Kaj menite, je otrok, ki je končal šolanje in se zaposlil dolžan prispevati k družinskemu proračunu ali se vam to ne zdi umestno dokler živi doma?

Pozdravljena!
Meni se to zdi čisto umestno. Vseeno pa se mi zdi, da je malo odvisno tudi od tega, kakšen je otrok in kakšne ima načrte. Če gre za takega, ki živi iz dneva v dan, brez pravega načrta, kako si misli urediti življenje v pridhodnosti, ne pomaga v gospodinjstvu, vse zapravi zase, prihrani pa nič – no, takemu bi jaz vsekakor izstavila kakšen računčič. Če pa gre za otroka, ki hrani denar za nek cilj, recimo za nakup stanovanja, tudi sicer ni zapravljiv – takemu pa bi pomagala, da do cilja čimprej pride, tako, da pač ne bi računala nič. Seveda so med tema dvema skrajnostima še vsakovrstne nianse, ampak jaz bi bi vsekakor dala na tehtnico to dvoje.
Mene to čaka čez kaki dve leti.

Veliko sreče!
Maja

V takšnem položaju je več faktorjev: kakšna je višina njegove plače in kakšen je zaslužek-višina ostalih družinskih članov, ali ne more prispevati, ker vlaga v svoj velik projekt- svoj novi dom, ali je zaposlitev le za nekaj mesecev in zato varčuje=ne prispeva v družinski proračun, ker rabi za čas brez službe. Vsekakor, če ne obstaja noben od teh faktorjev mora prispevati svoj delež za skupno bivanje.

Ja, seveda je prav, da prispeva. Samoumevno je, da vsak, ki ima prihodke iz dela, da prispeva k življenjskim stroškom.
To je tudi temelj dobre vzgoje. Sicer ga boste vzgojili v razvajenega otroka, ki ne bo nikoli samostojen. Taki se tudi nikoli ne radi osamosvojijo. Le zakaj, ko pa doma ni stroškov. Tako lahko plačo porabi za svoje užitke.

Imam prijateljico, ki jo imam zelo rada. Vedno je bila pridna, poštena, dobra kot kruh. Z možem se v redu razumeta. In kje je problem? Imata sina, ki je star že 38 let pa do danes še ni nikoli in nikjer delal drugje kot v ponesrečeni trgovini doma. Ima narejeno poklicno šolo, vendar sta mu starša takrat, ko jo je končal (nesrečnega leta 1992) omogočila in odprla doma majhno trgovinico. Takrat so trgovine rasle kot gobe po dežju pa tudi zapirale so se še hitreje.. Izkazalo se je, da trgovina nima prihodnosti, kupcev ni bilo tudi ponudbe niso imeli dobre, ker niso imeli denarja za zaloge. Šele po 10. letih so jo zaprli, ker so se kar naprej prepričevali, da nekoč pa bo bolje. Pa ni bilo. Suma sumarum: od takrat fant nič ne dela. Prijateljica mu je zrihtala že več spodobnih služb pa fant niti slišati ni hotel, da bi šel delat, v službo. Na zavodu za zaposlovanje so mu omogočili, da se je dodatno izučil za določen poklic pa ga nič ne zanima. Tako sedaj doma lenari in si ne pusti nič reči, starša pa ga živita s skromnima pokojninama. Včasih se mi ona iz srca zjoče in me sprašuje za nasvet, ki ji ga jaz pač ne znam dati oziroma ga ne upam, ker bi jo preveč ranila. Namreč moje mnenje je, da naj mu postavita ultimat: poišče naj si službo, da se bo končno pri svojih več kot zrelih letih!! preživljal sam in – zakleniti hladilnik:-(( Prijateljica se boji, da se bo z njim potem zgodilo kaj slabega, da bo odšel od doma, da si bo kaj naredil itd…
Kaj bi ji vi svetovali? Jaz nimam idej.. Hvala za nasvete!

Odraslemu otroku je treba jasno povedati, kakšna so pravila doma, pa stroški in da je vse po vaše. Ker se večina s tem ne strinja, ponavadi grejo na svoje in so veliko bolj srečni, kot da doma maltretirajo starše, starši pa trpijo.
Za oboje je bolje, da otroku pomagamo, da gre na svoje, če dela, pa še to ne, če zasluži vsaj 1000 e.
Je pa treba prerezati popkovnico prvič, ko izrazi željo po odhodu, drugače se to zavleče do 50.leta otročka:)