Pozdravljeni,

na vas se obračam z upanjem, da pridobim mnenja in razmišljanja, ki mi bodo mogoče dala nove poglede.

S partnerjem sva skupaj že dolgo. Od prvih najstniških let se spominjam, da sva bila vedno le on in jaz. Imava eno leto razlike, skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva odrasla iz najstniških let in si ustvarila življenje. Poleg skupnih interesov, pa sva vedno imela zaupanje in prost čas, ki sva ga preživljala vsak po svoje.

Trenutno sem na polovici nosečnosti, občutek imam da se me partner izogiba. Saj so mu vedno veliko pomenili prijatelji in družba, ampak zdaj ko jaz nikamor ne grem zaradi nevščečnosti v nosečnosti, sem veliko sama in se mi zdi, da je vedno več s prijatelji.

Res je, da se po eni strani veliko sekira, da bo preskrbel otroka, ampak zaenkrat nama oboji starši stojijo ob strani, živiva pri mojih, imamo dovolj prostora za vse družinske člane. In s to mislijo, preskrbeti vse, on dela in dela cele dneve. Seveda denarja ni in ni, privatniki si v taki državi lahko vse privoščijo, ne plačujejo,… ( pa ne bomo omenjali inšpekcije, ker je v celotnem sistemu luknja ).

In vsakič znova mi da vedeti, kako malo mu pomenim, ko ga najbolj potrebujem, da me pelje v bolnico, da bi bil vsaj na enem pregledu ob meni, me zavrača. Saj ne, da sama ne bi zmogla, ampak me boli, ker sam sebi dela škodo s takim obnašanjem, in me odriva vstran od sebe.

Na dan sva skupaj pol ure, preden zaspi. Večkrat mi piše sms, da me ima rad, da sem vedno v njegovih mislih, ampak zakaj potem enostavno ni zmožen biti ob meni? Zakaj ne more preživet enega popoldneva samo z mano? Brez tv, brez prijateljev, brez dela. Če vikend je isto, ob nedeljah me ponavadi pelje k tašči, kjer vsa družina gleda v dnevni tv, in se sploh ne pogovarjajo. Je bilo odraščanje v takem okolju krivo, da ne zna pokazati svojih čustev?

Govori, da se veseli otroka, govori da me ljubi. Ampak najbolj srečen je, ko mu šef naroči, da bo delal 4 ure dalje, samo da mu ni treba biti ob meni.

Zaradi vsega kar se mi dogaja v nosečnosti, sem morala pustiti študij in delo ( slabost, bruhanje, hujšanje, nosečniška sladkorna, slabokrvnost, omotičnost, stres ). Veliko sem v naravi in na soncu, veselim se otroka, saj vem da ne bom več osamljena ko bom imela njega, ampak se sprašujem, če kje obstaja moški, ki bi me cenil in bil z veseljem ob meni? In se mi ne bi izmikal. Živim z upanjem, da bo moj partner nekoč postal ta moški.
Lep pozdrav

Pozdravljeni, mica_bica!

Razočaranje, nezadovoljstvo in jezo je čutiti iz vašega pisma. Ni vam lahko, saj pričakujete otroka in ste zdaj, ko ste več doma in verjetno tudi več počivate zaradi težav z nosečnostjo, ugotovili, da ste pravzaprav zelo osamljeni. Morda ste bili prej tudi vi vpeti v nek ritem in se je ta odtujenost najbolj očitno pokazala prav sedaj. Krivično je že to, da imate vse te težave, ki vas obremenjujejo, da težje funkcionirate. Partnerja sicer že dolgo poznate, vendar ste šele sedaj odkrili, da sta skupaj pravzaprav zelo malo in se morda poznata manj (globoko) kot sta si mislila. Nosečnost sicer verjetno ni najbolj primeren čas za odkrivanje razpok v vajinem odnosu, saj naj bi se takrat bodoča mamica počutila ljubljena in sprejeta, da bi se lahko v polnosti posvetila svojemu otroku, saj otrok čuti prav vse. Verjamem, da se tega kako se počutiti ne da izbirati in da si ne morete pomagati, da se morda res počutite odrinjeno in zavrženo in da za to niste krivi. Mora vam biti res težko in hudo, da se ne smete sprostiti in uživati v pričakovanju.

Razumljivo je, da si želite več njegove pozornosti in bi vam veliko pomenilo, da bi vas spremljal na kakem zdravniškem pregledu, da bi samo z vami preživel več časa, se bolj zanimal za vaše počutje, za otroka… Sta se o tem večkrat pogovarjala? Ste mu jasno izrazili svoje želje, čustva in hrepenenje, po možnosti brez očitkov? Kako, da morda bolj ne vztrajate pri tem, da je več z vami? Kako, da vas obiski njegovih staršev in gledanje tv moti šele sedaj? Zakaj si ne dovolite več zaupanja, da vam to pripada, saj se je odločil biti oče in partner in je vedel, da bo zdaj potrebno več časa in energije vlagati v otroka in v vas in da je to njegova odgovornost? Nič ni narobe z vami in si smete verjeti, da ste lahko bolj zahtevni. Na drugi strani pa lahko razmišljate kaj lahko vi sami storite za zapolnitev praznine, dolgčasa in pomiritve neprijetnih občutkov. Ne vemo kaj se dogaja pri njem, koliko je tudi njega strah nove vloge, v kateri se morda sploh še ne vidi, koliko se z izogibanjem skuša umakniti pred podobnimi bolečimi občutji kot jih verjetno doživljate tudi vi (osamljenost, nesprejetost, strah, jeza, prizadetost,nesposobnost, zavračanje…) in kje sta vidva pravzaprav v tem odnosu. Pišete, da sta navajena preživljati prosti čas vsak po svoje. Zgleda kot da se partner temu še ni bil pripravljen vsaj delno odpovedati, da mu je tako čisto v redu oz. niti ne čuti kake potrebe po tem, da bi moral kaj spremeniti. Kot da mu še ni bilo treba! Kako to, da to kar dopuščate? Vprašanje je tudi kako si on predstavlja moža, očeta in kakšne vzorce prinašata iz primarnih družin? In kje je toliko (potlačene) jeze?

Na koncu vašega pisma je zaznati pravi obup, saj sanjate o tem ali kje obstaja kak drug moški, ki bi uresničil vaše hrepenenje, ob katerem bi vam ne bilo tako dolgčas in vas ne bi zavračal ter se tolažite z upanjem, da bo vaš partner to postal nekoč. Bojim se, da samo od sebe ne bo nastalo nič, da bosta, če bosta želela kaj spremeniti, morala oba začeti resno delati na vajinem odnosu in najprej ugotoviti pripravljenost z obeh strani za ta korak, nato pa morda s strokovno pomočjo zakonskega in družinskega terapevta ugotoviti kaj se vama dogaja drug ob drugem, kaj si prebujata in kdo pravzaprav sta vidva. Veliko lahko naredita, potrebna pa je odločitev in pripravljenost za odkrivanje novega. Poleg tega ne bosta več sama. Otrok ni namenjen le tolaženju in zapolnitvi osamljenosti v partnerskem odnosu (v takšnem primeru lahko govorimo o zlorabi otroka), potrebuje zadovoljno in srečno mamo in očeta, ki vsak s svojim deležem prinese nujno potrebno varnost, predvidljivost, sprejetost, sočutje, sicer otrok nehote prevzame vlogo tolažnika.

Glede na to,da pričakujete otroka, je trenutno verjetno najpomembnejša naloga, da čim bolj poskrbite zase, da svoj čas morda tudi sami čim bolj napolnite in osmislite, da morda kaj preberete (morda Rahločutnost do otrok: Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec; Z otrokom lahko sodelujete: Elisabeth Pantley; Zdrav otrok in ljubezen staršev: Harvile Hendrix, Helen Hunt; Znanost o vzgoji: Margot Sunderland…) in poskrbite za čim bolj sproščeno pričakovanje dojenčka. Morda partner, za katerega pišete, da vas ima rad, večkrat potrebuje povabilo in odločnejšo vzpodbudo po kakem skupnem sprehodu, skupnem gledanju filma, skupnem pripravljanju kake romantične večerje, branju in pogovarjanju o vlogi mame in očeta, ali pa morda samo čas in prostor, da se ustavita, umirita, objameta, spregovorita tudi o strahu pred novimi vlogami in si dovolita biti ranljiva. Vsekakor pa boste lahko izvedeli odgovore na vaše dileme samo od njega.

Želite si več njegove pozornosti in sprejetosti in ta vam v resnici tudi pripada. Pripada vam kot njegovi izbrani ženski in kot materi vajinega otroka. Obdobje v katerem ste, odpira tako mami kot očetu in paru polno dvomov, strahov, ranljivosti in pripravljanja na nove vloge in to sploh ni enostavno. Je pa morda to lahko tudi priložnost za spletanje globlje povezanosti (ali pa nasprotno, samo še večjega oddaljevanja). Smeta si dati to priložnost…

Vse dobro vam želim.