omejevanje ali zdrava pamet?

Zdravo.

Potrebujem pogled od zunaj, ker ne vem več, “kdo je tu nor”. Na kratko: s partnerjem sva skupaj 17 let, imava tri otroke, oba zaposlena. Že od začetka zveze je precej ljubosumen, čeprav mu nisem nikoli dala razloga za to. Želi imeti kontrolo nad mano, kar se z leti stopnjuje. Zaradi njega sem npr. izbrisala Facebook, nimam nekih socialnih aplikacij… ker vse to takoj vidi kot grožnjo. Sama (s prijateljicami) ne hodim ven, tudi ne v razne salone, vadbe… kar mi je sicer ok, nikoli nisem hodila, vem pa, da bi bil velik problem, če bi želela. Sicer tudi on ne hodi “na pivo” ipd.

Sedaj pa k dejanski situaciji: V roke rada vzamem kakšno knjigo, različne žanre, za možgane na off pa tudi ljubezenske romane. Ker so v njih občasno tudi opisi takšne ali drugačne spolnosti, je partner znorel, “kaj berem to ku****ijo, kaj se grem, če mi kaj manjka…”. Sama te romane vidim kot vzporednico romantičnim komedijam (in drugim “običajnim” filmom), kjer brez težav najdemo spolnost, pa ga to ne moti.

Torej, “kdo je tu nor”? Prosim za vaša odkrita mnenja.

Spoštovana,

veza naj ne bi bila zapor, ampak sobivanje, ki je obema v doprinos. Seveda se ob skupnem sobivanju zbujajo raznorazna občutja, ampak je pomembno ohraniti razmejitve med tem, kaj nekdo čuti in kdo naj bi to urejal oz. čigava odgovornost je to.

Če nas nekaj kar partner počne, plaši, nas spravlja v stisko ali nam je neprijetno (kot v tem primeru branje določenega žanra), je naša odgovornost, da te občutke razumemo in pomirimo ali pa vsaj s partnerjem (v tem primeru z vami) spregovorimo o tem, da nam je določena stvar neprijetna, da nas spravlja v stisko in povemo, da bi nam veliko pomenilo, če se to ne bi dogajalo. In tudi, ko to izrazimo, moramo dopuščat prostor, da se mogoče partner ne bo takoj odzval na našo prošnjo. To je način spoštljive komunikacije, ki dopušča, da v vezi soobstajata dve avtonomni osebi. To je odnos, v katerem se da dihati. V primeru kot ga opisujete vi, pa gre za nespoštljiv odnos, ki je poln zahtev in pričakovanj do vas in vi se morate avtomatsko odzivati na postavljene zahteve. Takšen odnos pa jemlje svobodo, sproščenost, občutek avtonomnosti in takšnemu odnosu rečemo toksičen odnos.

V kolikor bi vas zanimalo, imam na voljo eTečaj, ki je posnet prav za takšne odnose in pomaga osebi, da razume takšne odnose in se okrepi v svojem bistvu:

Toksično partnerstvo: Kako ga razumeti in v njem preživeti

Drugače pa srečno v  vašem odnosu,

Eva Erpič,
mag. zakonskih in družinskih študij

Hvala za odgovor. Me pa vseeno zanima, ali je “normalno”, da partnerja vsako tako dejanje spravlja v takšno nelagodje – torej od ohranjanja stikov s prijatelji(cami) prek socialnih omrežij, vsak “malo drugačen” odhod od doma, branje ljubezenskih romanov… pa še bi se našlo. Kje so lahko vzroki oziroma kako si “izboriti” nekoliko več svobode, brez slabe vesti za vsak premik. Kot sem že napisala, sama nikoli nisem dala razloga za ljubosumje, niti ne razmišljam o varanju ipd. Družina in zdrav odnos s partnerjem mi je prioriteta.

Ima kdo podobne izkušnje?

Spoštovana,

pravzaprav ste si odgovorila kar sama, ne da bi vedela 🙂 Težava je, da se vam prebuja občutek slabe vesti, čeprav veste, da ne delate nič napačnega. Zakaj torej občutek slabe vesti? Ponavadi takšen odnos, kot ga opisujete vi, dopuščata oba. Nekdo ne more zbujati slabe vesti, če imamo v sebi suveren občutek lastnega zavedanja. V kolikor pa imamo v sebi neke stare izkušnje tega, da so nas velikokrat krivili, obtoževali, da so ljudje od nas odhajali, da je bilo v družini veliko stvari, ki prebujajo sram (alkohol, nasilje, nekonsistentnost,..) potem pa to prevedemo v lasten občutek krivde in nezaveno poskušamo popraviti te situacije s tem, da smo bolj “pridni”, da se vedno bolj prilagodimo temu, kar od nas ljudje pričakujejo. Seveda tukaj opisujem nekoliko posplošeno sliko takih odnosov, vendar želim sporočiti, da so tudi v vas trigerji, ki se odzovejo na zbujanje slabe vesti. Ko boste ta del sebe bolje razumela, bo tudi partner nekoliko izgubil na moči. Še enkrat vam bo svetovala zgoraj omenjeni eTečaj.
Seveda pa dopuščam prostor, da še kdo poda svojo lastno izkušnjo.

Vse dobro,
Eva

V preteklosti sem imel partnerko, ki se je obnašala podobno, kot opisuješ. Sprožilci so bili sicer nekoliko drugačni, a je skupni imenovalec vsekakor bil njena izjemna nesigurnost sama vase in s tem močno pretirana ljubosumnost.

Povem le en primer (izmed neštetih): v kampu sem podiral šotor, seveda je za to potrebno izpuliti kline, ki ga držijo pritrjenega v tla. Šel sem na rob parcele, ki je mejila s sosednjo in tam pozdravil sosedo ženskega spola, ki je bila ravno pred svojo prikolico. To je bil povod za pravi rafal obtoževanja, da gledam druge ženske in se seveda odpravljam na mesta, ki to omogočajo.

S terapevtko se delno strinjam, seveda sem imel preveč načet občutek lastnega zavedanja, da ne delam nič narobe. Vendar tule moram poudariti, da so odnosi dvosmerni promet in da ne poznam primera človeka, ki ob podobnem dolgotrajnem “pranju možganov” ne bi razvil občutka krivde. In to tudi v primerih, kadar ga sicer ni imel pretirano izraženega.

Osebno sem odnos, ki je bil zame toksičen, zaključil. Da ga ne bi, bi morala partnerka pokazati voljo po zavedanju lastne težave – potem bi bil najbrž pripravljen poizkusiti reševati odnos. Najbrž zato, ker so to ektremni pritiski, ki se ne nehajo čez noč, temveč delo na tem poteka nekaj let. Če ga ne bi sem skoraj prepričan, da bi bil danes slabši človek, kot sicer sem.

Vse dobro želim.