odšla je
v soboto je spakirala in odšla… po 7 letih zakona se je odločila da ne čuti do mene tisto kar bi morala…da me ima še vedno rada ampak ne na način na katerega bi si jaz želel… solze, objemi, prepričevanje… najin 6 letni sin je popolnoma zmeden… želim si da se ne bi nikoli zgodilo… čeprav sem še mlad pred seboj ne vidim prihodnosti… misel na samomor… ampak kdo bo mojega sina učil smučat, igrat nogomet, rolat,… bojim se da bi tako zapečatil še njegovo usodo… rad ju imam … vse bi naredil da bi bilo spet kot nekoč… danes me čaka še predstavitev zadeve staršem prijateljem… pritiski, pritiski… grozno je biti sam doma… tišina…tišina… kako si naj pomagam?
Živjo!
Približno vem, kako hudo je!
Edini nasvet, ki ti ga lahko dam – obrni se na prijatelje, sorodnike, na tiste, ki jim lahko zaupaš, na ljudi, ki jim lahko vse poveš, zdaj res rabiš pomoč in tolažbo in prijaznega človeka, ki te bo poslušal. Razjokaj se, tuli, stokaj, napiši cel roman o tem, kako hudo ti je.
Ko boš manj žalosten in jezen, poskusi počasi navezati stike z ženo – poskusi počasi izvedeti, kaj ji je manjkalo – pogovor – zelo oseben, zelo tankočuten, samo poslušaj – verjetno ti bo povedala marsikaj – potem je pa na tebi, ali bi kaj od tega lahko uresničil – ali je še možno kaj popraviti – morda te še ima rada.
Ženske ne gremo iz zakona kar tako, zelo dolgo o tem razmišljamo in se odločamo, samo eno napako imamo, da ne spregovorimo o zadevah, ki nam niso všeč ali ki jih pogrešamo – kar nosimo jih v sebi in potem se enkrat nabere preveč.
Drži se! M.
Ampak sigurno je dolgo premišljevala, se hotela pogovoriti s teboj, ti nakazovala, da nekaj ni v redu… Ni se odločila to soboto. Kaj je bilo narobe?
Razmisli. In potem ostanita strpna, pogovarjajta se drug z drugim. Oba bosta skrbela za sina, pa naj se stvar odvije kakorkoli.
Ti pa se nikar ne predajaj črnim mislim. Mogoče si preberi maile nekaj pravkar ločenih žensk, ki so pisale tukaj. Zakaj so odšle in kaj so čutile. Da boš vedel, kako se postaviti spet na noge.
Srečno.
Hudo! Boli! Žge! Žre!… Vendar ženske ne odhajamo kar tako… Bistveno je, da si ta hip dopustiš vsa čustva, ki te preplavljajo…Očisti svoje telo, srce, um, dušo… Ko boš začutil v sebi mir, boš šele pripravljen. Na kaj? Na pogovor s tvojo ženo. Bodi pripravljen, da boš slišal marsikaj, ampak če boš izhajal iz ljubezni, se ti bo zgodilo, tisto kar najbolj potrebuješ. Kaj je to, nihče ne ve…
Pozdravljen,
ko izgubimo, kar imamo se zavemo njihovih vrednot. Ostal ti je sin, prijatelji, starši in veliko drugega. Ne dovoli, da izgubiš še kaj. Bolelo bo.
Sprejmi to kar imaš, čez čas boš gradil dalje, kajti s tem boš vzgajal sina in ker želiš, da tudi on uspe, mora videti, kako to dela njegov oče.
LP
Vem.Grozno je biti sam doma.Govorim iz svojih izkušenj.Vendar verjemi, za dežjem vedno posije sonce.
Izjoči svojo bolečino…vzemi si čas…in ko bo minilo nekaj časa se pogovorita.Vse se da, če se le hoče.In prepričana sem, da boš svojega sina lahko učil smučat, rolat, ipd.
Tako kot so ugotovile že moje predhodnice. Tvoja žena se ni odločila za odhod čez noč. Vse je skrbno premislila in odšla, ko več drugače ni šlo.
ljudje pridejo. in grejo. vsaka stvar ima svoj konec. moj je tudi odsel… po 10ih letih. neznosen ja ta mir. neznosne so ure. trenutki. samota. to ubija. vem. poznam. boli.
.. urnik sem si tako zapolnila, da niti ure v dnevu nisem bila frej. tako sem koncala magisterij. se naucila jezikov. postala instruktorica za fitnes.. nevede. mimogrede. dolgo sem ga prebolevala. danes mineva drugo leto. in kaj imam zdaj najraje pri sebi? samostojnost, neodvisnost in znati biti in skrbeti sama zase. njegov odhod mi je dal nekaj, da sem postala to, kar sem rada.
naj ti sije soncek!
mojca