Pozdravljeni,

Zanima me vaše mnenje glede mojega
odnosa s partnerjem.
Čez par dni se s hčerko preseliva iz njegove hiše v moje stanovanje (on je mamin sinko,preveč podvržen maminemu vplivu).vse zadeve smo uradno uredili na socialnem.
Začetek novembra greva s hčerko v toplice za par dni. On bi pa kar šel zraven. K nama pa se ne bi preselil.
Po eni strani bi mu dala še eno možnost (čeprav jih je imel že sto) in bi mu dovolila,da se druži z nama kolikor hoče.
Po drugi strani pa sem mu rekla, da če hoče biti z nama,naj bo pri naju in konc. On že skoz pravi,da on se ne bo preselil iz bajte v stanovanje (da kaj bo tam počel).
Če bi naju imel rad, bi se odcepil od mame. Po drugi strani pa si mislim,da je enostavno čustveni invalid, ki je psihično prešibak,da bi se odcepil; hkrati pa bi bil z nama.
Zarad otroka bi mu najraje dovolila,da se kar druži z nama in se gremo vsi trije polovičarsko družino.
Jaz pa naj se kar odrečem svojemu življenju? On bo pa sedel na dveh stolih-pri mamici bo in pri naju.

HALO?
Kaj vi mislite?

Pozdrav

Razdvojena

Pozdravljeni, Dejka1!

Sami ste že uspeli narediti nekaj korakov, ko ste tik pred odselitvijo v stanovanje, zdaj pa doživljate kot da se vas loteva strah, negotovost in dvomi, če delate prav in si želite malo podpore, da bi lažje vztrajali v svoji odločitvi. Nameravate oditi od partnerja, ob katerem ste verjetno doživljali razočaranja in jezo, nekaj drugega pa je on kot oče vaši hčerki, kar bo vedno ostal, tudi če ne boste živeli skupaj in boste ločeno preživljali prosti čas. Čutiti je, da vas razdvaja ta njegova »dvojna vloga« – jezni ste na partnerja, obenem pa vas je strah, da bi hčerki »vzeli« očeta (pa ji ga ne morete). Skušajte si odgovoriti od koga in zakaj pravzaprav vi odhajate. Otrok se bo moral prilagoditi in sprejeti vašo (vajino) odločitev. Določene čustvene rane otrok že doživlja in jih bo doživljal, pomagate ji lahko s sočutnim materinstvom in razmejevanjem svojih in otrokovih doživljanj.

Pomembno se mi zdi, da bi začeli razmejevati med partnerstvom in starševstvom, saj je v teh željah po »polovičarski družini« vse pomešano. Veste, da »nekaj vmesnega« na dolgi rok ne obstaja in tudi ni dobro za zdrav razvoj otroka, niti vaju. Opisujete, da manjkajo razmejitve in odločitve tudi pri njem in njegovem odnosu do svoje mame, česar ne vemo, če se sploh zaveda, niti če je na tem pripravljen karkoli aktivno storiti. Težave glede vztrajanja pri svojih odločitvah in zaupanju vase imate tudi vi, zato bi vam priporočala vključitev v terapijo. Tam boste s pomočjo terapevta lahko poglobili vpogled vase ter lažje prepoznali kaj vas vodi in ovira v odraslem funkcionalnem življenju.

Vse dobro vam želim.