Odvisnost od hrane

Stara sem 40 let in od nekdaj se borim z odvečno težo. Mnogokrat sem že shujšala a teže žal nisem nikoli obdržala. Zdaj imam pri 168 cm kar 115 kg. Kje je moja težava ? Nisem debela zaradi nepoznavanja zdrave prehrane. To obvladam do potankosti. Moje težave so psihične narave. Živim v okolju, ki se zdravo prehranjuje in z njimi tudi jaz, med glavnimi obroki seveda. Vmes pa jem na skrivaj. Ne jem, ŽREM !!! Dopoldan si kupim sendvič, ki bi nahranil dva moška, čokoladni krof, smokije… V pisarni delam sama in skozi nekaj žvečim. Po kosilu, ko ni nobenega doma si odprem škatlo keksov in jih pojem,VSE !!! Skratka, ko sem sama s sabo jem do slabosti. Prenažiram se, ko sem dobre volje, ko sem slabe še bolj. Popoldan preživim kar se le da nedejavno. VEM kaj vse delam narobe, a si ne znam pomagati. Vrtim se v začaranem krogu in ne najdem prave poti. Bila sem pri psihiatru a nisva našla skupnega jezika. Zavedam se, da potrebujem strokovno pomoč. Žal ne živim v Ljubljani in ne vem kam naj se obrnem. Živim v Posočju. Mi lahko pomagate s kakim nasvetom, prosim ???

zdravo lili!
tudi sama se že skoraj celo življenje ubadam s svojo težo, ki je trenutno normalizirana. nikoli nisem bila debela, vendar tudi manj debeli, oz. suhi ljudje ponavadi najdejo/mo kakšno slabost na telesu.
morate se zavedati, da je debelost le zunanji odraz notranjega stanja. mogoče imate zelo nizko samospoštovanje in mnenje o sebi. tudi misli imate mogoče pogosto črnoglede, vendar pa je dobra stvar v tem, da misli lahko nadzorujete. vi obvladate misli in ne misli vas. verjemite, da zmorete, ker enostavno zmorete. veliko pomaga, če spremenite svoje mišljenje in odnos do hrane. preden zopet ugriznete v slasten sendvič se vprašajte, če ste res lačni. če niste, je bolje če sendvič daste komu drugemu.
če se boste globoko zazrli vase, boste morda ugotovili vaš resnični problem, morda je to strah ali pa kaj drugega. ko boste to ugotovili, boste tudi z lahkoto shujšali. meni osebno je pomagala knjiga Življenje je tvoje. v njej avtorica ne opisuje metod hujšanja, ampak se poglobi v notranjost človeka. vprašajte se, zakaj poterbujete toliko hrane? kaj bi radi nadomestili z njo? česa nimate v življenju, pa si želite?
tudi če vem naslednjič, ko se boste odločili za hujšanje, ne bo uspelo, se ne krivite, ampak poskusite znova. vsak trenutek je nov začetek. najbolje je, da začnete takoj, ne odlašajte na jutri, na ponedeljek, itd.
ko človek shujša se počuti dosti bolje v svoji koži. bodite prijazni do sebe. začnite se ljubiti in ceniti.
ne vem, če sem vam kaj pomagala, upam pa da vam bo uspelo. lep pozdrav

Zdravo Lili!

Ne vem ali ti bo moj odgovor kaj pomagal, ampak vseeno imam nekaj komentarjev oz. mnenj.
Najprej naj ti omenim, da jaz na življenje gledam tudi zelo samokritično,zato ne zameri, če bom tudi tebi povedala kakšno močno!

Najprej bi ti rada povedala, da vsekakor psihiater ni pravi naslov, saj potem bi oni zdravili tudi druge vrste odvisnosti, kot so mamila,…. ker pa se moj mož na to kar dobro spozna in je pomagal že veliko odvisnikom od drog, pa ni psihiater, vem, da se temu drugače streže!

Poglej, tvoj problem je zelo podoben kot pri odvisnikih od cigaret, ki dobro vedo da cigareti niso zdravi oz. celo resno ogrožajo njihovo življenje, pa vseeno pokadijo 1-2 škatli na dan…?!?! Mal smešno bi bilo, če bi zato obiskali psihiatra, a ne?! Z odvisniki od cigaret se ukvarjajo posebej ogranizirani zavodi,…. in ti so bolj ali manj uspešni!
Poznam pa ogromno ljudi, ki so skadili tudi več kot 2 škatli na dan, pa so kar naenkrat prekinili s tem! Nobenih zmanjševanj na pol škatle in potem na 3 cigarete na dan itd. kar prenehali so!
Pa veš kaj je recept!
ODLOČILI SO SE TAKO! in niso iskali več izgovorov drugje!
Čeprav je dokazana odvisnost od tobaka in ne rečem, da niso potem nekaj časa bolj ali manj trpeli zaradi različnih občutkov, ki so jih morali prestati tako ali drugače. Vendar cigareta niso več prižgali! Tako to deluje, pa če verjameš ali ne! Drugače ti svetujem, sa si kupiš knjigo “Brez izgovora” -Jay Rifenbary in morda ti bo postalo jasno. Nihče drug ni kriv za dejanja, ki jih počnemo sami in slej ko prej je potrebno spoznati, da je vsakega posameznika odvisno kdaj postane odgovoren do samega sebe! Nekateri žal nikoli! Pa ne zato ker so morda preneumni ali preleni, morda nikoli niso začeli razmišljati v tej smeri!

Drugače pa osebno mislim, da je pri tebi problem v tem, da si se morala v življenju dostikrat pred čem skrivati, morda prav pred tem, da se skrivaš, ko ješ?! In morda iz tega izhaja tvoja “bolezen” da izkoristiš vsako priliko, ko si sama, da čim hitreje čim več poješ. Saj veš, da pravijo da “prilika dela tatu”…. Če se tega zavedaš in če si dovolj močna osebnost, veš da se ti ni potrebno pred nikomur skrivati in da to delaš samo sebi v škodo in nikomur drugemu!

Torej draga Lili, vse je na tebi! Na hrano se ravno toliko spoznam, da je dovolj, da skrbim za celo družino, da se pravilno prehranjujemo. To pa je raznoliko, s čim manj maščobe in umetnih dodatkov, večina nabavljamo tudi bio izdelke, uporabljam samo polnozrnato moko,…. Veliko sem prebrala tudi o ogljikovih hidratih, od katerih naj bi bilo tudi večina ljudi odvisnih in najbrž si tudi ti. Problem na stane v tem, da naše telo zahteva neprestan vnos sladkorja, saj drugače se slabo počutimo. In tak se vrtimo v začaranem krogu, kot si sama omenila. Tudi o tem obstaja dosti knjig, kako se rešimo tega,. vsekakor pa je najprej na tebi, da se odločiš in končno nekaj narediš. To, da se zavedaš, da delaš narobe in nič ne storiš, je še večja potuha zate in tako ne boš nikamor prišla! Dokler si ne boš rekla – nobenih prigrizkov več in nepotrebnih piškotkov, tako dolgo se ne čudi o svoji teži, ki bo rasla in rasla….
Ko pa boš enkrat prerasla to težavo in se začela normalno prehranjevat, kot večina ljudi, pa to ne pomeni, da si ne smeš privoščiti tudi dober kos torte,….
Jaz imam samo eno pravilo, saj imam sladko zelo rada in sicer: jed mora biti res zelo dobra, potem pa je “vredna greha”…. in tako si z možem skoraj vsak dan privoščima kakšen košček tortice, čokolade, ampak mora biti res kakovostna in dobra….. vsekakor pa si ne mažem telesa z vso nepotrebno šaro, ki zame ni “vredna greha” kot so slabi keksi in cmokiji in podobno. Torej se sladkemu ne odpovedujem, se pa tudi prenažiram ne, imam pa idealnih 60kg pri 176cm. Idealnih zato, ker se dobro počutim in na meni ni nepotrebne maščobe, ki ni nastajala zaradi moje malomarnosti.
Se pa moraš zavedati, da brez rekreacije, se težje doseže željene rezultate. Naj ti postane šport in rekreacija odvisnost, če že moraš imeti kakšno in boš kamlu spoznala kako je svet lepši
Postavi si višja merila, saj kot sama praviš, ti je kristalno jasno, kaj je zdrava hrana. To je že veliko, veš, marsikdo nima pojma o tem, torej si lahko hitro na pravi poti, samo ODLOČITI SE JE POTREBNO!
Boš videla, da se da! Samo od psihiatrov stran!

Veliko sreče, tanja

Lili, ni tako črno kot si mislite,

predlagam vam, da se odpravite na pregled na kliniko v ljubljani, ki se ukvarja tudi z problemi debelosti. Res je, da veliko pojeste, ni pa nujno da ste okrogla samo zaradi tega. zato potrebujete najprej en dober pregled, potem pa planirano hujšanje, takšno, ki vam bo v pomoč. Zato le korajžno do svojega zdravnika, ki vam bo dal napotnico, potem pa veselo v Ljubljano na kliniko na pregled in zadeve se bodo začele odvijati v pravo smer.

Ali smo lahko odvisni od hrane? odgovor je da. Zato Lili potrebujete pomoč, da se boste lažje disciplinirala. po mjih lastnih izkušnjah pa zelo pomaga vsak dan zjutraj in zvečer vsaj 40 minut sprehoda in ko se tega naveličate in dobite kondicijo, boste počasi začela teči.
Med mernim naporom pa pokurite največ maščob, zato se odpravite ven brez zaloge hrane v žepih in z pol litra vode.
Če boste to počela zelo redno bo že po mesecu dnuii viden uspeh. Posočje pa je tudi sicer tako lepo in daje toliko možnosti za odhod v naravo, da dvakrat na dan sploh ne bo težav za koristno uporabiti čas.

Živjo, Lili!
Ja, poznam, vse kar si napisala, poznam. Pa ne le jaz, cel trop nas je, ves.
Moj nasvet – pojdi na forum Hujšanje. Skoraj eno leto je mimo, ko sem jaz (koncno) padla v stanje takega obupa, jeze nad svojo šibkostjo, želje, da nekaj naredim…..zašla sem na ta forum, nekaj dni le brala, potem se prijavila, izbrala dieto, se je tri mesece šla, zgubila veliko kil, leto je okoli, še vedno sem na isti teži (no, morala bi spet nadaljevati, ker sem še precej stran od ideala). na forumu smo jamrali, si svetovali, se vspodbujali, se hvalili z uspehi ali spokorjeno priznali, da smo ponoci spet unicili eno cokolado………..in je slo. Vmes sem zacela se telovaditi, lepo doma, na sobnem kolesu in na tleh (trebusnjaki itn).
Ti si mislim da v tistem tapravem stanju, ko nekaj zelis narediti – NAREDI. In bos videla, da bo slo. Pojdi na tisti forum, kar potegnilo te bo naprej……..
Lep pozdrav!

Lili, toplo vam priporočam v branje dve knjigi, ki se celostno ukvarjata z odvisnostjo od hrane. Naslov knjig: Rešite se zasvojenosti s hrano in Past užitka.

New Report

Close