odšel je
Pred nekaj dnevi je spakiral kovčke in šel. Izbruh zaradi malenkosti, veliko grdih besed in odhod. Ni bilo prvič, to vajo je ponovil že nekajkrat, vendar tokrat izgleda dokončno. Ko se je dogajalo prej, sva si vedno ali padla v objem ali se toliko časa pregovarjala, da se je on na koncu kao odločil zame, da bova poskusila drugače, ker on me ima res rad, rad bi imel otroke z menoj itd. Samo nikoli nisva poskusila drugače. Ker enostavno ni mogel sprejeti ideje, da morava spremeniti način komuniciranja. V resnici ni bilo kakih hudih stvari med nama, nič, česar s primerno komunikacijo ne bi mogla rešiti. Ampak on je take narave, da nalaga in nalaga in potem izbruhne. Vedno sem ga prosila, naj pove prej, ker potem, ko me s svojim izbruhom prizadane, se je nemogoče pogovarjat. Pa nekako ni šlo. Moje prošnje in razlage, da morava prerisati te vzorce komunikacije in da si za to poiščiva zunanjo pomoč, je dojemal kot pridiganje. Da sem polna knjig. Da če sta dva za skupaj, tega ne rabita.
Po njegovem predzadnjem odhodu sva se celo začela pogovarjati, z muko in počasi, sproti sva pisala sklepe. Še vedno sem upala, da bi ga potem lahko prepričala še v kaj več, npr. šolo čustvene inteligence ali kaj drugega. Vendar ni počakal, da bi sploh videla prve rezultate. “Saj ni nič drugače” in je šel.
Boli me za znoret. Ker nisva niti poskusila tako, kot bi si on želel. In ker zares ni bilo nič takega, da se ne bi mogla dogovoriti. Polno enih banalnih, vsakdanjih malenkosti, ki so njega motile, pa jih ni znal (nisva znala) skomunicirati.
Po treh letih se mi je torej podrl svet. Vsi so naju spraševali po poroki, otrocih. On pa se je pri 38-ih raje odločil za svobodo, kjer se mu ne bo treba prilagajti, polagati računov ipd. Počutim se zavrženo, luzersko in nimam pojma, kako naj grem dalje. Kako naj živim in kako naj preživim? Tudi misli o otrocih lahko pokopljem…
Ocitno fant ni bil pripravljen da vam nudi tisto kar ste vi zeleli.Ni bil pripravljen na odgovornosti skupnega zivljenja-druzinskega zivljenja. Iskal je pot ven in edini nacin da jo je nasel je bilo z ne-sodelovanjem in ne-pripravljenostjo da bi stvari sle v pravo smer. On tega ni hotel zato se ni zgodilo. Pac, (po njegovem) ni delalo in je odsel. Zelo enostavno.(coward)
In zato , mislim, da ste vi tista ki je na koncu lahko srecna daje odsel. Naredil vam je uslugo, ker tudi ce bi ostal in bi se porocila bi bil custveno odsoten in VI nebi bila srecna stem.
Razdor skupnosti je vedno traumaticen, toda vzemite si cas in razclenite vase odnose ko ste bila skupaj in boste tudi sama videla da nebi mogla nic narediti da bi ga obdrzala in da na koncu koncev ga tudi nebi hotela, ker si zasluzite vec kot vam je on nudil.
Imam zelo velike upe za vas, da nekega dne boste srecala nekoga ki bo hotel biti z vami in vas bo vzel taksno kot ste in ne boste rabila tako tezko delati da ga obdrzite, ker bo sam hotel ostati z vami. Vso sreco vam zelim.
Pozdravljeni!
Najbrž ni veliko ljudi, ki ne bi že kdaj izkusili tovrstne bolečine, občutka zapuščenosti, izgube… Podrli so se vam načrti o skupni prihodnosti, poroki, otrokih; kar naenkrat je treba poiskati, si izmisliti plan B.
Vem, da boli. Običajno je, da po nekaj letih skupnega življenja, načrtovanja in postavljanja temeljev za prihodnost, vzajemnega vlaganja v odnos občutite žalost in bolečino. Ste v procesu žalovanja, v katerem boste lahko občutili cel spekter čustev – od jeze, bolečine, razočaranja, sramu, strahu, krivde, izgube, osamljenosti do soočenja s situacijo, odpuščanja in novega začetka. Verjetno si v tem trenutku težko predstavljate, da imate možnost na novo začeti, najprej sami s sabo, nato najbrž še s kom, novim partnerjem.
Preteklosti vam ni treba pozabiti, morate se le naučiti živeti z njo, jo sprejeti kot del življenja, ki je zdaj zaključen. Posvetite se sebi in stvarem, ki vas veselijo, zapolnite čas z aktivnostmi – potovanja, izleti, športno rekreativne, ustvarjalne delavnice, morda učenje česa novega (tuj jezik, ročna spretnost…) itd. K sodelovanju povabite kakšno prijateljico ali znanko. Na ta način se boste zamotili, da ne boste mislili le na razhod, pa tudi spoznavali boste nove ljudi.
Nič pa naj se vam ne mudi. Prepustite se toku življenja.
Srečno!
Draga Še ena…!
Vem, kako se počutiš. Jaz sem v skoraj enaki situaciji, kot ti (samo da sva bila midva skupaj 4 leta), zato sočustvujem s teboj. Čeprav je minilo nekaj tednov od njegovega odhoda, sem še vedno izgubljena…v službi se ne morem skoncentrirati, v mislih se kar naprej pogovarjam z njim (tisto, kar bi mu morala povedati, pa nisem, ali obratno, kaj ne bi smela storiti, pa sem), zapletam se v če-je in zakaj-e in vse skupaj semi zdi kot nek neresničen vrtinec, ki me premetava sem in tja.
Da ne govorim o popoldnevih in večerih, ti so najbolj ubijalski. Ne morem zaspati zaradi misli, ki mi rojijo po glavi, zjutraj se zbudim zabuhla od joka in s črnimi podočnjaki. Po vsem razmišljanju in razglabljanju pa je rezultat enak- ni ga. Napisala sem mu pismo, ki je zvenelo deloma kot opravičilo, deloma kot prošnja, naj se vrne, ker ga še vedno ljubim, pa mi niti odgovoril ni. Po 4 letih nisem vredna niti odgovora!Tudi jaz se počutim kot totalna zguba, verjemi mi. Kar naprej se sprašujem, kaj hudiča je z mano narobe.
Včasih ga vidim (žal se temu ne da izogniti, ker se zgodi slučajno) in takrat imam občutek, kot bi mi nekdo zabodel nož v trebuh. Reče samo živijo in gre naprej…jaz pa se še tri dni po tem tresem od živčnosti.
Vem, boli za znoret. Problem je, ker nič ne pomaga, pogovori s prijateljicami zaležejo bolj malo,nekajkrat sem poskusila alkohol, pa je bilo še slabše in sem raje nehala. Brala sem poste tistih, ki so šle skozi to, pravijo, da se počasi obrne na bolje, čeprav zdaj še nimam tega občutka. Eni dnevi so malo boljši, ko vsaj nisem na robu joka, drugi pa so totalno poden.
Vsak dan molim, da bi vsaj bolečina malo popustila..