Osamljenost
Draga Nika, nikar govoriti o letih. Leta so zato, da jih užijemo – kako – to pa je odvisno čisto in samo od nas samih. Imam mamo, hvala bogu, še jo imam, ki je pri 64. letih tako polna življenja, da se mi zdi včasih prav malo zamalo, pravzaprav moram reči, da sem ji včasih prav nevoščljiva. Privošči si vse izlete, kar je možnih, nobenega ne zamudi. Ne zamudi izleta pri upokojencih, ne zamudi ga pri invalidih, ne zamudi izleta s petimi prijateljicami, ne zamudi nakupov v Lentu, ne zamudi nakupov v Raštelu, ma nič, čisto nič ne zamudi. Pa ima doma skrb za zelo bolnga moža, ki ve, da je velik del časa priklenjena nanj, ker je bolna, a ji vseeno dopušča nekaj “prostosti”. In da bi zdaj prav Ti, pri 51. letih govorila o tem, da si prestara za sem, za tja, za to, za ono? Žal, ne morem tega razumeti. Morda si zaradi situacije, v kateri si se znašla res brez volje – volje do veselja, do radosti srečanj s prijateljicami, do radosti klepetanja pri kavici, do veselja ob plavanju v bazenu…. To Ti rada verjamem, ne morem pa Ti verjeti, da se boš s to svojo brezvoljnostjo kar sprijaznila. Tega Ti pa žal ne morem ne verjeti, še manj pa dopustiti! Nikar – ker potem boš pa res stara. In to šele pri svojih 51 letih, ko bi morala biti kot nekaj najboljšega, kar lahko ponudiš naboljšemu prijatelju. Morda si bolj okrogle postave, kot sem jaz in morda tudi zato nisi zadovoljna s seboj. Jaz nisem zadvoljna s seboj, ker sem se poredila od prelepega življenja in prepolnega krožnika, zato ukrepam in delam nekaj zase. Ne dovoli eni slabosti, da prevlada še drugo in da se negativnost nabira tako na tebi, kot v tebi. Stori nekaj, zarjuj, zavpij, vstani in – pojdi!!! Pojdi boljšim stvarem naproti, kajti če ti ne boš šla naproti boljšemu dnevu, te le-ta ne bo našel in bo lahko šel tudi mimo tebe!!! Stori nekaj zase! Premakni se! Naredi prvi korak. Kupi si novo obleko, kakršnokoli že in pojdi po mestu. Ogleduj se v izložbah in videla boš, da si spremenjena. In tako spremenjena naredi kar še kak kilometer, predno se vrneš domov. Srečala boš prijateljico, ki bo pohvalila Tvoj izgled! In prišla boš domov, bolje se boš počutila in naslednji dan si boš ponovno želela na sprehod. Takrat vstani, se uredi, ne odlašaj, temveč pojdi. In takih dni naj bo v tvojem tednu več kot sedem. Naj bodo polni in naj bodo tako polni, da boš ob koncu dneva vedela, kakšne barve so listi v jesenskem soncu, kakšne barve je polž, mimo katerega si šla in kakšne barve je Tvoje razpoloženje.
Tako, Nika, zdaj pa vstani stran od forumovcev in – pojdi!!!!
Rada bi se zahvalila vsem, ki ste se potrudili in odgovorili na mojo prosnjo. Kar razjokala sem se ob branju vasih pisem. Res ste krasni. Obljubim, da se bom potrudila in poskusila narediti nekaj zase. Ah, veste, to ni tako enostavno, ker pac nisem navajena. Nikoli nisem sama hodila ven. Ocitno se bo treba potruditi. Ce mi bo uspelo, ce s emi bo kaj lepega zgodilo, vam bom pisala.
Se enkrat hvala in vsem skupaj lep pozdrav
Ali res misliš, da se nisem poskusila pogovoriti z možem? Sem. Pa ne enkrat, dvakrat …. Pač pa nekaj tisočkrat. Ne, on se o tem noče pogovarjati. Za njega ta problem ne obstaja in po njegovi oceni je vse O.K. samo sem jaz postala paranoična in pretiravam. Nisem še pripravljena na tem forumu razlagati bolj intimne stvari, edino prosim, da mi verjamete, da sem strašno osamljena in večino časa res žalostna zaradi tega. Hotela sem pač slišati vaša mnenja in predloge. Če bom kaj ukrenila še nisem prepričana. Potrudila se bom.
Hvala vsem še enkrat.
Nika, malo pozen odgovor, včeraj me ni bilo.
Pridružujem se mnenju svojih predhodnikov.
Res, kaj ti je deklica, 51 let, saj to je šele polovica ali pa še manj?
Se zavedaš kaj vse te še čaka, kakšne čudovite in neponovljive stvari se ti lahko še zgodijo v življenju?
Mislim, da so ljudje pri 50 letih na višku svojega življenja. Imajo dovolj izkušenj in spoznanj, da so modri, razumni, pametni, pa še vedno dovolj močni in zdravi, da umerjajo tok svojega življenja. Ne pusti, da bi alkohol uničil dve življenji, eno je povsem dovolj. Navsezadnje pa, zakaj ne bi imela partnerja, ki bi bil starosti tvoje hčere, a si predstavljaš spodnjo čeljust od moža, ko bi izvedel?
No, malo se hecam, upam,da ne zameriš, hočem reči, glavo gor.
Jaz sem navdušen rallyst, pa sem vedno znova prijetno presenečen, ko na svetovnem prvenstvu dominirajo predvsem vozniki med 40 in 50 let.
Rally traja 3,4 dni, po gozdu, makadamu, blatu, ipd..
Res je, da so mlajši hitrejši, a je potrebno priti do cilja, se izogniti vsem oviram,
imeti občutek kaj te čaka za naslednim ovinkom, tu ti pa hitrost sama kaj malo pomaga. Kaj ti pomaga če zmagaš eno hitrostno preizkušnjo, če potem razbiješ avto? Isto je v življenju.
Pusti soncu v srce, Nika.
Dan Jana! Se globoko opravičujem, da odgovarjam šele sedaj. Ne, da ni bilo časa, me danes muči preveč stvari naenkrat, pa še America attack…grozljivo. No, glede vprašanja pa…ženske se nikoli (povdarjam) nikoli ne sme vprašati koliko je stara, pa tudi ne koliko tehta…(joke) tako je moje mnenje…sem namreč ženska…Ker pa si tako lepo vprašala, ti bom lepo odgovorila…kmalu jih bom štirideset! Preveč ali premalo…pa zame starost ne šteje, ker jo velikokrat zatajim v otroško naivnost…
pa še nekaj je, če povem po pravici…pravijo, da leta kar dobro skrivam (?!)…ne vem, lahko pa se spoznava tudi vizuelno, če želiš, pa boš presodila sama. Velja?
Pozdravljam!
Angel
Ops,,,Angel, pomota.
Oprosti, ni bilo namenjeno tebi, ampak tisti “Jani”, katera nisem jaz. Prosila sem jo naj spremeni nick, ker me je razjezilo še pa še. Ne vem ,kako je to zdaj prišlo do tebe, izgleda da sem narobe napisala povezavo.
Ne, nisem, sem zdajle pogledala, pa je prav. Malce si ti kiksnila, pa nič hudega. Veš nočem več morit forumovce, da mi pomagajo izbrati nov nick. So bili prijazni, pa sem mislila biti Janica, pol pa sem ostala kar Jana. Zdaj pa čuvam nick 🙂
No, ko pa si že tu, pa ko si angel, če maš kaj veze gor, zaželi mi srečo ta mesec. Jo bom rabila.
Lepo se imej!!
Jana
Mislim, da bi bilo res najboljša rešitev, če bi se vpisala v kakšno planinsko društvo. To sem storila tudi sama, ko sem bila čisto na tleh.
Pogovor z možem se mi zdi nesmiselen. Če se do sedaj ni prebudil, se tudi nikoli ne bo.
Kaj pa če bi šla na kavo s kom iz tega foruma? Če bi vedela, da stanuješ blizu mene, bi te sama povabila na kavico in klepet. Moram ti priznati, da je meni net veliko pomagal, ko sem bila najbolj osamljena in potrebna pogovora. Preko icq sem spoznala nekaj prijateljev in moram reči, da se res lepo razumemo.