bil bi tukaj Ciciban,
takoj mu bridko želo
zapičim v trdo čelo,
če bil bi tukaj Ciciban.””
“Potem bi jokal Ciciban
in kričal na vse grlo,
da vse bi skupaj drlo,
tako bi jokal Ciciban.”
“”O naj le joče Ciciban,
kriči naj kakor hoče,
zvoniti izza toče
nič ne pomaga, Ciciban!””
“Kaj misliš, da bi jokal sam?
Jokala brez pokoja
bi šele mama moja;
Kaj misliš, da bi jokal sam?”
“”Kaj tudi joče mamica,
če Cicibanček skače,
pa si raztrga hlače,
kaj tudi joče mamica?””
“Če hlače strga Ciciban,
jih mamica zašije,
a očka mu nabije
s cvetlično bilko zadnjo stran.”
“”Premotil si me, Ciciban;
ne vem, kaj sem hotela,
po kaj sem priletela;
premotil si me, Ciciban.””
“O, saj pove ti Ciciban,
le prašaj ga, čebela,
po kaj si priletela;
ne laže pa ne Ciciban.”
“”Če pa ne laže Ciciban,
potem je fant od fare;
naj skače, vse potare,
da le ne laže Ciciban!””
In: “Cici-Cici-Ciciban!”
čebelica prepeva,
vse više poleteva,
za njo mi gleda Ciciban.
———
Hi, hop
Hi, hop,
konjiček v kalop!
Kam pa, kam?
Ko bi vedel sam!
Čez savsko pólje
po dobre volje,
čez Zidan Most v Celje
po belo veselje,
malo čez Gorjance
po pečene janjce,
v Celovec, Trbiž
po novec, drobiž,
pa z drobižem v Trst, gorico
po rožiče in medico.
——-
Postovka
Kako pa postovka leta?
Tako-le, tako-le, tako-le,
tako postovka leta,
nebeški strop ometa.
Kako pa postovka kroži?
Tako-le, tako-le, tako-le,
tako postovka kroži,
čez sve peroti proži.
Kako pa postovka melje?
Tako-le, tako-le, tako-le,
tako postovka melje,
na zemljo ništro stelje.
——
Lenka
Lenka se šeta –
metla pometa;
Lenka počiva –
igla ji šiva,
Lenka pred duri –
peč se zakuri,
a kokotiček
skoči v lončiček,
leže v ponvico,
dvigne glavico:
“Lenčica, Lenka,
kikiriki!
sem že pečenka,
jest se mudi!”
—
Pismo
Prišlo je pismo iz daljne dežele,
iz daljne dežele, iz tujega kraja,
iz tujega kraja, od zamorskega kralja
belo pismo, črn pečat.
Kakšno je dano v tem pismu povelje?
Kakšno povelje, kakšni ukazi?
Kaj li nam hoče, kaj li veleva?
Pojdimo, pojdimo pisma brat!
“To je povelje zamorskega kralja:
vi neugnani vsi cicibani
morate biti hitro zaspani,
kakor bi trenil, morate spat!”
——-
Ples kralja Matjaža
Enkrat naprej, enkrat nazaj –
kralj Matjaž si izbira raj.
Gori in doli, tretjič okoli –
kralj Matjaž si Alenko izvoli.
Trikrat po sredi, četrtič na kraj:
“Kralj Matjaž, Alenko nazaj!”
Roke navzkrižem – križa – kraža –
Turki, lovite kralja Matjaža!
Bijmo s petami – tok, tok, tok!
Konjič Matjažev – skok na skok.
——-
Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan
Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan
pravijo, sta se srečela ondan.
Dolgo se merita mrka junaka –
kteri začel bo? Drug drugega čaka.
“Veš kaj, moj Marko, obema bo bolje,
če se razideva – v lozo, na polje.
Da se spopadeva, svet bi se tresel,
kdo ve, kdo živo bi glavo odnesel…”
Tega je Marko komaj dočakal,
s Šarcem vesel je čez polje odskakal.
Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan
pravijo, sta se srečala ondan.
——–
Turek
Dolg nos, turški nos,
bradavic je poln,
krive coklje, turške coklje,
kakor na Savi čoln.
Ali fes, turški fes –
kakor makov cvet!
Hej, in pas, turški pas –
z mavrico prepet.
Turek, daj meni fes,
meni fes in pas –
coklje, nos nosi sam,
sebi v slavo, čast!
——–
Kroparji
Kdo pa tisti so štprkljači?
To so kroparski kovači,
to žebljarji so iz Krope,
hodijo ko v mlinu stope;
cop – cop – cio,
lop – lop – lop!
Kdo pa tisti so štprkljači?
To so kroparski kovači,
kladivo jim v roki pleše,
pesmi poje, iskre kreše;
plenk – plenk – plenk,
žvenk – žvenk – žvenk!
—–
Kroparji
Kdo pa tisti so štprkljači?
To so kroparski kovači,
to žebljarji so iz Krope,
hodijo ko v mlinu stope;
cop – cop – cio,
lop – lop – lop!
Kdo pa tisti so štprkljači?
To so kroparski kovači,
kladivo jim v roki pleše,
pesmi poje, iskre kreše;
plenk – plenk – plenk,
žvenk – žvenk – žvenk!
——–
Ostale boste pa še sami poiskali, če vam nobena ne bo 🙂