Ostala brez prijateljev
Zdravo
Stara sem 45 let, in sem osamljena brez prijateljice, vsaj za klepet kavico.
Imela sam kar nekaj dobrih prijateljic, vendar nas je življenje razdružilo. Ena se je odselila v Koper, druga v Ljubljno in kar 3 v Avstrijo. Z njimi sem se vedno slišim vendar zadnja čase vse bolj poredko. Imam otroke, moža, a rada bi , tudi kakšno prijateljico za kavo, preselila sem se tudi v drugi kraj in tukaj mi nikakor ne uspe navezati bolj pristnega odnosa, enostavno ne vem, mogoče je pa kaj z mano narobe, ne gre mi, mi ne uspe, več kot par klepetov na ulici.
Hej, moram ti povedat, da sem na istem, s tem, da sem jaz skoraj istih let kot ti in še samska povrhu…vse prijateljice so poročene z družinami, tako, da zame nimajo časa. Veliko ljudi spoznam pri raznih športnih aktivnostih, fitness, sprehodi, hoja v hribe, potovanja, tako, da se najde. Ti pa ko imaš družino pa verjetno lahko najdeš tudi mamice svojih otrok, kolikor slišim od takšnih, ki imajo otroke, tako, da se najde družba, le tale karantena nas je bolj osamila na žalost in se še toliko bolj vsak bolj zase drži. Če pa drugo ne pa kdaj kako knjigo v roko vzami pa ti bo takoj lažje. Sicer pa imaš moža in se posvetita drug drugemu v prostem času. Tako, da le pogumno 🙂
Tudi jaz imam občutek, da nimam prijateljev. Pri meni selitve ni bilo, živim v isti regiji, kot sem odraščala, ampak je vseeno prišlo do tega. Imam sicer nekaj prijateljic, ampak se redko slišimo, pa še takrat pride pobuda za druzenje z moje strani. Vedno moram jaz dati neko pobudo za to, da se silsimo ali dobimo. Saj jo dam, ampak se počutim, kot da se vsiljujem. Pa tudi nove prijatelje dobiti ni lahko. Tezko se odprem, zaupam, najdem neko temo za pogovore in tudi v že oblikovane kroge družbe ne prideš tako lahko. Čisto drugače je pri mojemu možu. On lažje naveže stike, je priljubljen pri ljudeh in ima veliko prijateljev. Vsak dan, bi se lahko dobil z nekom. Večkrat mu to zavidam. On se druži, jaz pa sama z otrokom doma. Tudi jaz si želim, da bi lahko šla na kavo, pijačo, da ne bi bila vedno doma.
Če si zelo v stiski s prijatelji in “zaprta doma” pa še brez varstva in tem pogovora… Je sicer malce podlo in izkoriščevalsko – z otrokom pojdi na igrišče pa naj mali najde prijatelje, ti pa njihovimi mamami klepetaj. Gre dokler je otrok tako majhen, da ne more sam na igrišče, tematika pa vsaj na začetku praktično samo o otrocih, če so zelo prijatelji pa potem tudi kakšni “playdate” in podobno, in se nadaljuje v vrtcu in OŠ.
Je malce podlo, ampak je ena izmed teh načrtovanih taktik, ki delujejo po principu “volk sit – koza cela”.
Podobno velja tudi za lastnike psov, zelo hitro se začneš družiti v podporo ljubljenčku, z osebami, s katerimi se ne niti na avtobusni postaji upal pozdraviti, pa še izgovor, da greš iz bajte – hitro se s kakšnim sosedom zaklepetaš.
So pa sprva zelo plitki pogovori in zelo počasi napredujejo.
P.s.
Dedca pa malo primi, da naj bo kdaj še kaj doma z otrokom.
Lep pozdrav in upam, da pomaga.
Na žalost je otrok še toliko majhen, da na igrala ne hodi, zato na tak način še ne morem nobenega spoznati. Pa tudi cez moža se nisem hotela pritoževati. Je super. Tudi ne bi ga motilo, če bi kdaj šla na kakšno kavico. Problem je v tem, da nimam s kom iti. Če bi imela, bi se že zmenila za varstvo.
Res bi bilo super, če bi se uspeli združiti in se povezati. Morda pa nastane kakšno novo prijateljstvo.
Par klepetov na ulici je zgolj gesta prijazne odzivnosti, ki funkcionira na podeželju oz. med krogom ljudi, ki se dnevno videvajo. Odpreš pa se v pogovoru z ljudmi, s katerii deliš podobne interese, s katerimi te povezujejo podobna razmišljanja.
Zato se je dobro razgledati v bližini, kje bi se odvijale dejavnosti, ki te zanimajo, take, ki bi se jih rada udeleževala. Preko njih boš spoznala ljudi, ki so ti v neki točki podobni in zaznala, s kom bi se lahko srečevala tudi izven tega kroga. Povabilo na čaj lahko sproži željo po nadaljnjem druženju.
No, jaz sem 43, nekoč bila zelo komunikativna, pol pa službene zadeve, partnerske, se malce zaprla pred folkom, ampak si želela biti komunikativna, itd.. ampak imam precej šibko socialno mrežo..sem tudi žalostna, bi želel mnogo več akcije, delam na tem…še imamo čas… nekako so redki, s katerimi se res štekam..
Rada bi imela več prijateljic, ampak sem rekla, ne bom silila…sem pa bolj sama zato..kaj čmo
Zdaj še pa hobijev ni bilo..hodila sem vsaj na plesne, kjer sem se družila, itd…ampak zdaj je korona in smo vsi malce “čudni”…
Lp
Pozdravljene!
Stara sem 43 let, poročena, imam 2 otroka, vendar bi kdaj pa kdaj s katero odšla na pohod v hribe , kjer bi nekaj dobrega pojedle in malo poklepetale. Če ima katera rada hribe in potrebuje družbo me naj prosim kontaktira na [email protected]. Lahko je iz katerega koli dela Slovenije.