Večkrat sem pogledal na to stran in skrbno prebiral opisane težave, stiske in vse, kar prinaša življenje. Ob tem sem se spraševal, ali je res vse opisano tako težko rešljivo posamezniku, da se na koncu zateče po pomoč k nepoznanim ljudem.
Danes sem sam na tem, da moram povprašati za mnenje, mogoče nasvet. Morda je med vami kdo, ki se prav tako, kot jaz, sooča z navidez majhno, toda nerešljivo težavo.
Mojih 50 let življenja me je naučilo marsičesa, vsakdan me je bogatil z različnimi izkušnjami. Verjetno ravno dovolj, da se zavedam tega, da se bom moral kljub vašim dobronamernim nasvetom, na koncu sam odločiti, kako naprej. Nihče ne more storiti namesto mene tistega, kar je moje.
Naj torej na kratko opišem mojo zgodbo.
Za pretekla tri desetletja, ki sem jih preživel v zakonu, bi morebitni zunanji opazovalec lahko dal oceno vzorno. Tako je tudi v resnici bilo. V tem času sva z ženo dosegla vse, kar pritiče uspešnemu in srečnemu zakonu. Pred nekaj leti, ko sta se otroka osamosvojila, ko kar naenkrat ni bilo več tistih obveznosti, ki zahtevajo odrekanja, ko je začelo življenje teči v nekem ustaljenem ritmu, se je kar naenkrat začel pojavljati prosti čas, ki ga pa zaradi prejšnjih navad, z ženo nisva znala oziroma ga ne znava kvalitetno izpolniti. Sam sem se ves čas, sicer v mejah možnega, ukvarjal z različnimi aktivnostmi in tudi zdaj bi našel dovolj vsega za popolnitev prostega časa. Težava pa nastane v tem, da imava z ženo različne interese. Ona bi se, kot resnično vestna in skrbna gospodinja ukvarjala z domom, vnuki, skratka v največje zadovoljsvo ji je, če lahko streže in se razdaja družini. Te njene stvari, ki jo zadovoljujejo, v polni meri sprejemam z razumevanjem in tudi v marsičem sodelujem, kajti tudi meni je v zadovoljstvo ukvarjati se z vnuki in podobno. Vendar si pa poleg vsega tega želim tudi kdaj pa kdaj vzeti čas samo zase. Ko izrazim tovrstno željo in v primeru, da to ni tudi v ženinem interesu, se pojavijo očitki, da mislim samo nase, da mi drugi niso mar. Ker sem po naravi obziren, prilagodljiv in nikogar ne želim prizadeti, pri svojih željah ne vztrajam. Čutim, kako se potegnem vase ali pa se prepustim dogajanju. V najboljšem primeru se zamotim z delom nekje zunaj. Ko skušam odgovoriti na ženino vprašanje, kaj se dogaja z menoj, sem ob moji razlagi, deležen očitkov, da sem čudak, ki pravzaprav ne ve natančno kaj hoče. Ob tem se sprašujem, kako naj na dovolj razumljiv način in na način, da ne bi koga prizadel, povem, da si ne želim nič drugega, kot samo to, da bi želel imeti samo malo več osebne svobode. Kako naj razložim, da me tako življenje duši, da bi kdaj pa kdaj želel preživeti dan, dva ali več, sam, odmaknjen od vseh. Kako naj zberem dovolj poguma za teh nekaj besed, za katere pa vem, da bodo v marsičem spremenile mojo in tudi ženino prihodnost.
Da pa bi bila vsa stvar še bolj brezizhodna, sem se v tem času v službi navezal na kolegico, ki je sicer več kot desetletje mlajša, vendar so, kljub temu in kljub različnim pogledom na določene stvari, med nama vzklila čustva do te mere, da sva postala tudi intimna. Čutim, kako mi, sicer ukradene ure, popolnijo praznino, ki jo močno čutim. Ne samo v intimnem smislu. Uživam v sprehodih, druženju, klepetu in v vsem najinem skupnem. Ob vedno močnejših obojestranskih čustvih je vsega ukradenega premalo. Tako so popoldnevi, večeri, vikendi postali vedno daljši in ob njih še dodatno začutim okove, ki me oklepajo.
Od tukaj dalje se začenja dogajati tisto, kar je verjetno značilno za take zveze.
Kot sem omenil, me na eni strani veže preteklost, ki sem jo preživel v družinskem krogu, v okolju prijateljev, vežejo me dogodki, ki so močno zaznamovali moje življenje in mnogo od vsega tega mi je življenje naredilo lepo. Ob vsem tem se pojavi moja velika želja po osebni svobodi, ki je nikakor nisem mogel uveljaviti. Za nameček vsega so se pa prebudila čustva, ki so povzročila, da so moje želje še močnejše.
Kako naj ravnam? Naj sem obziren in naj mojim bližnjim prizanesem z vsem tem, kar pomeni, da se bom še vedno umikal v samoto in občasno, ko mi bo dopuščala priložnost iskal tolažbe (ne telesne) pri ljubi osebi. Ali naj postavim sebe v ospredje in teh nekaj let preživim tako, kot si želim. Ali je prav, da zaradi mojih želja, ravnam egoistično, ne oziraje se na nikogar.
Dejstvo je, da bo v vsakem primeru nekdo prizadet.
Kot sem na začetku omenil, ne pričakujem čarobne palice, ki bo v hipi rešila mojo težavo. Verjetno bom celo deležen kritike, češ da tako, kot še veliko drugih, želim sedeti na dveh stolih. Težko mi bo kdo verjel, da ravno tega nočem. Prosim oziroma pričakujem, da mi bo vaše mnenje morda pomagalo najti tisto pot in predvsem način, kako ravnati čimbolj prav. Hvala.

Napisali ste globoko razmišljujoče pismo o sebi, svojem življenju in odnosih, ki jih imate z bližnjimi, predvsem z ženo. Zelo dobro vas razumem in vem, kaj doživljate. Mnogi pari v srednjih letih, so v podobni situaciji, kot vidva. Osamosvojitev in odhod otrok iz družine je velika življenska prelomnica. Partnerja se po dolgih letih najdeta spet sama s sabo, kot takrat, ko otrok še ni bilo. Takrat je bilo seveda drugače. Bila sta mlada in zaljubljena . Sedaj pa imata skupno življenjsko zgodovino. Uspelo vama je uspešno krmariti v zakonskem življenju in vzgojiti otroke. Tudi vi ste s tem in z vsem kar sta z ženo ustvarila zadovoljni, res pa je tudi, da sta z ženo žal zanemarila medosebni odnos. Ob obilici dela,obveznostih in odgovornostih vama je zmanjkalo časa za vaju. To se dogaja pogosto, tudi mlajšim parom, ker smo vzgojeni tako, da se ne zavedamo, da je za odnos najpomembnejša vsebina časa ko sta partnerja skupaj. Skupni prosti čas je za dober partnerski odnos nujen. Pomembni so skupni interesi in skupni doživljajski svet. Prijetna skupna doživetja, v športu, glasbi, plesu, na potovanju in druženju ob katerikoli dejavnosti, ki oba zanimajo in veselijo partnerja bogatita svoj medsebojni odnos. Če takih vsebin ni se drug od drugega odaljujeta in drsita v zvezo, ki je vedno bolj le ekonmska in funkcijonalna skupnost.
Seveda pa to ne pomeni, da bi morala prav vse početi skupaj. v zakonu in družini naj bi zadovoljili potrebo po življenju drug z drugim, istočasno pa ohranili lastno avtonomijo, oziroma kot ste vi napisali osebno svobodo. V zdravem partnerskem odnosu, partnerja večino časa namenita skupnim interesom in otrokom, vendar pa morata drug drugemu tudi omogočiti zadovoljevane potreb, ki niso skupne. Večina ljudi ima potrebo, da je kdaj sama s sabo, tako kot vi, ali da se ukvarja s hobijem ki partnerju ni blizu in za to nameni nekaj časa. Žena hodi npr. k trebušnemu plesu, mož pa s prijatelji igra košarko. To ni egoizem. Je le zdrav odnos do sebe in do drugega. Če se partnerja v zakonu počutita ujeta in nesvobodna je z odnosom nekaj narobe. Če je odnos zdrav partnerja pogosto čutita zadovoljstvo, da sta drug z drugim, prav tako pa sama sebi namenjata nekaj časa. Saj vendar nismo duplikati. Do vsega tega, kar ste napisali in si želite imate vso pravico. Vaša žena je verjetno zaradi vzgoje v njeni primarni družini in preobilice dela popolnoma zanemarila samo sebe, tako da se lastnih želja in interesov sploh ne zaveda. Vse življenje je živela le za druge. Da pa smo lahko vživljenju zadovoljni, ne smemo pozabiti niti nase. Tudi sami sebi in naše potrebe nam morajo biti pomembne.
Čustva, ki jih čutite do sodelavke so posledica hladnega odnosa, ki vlada med vama z ženo. V novi zvezi iščete to česar doma nimate. Razumevanje, bližino, skupne interese. Vem, da vam ni enostavno, je pa res, da se boste morali odločiti sami. Ali je še možno izboljšati odnos med vama z ženo je odvisno predvsem od tega, ali je med vama ostalo še kaj ljubezni in če si oba še želita ostati skupaj. V tem primeru bi morala tudi vaša žena vse narediti v tej smeri. Mislim, da bi vama koristila strokovna pomoč.

Alenka B

Napisali ste globoko razmišljujoče pismo o sebi, svojem življenju in odnosih, ki jih imate z bližnjimi, predvsem z ženo. Zelo dobro vas razumem in vem, kaj doživljate. Mnogi pari v srednjih letih, so v podobni situaciji, kot vidva. Osamosvojitev in odhod otrok iz družine je velika življenska prelomnica. Partnerja se po dolgih letih najdeta spet sama s sabo, kot takrat, ko otrok še ni bilo. Takrat je bilo seveda drugače. Bila sta mlada in zaljubljena . Sedaj pa imata skupno življenjsko zgodovino. Uspelo vama je uspešno krmariti v zakonskem življenju in vzgojiti otroke. Tudi vi ste s tem in z vsem kar sta z ženo ustvarila zadovoljni, res pa je tudi, da sta z ženo žal zanemarila medosebni odnos. Ob obilici dela,obveznostih in odgovornostih vama je zmanjkalo časa za vaju. To se dogaja pogosto, tudi mlajšim parom, ker smo vzgojeni tako, da se ne zavedamo, da je za odnos najpomembnejša vsebina časa ko sta partnerja skupaj. Skupni prosti čas je za dober partnerski odnos nujen. Pomembni so skupni interesi in skupni doživljajski svet. Prijetna skupna doživetja, v športu, glasbi, plesu, na potovanju in druženju ob katerikoli dejavnosti, ki oba zanimajo in veselijo partnerja bogatita svoj medsebojni odnos. Če takih vsebin ni se drug od drugega odaljujeta in drsita v zvezo, ki je vedno bolj le ekonmska in funkcijonalna skupnost.
Seveda pa to ne pomeni, da bi morala prav vse početi skupaj. v zakonu in družini naj bi zadovoljili potrebo po življenju drug z drugim, istočasno pa ohranili lastno avtonomijo, oziroma kot ste vi napisali osebno svobodo. V zdravem partnerskem odnosu, partnerja večino časa namenita skupnim interesom in otrokom, vendar pa morata drug drugemu tudi omogočiti zadovoljevane potreb, ki niso skupne. Večina ljudi ima potrebo, da je kdaj sama s sabo, tako kot vi, ali da se ukvarja s hobijem ki partnerju ni blizu in za to nameni nekaj časa. Žena hodi npr. k trebušnemu plesu, mož pa s prijatelji igra košarko. To ni egoizem. Je le zdrav odnos do sebe in do drugega. Če se partnerja v zakonu počutita ujeta in nesvobodna je z odnosom nekaj narobe. Če je odnos zdrav partnerja pogosto čutita zadovoljstvo, da sta drug z drugim, prav tako pa sama sebi namenjata nekaj časa. Saj vendar nismo duplikati. Do vsega tega, kar ste napisali in si želite imate vso pravico. Vaša žena je verjetno zaradi vzgoje v njeni primarni družini in preobilice dela popolnoma zanemarila samo sebe, tako da se lastnih želja in interesov sploh ne zaveda. Vse življenje je živela le za druge. Da pa smo lahko vživljenju zadovoljni, ne smemo pozabiti niti nase. Tudi sami sebi in naše potrebe nam morajo biti pomembne.
Čustva, ki jih čutite do sodelavke so posledica hladnega odnosa, ki vlada med vama z ženo. V novi zvezi iščete to česar doma nimate. Razumevanje, bližino, skupne interese. Vem, da vam ni enostavno, je pa res, da se boste morali odločiti sami. Ali je še možno izboljšati odnos med vama z ženo je odvisno predvsem od tega, ali je med vama ostalo še kaj ljubezni in če si oba še želita ostati skupaj. V tem primeru bi morala tudi vaša žena in seveda vi vse narediti v tej smeri. Mislim, da bi vama koristila strokovna pomoč.

Alenka B

Verjetno greš ženi že malo na živce in je še vesela, če si malo odsoten.Vnuki ji izpolnjujejo življenje in je srečna, ker jo imajo radi in jo razveseljujejo.Potrebe po moški ljubezni nima več. Rada pa ima moškega v hiši, da vse izgleda, kot mora biti.

Če vidiš prihodnost z novo znanko, poizkusi na zelo obziren način ženo vprašati, če bi imela kaj proti delitvi premoženja in ločitvi.Ni je treba prizadeti z dejstvom, da imaš eno že ogledano, ker boš vsega kriv, čeprav te ne šmirgla 5%.Egoistično je tudi uporabljati ženine snažilske in kuharske usluge, potem pa ves dišeč teči k prijateljici. Bodi dec, sooči se z dejstvi in poizkusi elegantno speljati. Tudi dedek bi lahko ostal dober, če bi se z vsemi stranmi tako zmenil.

Nekateri pari so že pisali, da so uživali kot ljubimci, kot partnerji v nadaljevanju so se pa na skupni poti razšli. Dobro premisli.Te pa razumem, da si želiš polno zvezo z dajanjem in vračanjem, koneckoncev ljubezen svet vrti. Srečno!

Kako znana mi je tvoja izpoved. Zato sem jo kar nekajkrat prebrala. Tudi moj mož se je po 30 letih zakona navezal na sodelavko, kar sem zelo hitro ugotovila. Povedala sem mu, da mi tega v teh letih ni treba prenašati in da pač, naj poskusi življenje z njo. Želim si mirnega življenja v letih, ki jih imam še pred sabo. Najina zgodba se razlikuje le v tem, da imava skupne hobije in tako veliko časa porabiva, da skupaj uživava v njih. Vendar je on še kar v stikih s to gospodično, ki je tudi vezana. V tem času sem poskusila z razgovori ugotoviti, kaj ga je privedlo do tega, vendar odgovora nisem našla. Mož se je v tem času čisto spremenil. Tudi on želi imeti osebno svobodo, nihče ga ne sme nič vprašati, neprijazen in žaljiv je do mene in otrok. Najbrž še sam ne ve, kaj naj naredi. Vsekakor ima preveč časa. Razpet je med družino in sodelavko. Sama sem cel dan zaposlena, tako s službo kot z vsemi ostalimi opravili doma,ki so na mojih ramenih. Mož se temu že ves čas izogiba.

Ko razmišljam kakšen je bil najin zakon 3 desetletja, ga tudi sama vidim kot vzornega. Mož se je posvetil karieri, sama sem hodila v službo, skrbela za otroke in gospodinstvo, za gradnjo hiše od prvega do zadnjega dne. In po napornem delavniku vsa vesela čakala moža, ki ga je vedno čakala pogrnjena miza, zlikano perilo itd. Vikende smo skupaj z otroci preživljali v naravi.

Midva sva v tem času, ko se mož ” išče ” izgubila večino skupnih prijateljev, s katerimi sva se družila, kar jih tudi razumem. Otroka, čeprav odrasla se nočeta pogovarjati z njim in zelo trpita. Sama občutim žalost, solze mi tečejo, vendar sem nemočna.

Kaj boš naredil, se moraš sam odločiti. Pozitivno je to, da se zavedaš tega, da na dveh stolčkih ne moreš sedeti. Vsekakor se pa moraš čim preje odločiti, za eno življensko sopotnico, pa naj bo to žena ali pa pa sodelavka. Z ženo lahko še naprej pričakuješ vzoren zakon, svetujem pa da si najdeta kakšen skupni hobi s katerim bosta zapolnila svoj prosti čas. S sodelavko pa ne veš kako se bodo stvari odvijale. Nekaj je hoditi na zmenke in se pogovarjati z nekom nekaj drugega kot z ženo, težje pa je z nekom živeti 24 ur na dan in usklajavati želje in potrebe. Zakon ima žal veliko pasti. Odvisno je samo od krmarja, kako bo prebrodil vse nevihte, ki se zgrinjajo.