Poskušala bom čim bolj na kratko orisati trenutno težavo.

S partnerjem skupaj že skoraj 20 let, dva najstniška otroka. Veza….tako tako, meni manjka dosti stvari, vendar je partner nedojemljiv glede tega, tako da….večinoma sem sprijaznjena, občasno pa mi malo pride na plano in takrat imam mnogo samogovorov. Ja, samogovorov, ker pogovor s partnerjem je vedno kratek in neproduktiven.
A to ni sedaj prvotnega pomena.
Teden dni je bil na službeni poti. Ko se je vrnil, sem dajala umazane stvari prati in na enem od oblačil zagledam nekaj, kar bi lahko bila tudi sled pudra. Ničesar nisem rekla, ob trenutku, ko me je vprašal, če sem žalostna zaradi nečesa, sem odgovorila da ne, ampak zaradi pudra na majivi. Njegova reakcija je bila : a dej dej….In to je bilo to.
Naslednji dan si je želel intime, sem ga zavrnila in navedla, da me je to zabolelo in da se pogovoriva. v tistem trenutku je vzrojil, da ne bi rabil na sl. pot, če bi želel sexa, da če bi že, potem bi oblačila pregledal in zavrgel takšna z dokazi, se obrnil in zaprl vrata. Preden je odšel od doma, mi je še zabrusil, da me ima počasi poln k.u…c in da naj malo razmišljam in ponovno ponovil, da me ima polno mero in da bom spakirala.
Naj povem, da nisem niti za odtenek dvignila glasu, vmes sem mu prigovarjala mirno, da bi se rada pogovorila in da tak način ni pot do rešitve, on pa je vztrajal s prej navedenimi besedami.

Sedaj me morebitne sledi ne motijo več toliko, žalosti me njegova reakcija, da sem mu morda tako malo vredna spoštovanja, da bi (me?nas – z otroci) kar spakiral in postavil pred vrata.

Tega ne morem ‘prežvečit’, nadaljnji pogovor je seveda skoraj nemogoč, ker je zanj zadeva zaključena.
Razmišljam tudi o pregovorih: napad je najboljša obramba in pa….da če se ne bi razjezil, bi z mirnostjo ali ignoranco priznal.

Kaj naj si mislim? Seveda sem za zvestobo, a verjamem, da je te čedalje manj med ljudmi.
Plaši me dejstvo, da nimam(o) kam iti, da sem brezposelna (to je že druga zgodba) in popolnoma odvisna od njega v materialnem smislu. Vem, da če se bo izšlo z razhodom, da bo zelo kompliciral glede preživnine za otroke in kakršnega koli izplačila v dobro otrok.

Živim z žarečo kepo v sebi. Pogovori s prijateljico niso dovolj, a mnenje mi pomaga….odpira oči v pravo smer…

Hvala

Pozdravljeni solzica15,

vaš položaj res ni zavidljiv. Niste zadovoljni v vezi z moškim, hkrati pa ste od njega materialno odvisni. In tudi v poklicnem smislu (trenutno?) niste na poti realizacije. Torej se kot ženska verjetno ne čutite izpolnjeno. Morda je materinstvo tista stvar, ki vas osmišlja? Vendar pa so vaši otroci že najstniki, torej se približujejo izhodnim vratom vašega doma. In ne potrebujejo vas več tako, kot so vas, ko so bili majhni. Verjetno imate kar precej časa za samogovore. In to je res žalostno, da ste mati in žena pa se lahko pogovarjate samo sami s sabo…
Svoje sporočilo ste začeli s tem, da se z možem ne moreta pogovarjati. Potem ste napisali, da to »ni prvotnega pomena«. Pa vendar, tudi zaključili ste sporočilo s tem, da vas boli to, da se ne moreta pogovoriti. Občutek je, da se že 20 let nalagajo drobna razočaranja, ker v možu nimate prijatelja, nekoga s katerim bi lahko delili svoja občutja. Sta kot sodelavca, on ima svojo nalogo in vi svojo. Hkrati pa je čutiti, da ima on pri tem premoč, saj prinaša denar. Torej ste bolj v vlogi sluge kot sodelavca. Seveda ugibam, a čutiti je, da ste nezadovoljni pravzaprav že ves čas tega odnosa, vendar, kot ste napisali, se trudite sprijazniti se. To ni isto kot sprejeti. Tudi občasne izbruhe nezadovoljstva nekako prekrijete in jih izgovorite na samem. Ni vam lahko.
O vašem možu ne vem nič, le to, kar ste zapisali. Ne želim ga zagovarjati ali kritizirati vas, vendar je vedno dobro, če lahko nek položaj vidimo z več strani. In sicer lahko razmišljam, kako je moškemu, ki ima ob sebi nezadovoljno žensko, ki se ne ceni dovolj, da bi postavila pred njega želje in potrebe. In se vedno umakne, potem na tiho očita. Morda se on strašansko boji ženske jeze in je pripravljen »plačevati« tišino. Morda je to razlog, zakaj skrbi za družino finančno sam. Pa mu je to morda težko, včasih tudi krivično, odveč? To je čisto ugibanje, morda gre za popolnoma drugo vsebino, dejstvo pa je, da sta v odnosu nezadovoljna in nesrečna oba. Obema se je nabralo že toliko, da težko shajata en z drugim.
Ne želim dajati nasvetov, a vseeno se mi pojavlja vprašanje, zakaj se ne usmerite v nek cilj, ki bo čisto vaš. Zakaj si ne najdete službe, saj boste finančno bolj samostojni in se boste tako lažje postavili pred moža in rekli, da vam na tak način, brez besed in pogovora enostavno odnos ni smiseln? Kako to, da ne zahtevate zase ničesar, ampak se samo umikate? Tudi občutek krivde je zaznati pri vas – niti za odtenek niste dvignili glasu; kot da se trudite res vse narediti »prav« in tako pričakujete tudi z druge strani odnos, ki vas ne bo prizadel. Vendar je ta »prav« čutiti bolj kot podrejanje in ne uvidevnost, tenkočutnost do drugega. Kadar gremo v odnos z računico, se nam ponavadi ne izide. In tu imate čisto preživetveno računico, v resnici pa vas znotraj razjeda, besni ste in počutite se zavrženo, nevredno in še kaj. Če o tem s partnerjem ne moreta govoriti, če se ne poznata, če se niti ne zanimata en za drugega, to ni odnos. In seveda sami tega ne morete narediti, ste pa polovica tega odnosa in morate vedeti, kaj v njem želite in česa ne. In ne bi vas smelo biti strah. Strah, da če boste povedali, ne boste preživeli. To ni partnerski, simetrični odnos, ampak suženjstvo, nekaj, kjer vlada močna hierarhična asimetrija. Vem, da ne morete v enem zamahu rešiti nastalega položaja, ki se je gradil 20 let, vam pa iskreno želim, da razmišljate v smeri večje samostojnosti, ker vam bo dala moč, da se postavite zase. Vso srečo vam želim, ker ste vredni svoje svobode!

Kot prvo si poisci sluzbo in imej nekaj svojega denarja,vem da danes sluzbe ne rastejo na drevesu,ampak bolje 600 e kot pa nic..biti odvisen v teh casih od drugega je cista norost,se nase danes tezko 100%racunas,kaj sele na drugega-niti na moza.
mislim da se obremenjujes z napacnimi tezavami-puder na srajci,medtem ko cakajo na akcijo veliko bolj resne tezave-brezposelnost in nobenih lastnih sredstev za prezivljanje.

Dobro zapisano. Ampak gospa, ki sprašuje za nasvet, se bo po mojem zatekla kot noj z glavo v pesek in ne bo nič več videla in slišala. Težko je iz ustaljenih obrazcev kaj spremenit. Dobra šola za vse neodvisne, kako je dobro imeti svoj denar in stanovanje, ker si v nasprotnem dekla, suženj in to celo lastnemu možu, ker so biseri redki, ki bi znali spoštovati mater in ženo.