Spoštovani,

tokrat resnično potrebujem vašo strokovno pomoč in nasvet. Situacija je sledeča: prvi sin, star 26 mesecev, skozi dojen, nikoli ni imel dude – vsako tolaženje, uspavanje, crkljanje itd. je potekalo na dojki, neješč oz. (še vedno) nadomešča obroke z dojenjem, če le ima možnost. Blazno navezan na mamo, na ‘joško’, grozljivo vedenje, če kdaj dojenja ne dobi – jok, trmarjenje, ki mu sicer ne popustimo, in nikakor ne odneha – če mu ne uspe enkrat, bo poskusil pol urce kasneje z isto vnemo in isto histerično reakcijo ob ponovni zavrnitvi. Samo mama šteje, oče ga v takih situacijah ne uspe pomiriti.

Drugi sin, star 7 mesecev, večinoma dojen (dohranjevan z nadomestkom, ko me dalj časa ni doma). V primerjavi s prvim sinom neproblematičen, nezahteven, redko joka. Ima dudo za pred spanjem in včasih kot tolažbo – dojka mu predstavlja predvsem hrano in zgolj delno tolažbo, crkljanje.

Prvega dojim neprenehoma od rojstva, skozi celo nosečnost in nato v tandemu z drugim. Bila sva že na tem, da je dobil dojko samo 1-2x na dan, pred nočnim spanjem in včasih tudi pred dnevnim počitkom, kar mi je kar ustrezalo. Sedaj sva pa 6 dni preživela skupaj v bolnici, saj je bil na opazovanju po padcu na glavo. V bolnici se je ponovno dojil približno 5-6x na dan. Ob tem sem dojila tudi mlajšega, količina mleka je bila zadostna. Kakorkoli, navadil se je, da samo prosi za dojko in jo dobi, in to večkrat dnevno. Sicer razume, da se mora bratec napiti najprej, ker drugega še ne je, vendar je seveda neučakan in hitro začne ‘težiti’ in govoriti, da bratec ‘se je že napapal’.

In tukaj se je zadeva danes precej zalomila. Zaradi njegove gnjavaže sem bila toliko pod stresom, da mleko ni in ni hotelo priteči. In to me je povsem čustveno zlomilo, misel, da zaradi starejšega otroka, ki dojenja pravzaprav več ne potrebuje nujno, je prikrajšan tamali, ki skorajda nič ne zahteva zase in je marsikdaj zato tudi prikrajšan oz. prisiljen (po)čakati, saj je potrebno najprej ‘spedenati’ starejšega, da se lahko potem v miru posvetim mlajšemu. Sratka, po večminutnem neuspešnem dojenju mlajšega, medtem ko je večjega čuval ati, seveda se je večji drl kot zmaj, sem večjemu razložila, da se je tako drl, da je prestrašil mlekec in je mlekec pobegnil. In mu povedala, da je mami zelo žalostna, ker je mlekec pobegnil, ker zdaj nima manjši kaj jesti. Nato sem pomislila, da je to mogoče preveliko polaganje bremena krivde na večjega in sem mu predlagala, da bi onadva skupaj poklicala mlekec. Po dolgem času sem ju spet dojila hkrati. Mleko pa kljub temu ni navrelo, čeprav se je večji res potrudil in par minut neumorno, močno sesal. Skratka, povsem psihično izčrpana sem rekla ‘dovolj’ in pripravila za malega stekleničko, velikemu pa razložila, da mlekeca pač ni. Počutila sem se grozno, kot da sem nesposobna, krivo, da nisem večjega že prej odstavila in se izognila tem problemom… skratka, odločila sem se, da imam dovolj tandemskega dojenja in da želim večjega odstaviti.

Sedaj sem edino v dilemi, na kak način se naj tega lotim in ali je sploh možno to izpeljati tako, da starejši ne bi gojil zamere do mlajšega, ki pa se bo (seveda) še lahko dojil. Ali imate kak konkreten predlog zame? Kako naj razložim starejšemu, da zanj je dojenja konec, mlajši pa se lahko še naprej doji? Ker skrivati se s tamalim pred tavelikim se ne nameravam, še manj pa nameravam odstaviti tudi mlajšega, samo zato, da bi bilo večjemu odstavljanje lažje sprejeti.

V dilemi sem tudi zato, ker ima starejši do mlajšega zdaj resnično krasen, ljubeč odnos, z minimalno ljubosumja in tega ne bi rada na noben način uničila.

Resnično hvala za pomoč in nasvet!

Pozdravljeni, Datelj!

Razumem vaš stres in vašo stisko, zato tudi vašo odločitev, da morate nadaljevati drugače.

Ne vem, če vam bo moje pisanje v pomoč, ker ne poznam vašega starejšega fantka, a bom poskusila. Iz napisanega bi presodila, da vašega intenzivnega malčka morda poskusite na prvem mestu umakniti iz situacij, ko dojite, kadar je to mogoče. Torej, ko lahko fantka s čim zamotite ali ga zamoti kdo drug, dojite v drugi sobi, da dojenja ne bo opazoval. Če tega ne bo videl, se kdaj morda ne bo spomnil, ko bi sicer se. Zvečer bi morda uvedli rutino, da se starejši fantek prvi umiva, mu posvetite pozornost z branjem, morda ga lahko da spat oče, dojenje mlajšega pa se prestavi na čas, ko bo večji že v posteljici oz. ko bo zaspal, na katerikoli način je to že mogoče. Seveda je še precej majhen in otroci v njegovi starosti ne bodo še nujno znali zaspati kar sami, zato bo morda potreboval več pozornosti.

Je mogoče, da bi starejšemu, če ima krzno obdobje, posvetili več časa kot mlajšemu? To se sicer sliši razmeroma čudno, toda take krize pridejo in hvalabogu, da je mlajši morda toliko bolj umirjen in dojenja ne potrebuje toliko za cartanje, morda lahko mlajšega večkrat prevzame očka, babica ali kdo od sorodnikov, da se vi lahko pogovarjate in stiskate s starejšim.

Mislite, da ima krizo odstavljanja ali še kakšno drugo osebno ali družinsko krizo (npr. varstvo, več odsotna mati, več odsoten oče, selitev, kakšne druge večje spremembe)? Je bil fantek v zadnjem času precej bolan? TO bi lahko zelo vplivalo na njegovo povečano potrebo po telesnem stiku in cartanju, tak otrok lahko še nekaj časa po preboleli bolezni postane napornejši. Neješčnost in obračanje k mami je pogosto posledica bolezni tudi pri malčkih.

Datelj, verjetno vam ne bom povedala nič novega s to povezavo, kajne? Odstavljanje z ljubeznijo: http://med.over.net/forum5/read.php?94,1978884,1978888#msg-1978888

Iz tega boste razbrali to, kar najbrž že veste: odkriti tiste tehnike zamotenja in zamikanja, ki otroku ne povzročijo frustracije in ki pri njem sploh delujejo, kar ni vedno lahko. Če se rad kopa, čofota z igračkami v topli vodi, zakaj mu ne bi npr. sredi dneva ponudili pomirjujoče kopeli, morda ko zaznate, da utegne postati naporen. Če ima rad določen prigrizek, npr. sir ali kakšen sadež, zakaj mu ne bi ponudili tega namesto kosila, če vidimo, da ga kosilo spravi v frustracijo in sili na dojko. Ni tako pomembno, kdaj poje kaj, sploh ker v takih situacijah kosilo otrok tako ali tako pogosto povsem zavrne. Ne priporočam podkupovanja s sladkarijami, morda pa včasih lahko najdemo določeno jed ali napitek, ki bi otroka dovolj motivirala in zamotila, le veliko stvari moramo poskusiti. So otroci, ki radi požulijo sladek datelj in se ga ne odrečejo, kadarkoli jim ga ponudimo. Nekateri radi pacajo po lončku smetane, ki smo jim jo zmešali z žličko medu, notri vstavljajo koščke jagod, ribez ali borovničke, in jih nato pobirajo z žličko. Vem, da je zelo težko, kadar je otrok neješč, morda pa bo jedel nekaj, kar bo sam izbral v hladilniku, iz nabora, ki mu ga boste vi postavili na spodnjo poličko. Kar ne želite, da je, umaknite z vidnega polja. Otroci ponavadi v tej starosti veliko dajo na to, da se lahko nekaj že sami odločajo, prav tako je pri izbiri igračk, oblačil, poskusite mu dajati veliko na izbiro v najrazličnejših situacijah, to ga utegne motivirati ali izzvati in zamotiti sitnobo in vztrajanje.

Prav mogoče je, da bo starejši otrok potreboval nekaj časa 2-3-krat več pozornosti od mlajšega. A to seveda ne pomeni, da bi mlajšega zanemarili ali manj dojili, le morda boste morali biti pri tem nekoliko diskretnejši oz. prositi za več pomoči pri mlajšem. Težko vem, kako se bo starejši odzval na to, nekateri materino prisotnost vedno skušajo uporabiti za dojenje, drugi pa so dosti bolj mirni in manj sitni, če vidijo, da mamica pristopi k igri, bere knjige ipd.. Otrok vas lahko na ta način bolj začuti in morda to potrebuje. Če bo tisto prvo, da bo kar silil na dojko, pa sta predvsem dve stvari: ena je, da mu večkrat na njegov način pojasnite, ga ne kregate in mu ponudite dobro alternativo, druga pa je, da greste z njim ven, kjer so okoliščine drugačne in kjer ga bodo zamotile kakšne druge reči kot doma.

Glede skrivanja se strinjam, skrivanje ni na mestu, je pa morda nekaj časa, dokler starejši ne bo pripravljen razumeti, treba nekaj diskretnosti, da ga ravno s tem dojenjem ne dražimo.

Ali ima fantek še pleničko? Pri malčkih, ki lulajo v kahlico, se da morda reči, da zdaj so že veliki in da ko bo dojenček tako velik, da bo lulal v kahlico, se tudi on ne bo več dojil. Ali pa pogledate kakšno drugo veščino, ki jo obvlada in naredite podobno. Hkrati mu dajte vedeti, da se tudi veliki fantki še stiskajo, igrajo… z mamico in očkom, le da na druge načine, uporabite primere.

Morda boste našli še tukaj kaj uporabnega. Odstavljanje malčka:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6505437 (36m, pogovor z otrokom o odstavljanju)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4737467 (15m, ne morem več)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6386823 (14m, odvisna od dojenja, intenzivna malčica)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1985633,1985663#msg-1985663 (15m, mali odvisnik)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6300174 (16m, odstavljanje malčka brez pomoči očka)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,7432040 (19m, noče stran od mame, kriza odstavljanja?)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5855370 (25m, prepogosti podoji)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5748419 (14m, zjutraj in zvečer, rada bi nehala)

Draga gospa Mojca, najlepša hvala! Bom si vzela čas in prebrala pripete linke.

Prav imate, vsekakor želim odstaviti otroka z ljubeznijo in ne grobo. Medtem sem brskala po forumu na kellymom.org in našla nekaj nasvetov prav za svojo situacijo. Eden, ki se mi je zdej smiseln in se je v zadnji dneh lepo obnesel, je bil tale, da starejšemu sama ponudim dojenje, ko meni ustreza, saj bo tako imel občutek, da je na dojki še vedno zaželjen in se je ne bo tako oklepal.

Tudi v tem imate prav, da je otrok postal bolj zahteven glede dojenja po bolezni. Imeli smo že prav lepo urejeno, da se je dojil samo še zvečer pred spanjem, nato pa je staknil virozo, bruhal in sem mu namesto hrane in delno tudi pijače ponudila dojenje, materino mleko je pa lepo prebavljal. Nato sva nekako prešla na dve dojenji dnevno, pred počitkom/spanjem, potem pa je s stopnic padel na glavo, si ‘pridelal’ frakturo in sva bila skupaj 6 dni v bolnici na opazovanju. Mlajši je prišel vsak dan na celodnevni obisk, ampak ker sem seveda imela ogromno časa, pa še malo sem ga želela pocrkljati, sva se s starejšim precej dojila, tudi 4, 5x na dan. In potem je seveda doma zahteval enako oz. še več.

Ampak mislim, da mu je tudi tisto z mlekcem, ki se je ustrašil njegovega drenja in je pobegnil, pomagalo v smislu, da zdaj z drenjem več ne izsiljuje. Morda malce positnari, včasih še to ne, in se večinoma da lepo zamotiti. Še ena strategija, ki je bila opisana na kellymom, je to, da ne rečem vedno ‘ne’, temveč včasih tudi ‘da, ampak kasneje’ oz. ‘boš dobil pred spanjem’ ipd. In mu potem ponudim sok ali prigrizek.

Vsekakor pa sem se zavoljo lastnega duševnega zdravja odločila, da moram (ljubeče) postaviti jasne meje in se jih držati. Trenutno je to dojenje dvakrat dnevno, nato pa bom čez poletje naredila prehod v enkrat dnevno. Če bo to lepo sprejel in ne bo gnjavil za dojko čez dan, se lahko zaradi mene doji enkrat zvečer tudi do četrtega leta, če mu bo odgovarjalo.

Glede poskušanja različnih stvari kar se prehrane tiče, pa se zgolj delno strinjam z vami. Prav takšno iskanje, ponujanje, itd. je po mojem mnenju sploh ustvarilo problem (na žalost je imela tukaj tudi babica prste vmes). Dostikrat bi si zmišljeval ‘bi to… ne, bi ono… ne bi prvo… ne bi ničesar, joško!…’ itd. Ampak če vztrajam, da lahko poje to ali pa nič in da absolutno mora pojesti, kaj vem, dve žlici nečesa (kar sicer pozna in ima rad), če se želi potem dojiti, pa to tudi naredi. Se mi zdi, da včasih, ko je bila hrana malo bolj omejena dobrina, si otroci niso kaj dosti zmišljevali. Ali so pojedli, kar so dobili, ali so bili lačni. In vsi, ki so odrastli na ta način, so sposobni normalno pojesti karkoli, ker je hrana pač najprej hranilo, šele potem pa užitek. In v čimvečji možni meri bi rada svojemu otroku privzgojila enako.

Vse tole skakanje okoli otrok, pa da bi jim ja v vsem ugodili, pa naj bo vse čimmanj travmatično za njih, pa bognedaj da bi jih kdaj postavili pred dejstvo… vse to pelje v posameznike, ki se kasneje niso sposobni soočiti s preprekami, porazi, realnim življenjem pač. Otroke vzgajamo v odvisnike, kar seveda blazno koristi potrošniškemu kapitalizmu…ampak to so že druge teme. Sem pa seveda kot vsak starš naše dobe razpeta med nekim permisivnim (zdaj že kar normalnim) in avtoritativnim načinom vzgoje, in najti neko pravo mero ni vedno lahko.

Hvala lepa še enkrat za vašo pomoč in spodbudne besede, res so pravi balzam za dušo.

Se zelo strinjam z vami in zadnjim napisanim delom o naših skrbeh kot staršev, da otrok ne bo prikrajšan; dvojčka sem dojila brez dodatkov, enega 19 mes, drugega 24 mes. Tudi jaz nisem vedela kako zaključiti, ker je bil eden bolj vztrajen, vendar kljub temu nisem hotela drugega spominjati na dojenje, ko sem ju odstavljala. Ker sem imela to možnost, da nisem bila večere sama doma, sem zadnje mesece dojila ločeno, potem je prvega odstavljenega uspaval oče, drugega pa sem dojila v drugi sobi, da odstavljeni ni nikoli vedel, da se bratec še doji. Če se je dojeni želel dojiti, sem pač rekla, da se ne moreva tu v dnevni sobi, ampak drugje, da bratec ne vidi, ker ni več dovolj mleka. Potem sem dojenje zelo skrajševala in preusmerjala v igro čez dan in zvečer uvajala veliko drugih reči, da sem ga preusmerila (pravljica, pesmice, prstne igrice, tapkanje, masiranje po telesu, pestovanje, zibanje, nošenje…). Tako, da sem kar pospešila, ker resnično nisem mogla več, pa je šlo kljub kar vztrajnemu karakterju gladko. Potem ga je kak večer prevzel oče pri uspavanju, pa spet kdaj jaz, pa sem tako preskočila kar nekaj dni, potem pa je sledil 2.roj.dan in sem malo obrnila na to temo, da bosta že dve svečki na torti in da jo jejo veliki fantje, mali, ki se še dojijo, pa še ne morejo jesti torte. Potem ga je bolj uspaval oče, jaz pa sem še vedno spala ponoči zraven – družinska poselja.
Kot pravite, res poskušamo v vsem ugoditi, ponujamo preveč izbire in ki jo otrok v tako veliki meri ne zmore (primer ponujanja hrane), pri tem pa niti ne počakamo in ne damo možnosti,časa, da bi otrok lahko sploh poskusil ali prakticiral pri določenih rečeh.
Pri vsej skrbi za otrok pozabimo nase in na zdrave frustracije, skozi katere mora vsak otrok za uspešno vključevanje v družbeni prostor.

Srečno!

Draga aiken, hvala za odgovor in vaso izkusnjo- se povsem strinjam z vami. (trenutno nimam sumnikov, se opravicujem)

No, lahko porocam, da ze stiri dni dojim samo mlajsega otroka. Odlocitev o tem, kako in kdaj nehati dojiti mi je odvzelo oz. olajsalo dejstvo, da mlajsi otrok ni napredoval tako, kot bi moral. Padel je nizko pod povprecno krivuljo, pri 8 mesecih ima 6,5 kg (sicer je normalen, zdrav, zivahen). Zdaj ga pospeseno dohranjujem in tudi cimvec dojim.

Vecjemu sem razlozila, da je prisla teta (patronazna) in stehtala bratca in da se ni dovolj zredil, zato bo moral zdaj dosti papat, on pa da je ze velik fant in da ne rabi vec papat pri mamici in da se bova pocrkljala na druge nacine (in sem jih nekaj nastela). Sem mu rekla, da je to zdaj zadnjic, da se doji, da naj uziva, pol pa bo konec. Mi je slo kar malo na jok. 🙂 Ampak sin je to lepo sprejel, sicer je se vsak dan vprasal za dojenje oz. rekel da potem bo pa on, ko se beba naje, ampak nic kaj ne protestira, ko mu odkimam in recem, da ne, da midva se drugace cartava.

Se mi zdi, da je bistveno tudi to, da se mamica resnicno odloci. Ker potem otrok tudi zacuti to odlocenost in zadevo sprejme kot dejstvo, ne kot nekaj, kar bi se dalo se izpogajat.
V odnosu med njima nisem opazila nobenih bistvenih razlik, mlajsega pa dojim kjerkoli in kadarkoli, se ne umikam ali skrivam.

Jupijajeeej! ;)) [trkam, da bo ostalo tako tudi naprej]