Pozdravljeni

Z bivšim partnerjem sva narazen že 3 leta. Imava 2 punci ki živita pri meni in ga občasno obiskujeta. Njegova situacija je malo bolj zapletena zato preživnine ne plačuje in tudi nekih rednih stikov ni. Mi pa neprestano kontrira pri vzgoji, hoče bit vpleten v vse kar se dogaja in nasprotuje vsemu kar se pri nas doma dogaja. Malo imam že tega dovolj in me zanima kaj menite vi? Jaz za otroke poskrbim, trudim se biti dobra mati in mislim da jima nič ne manjka. Ali sem se dolžna z njim sploh še o čemerkoli pogovarjat, razen da mu sporočam če je kaj narobe z otroci in o tem kaj se v šoli dogaja? Želi tudi da skupaj urejava svari ki so včasih bile skupne, po mojem mnenju mi tega ni potrebno. Jaz sem šla svojo pot in morem uredit svoje zadeve on pa pač svoje v katere se jaz ne vmešavam. V glavnem mislim da želi še vedno imeti nadzor nad vsem.

Prosim za kakšen nasvet kako naj se temu uprem oz kako naj zaključim s tem da me bo nehal neprestano spravljat v slabo voljo in mi ne pusti živeti mojega življenja kot ga imam sedaj .

hvala

Pozdravljena.
Ločitve so res čustveno res zahtevni procesi. Najhujše so t.i. sovražne čustvene strategije, kjer starša preko otrok razčiščujeta svoje sovražni in odklonilni odnos. Vaš bivši ne plačuje preživnine in nima rednih socialnih stikov, hkrati pa se – kot pravite – vmešava v vzgojo. Vi bi ga pa radi nekako ‘odslovili’ iz te starševske vloge.
Mislim, da ni prav ne eno ne drugo. Na centru za socialno delo uredite glede preživnine in stikov. Imeti stike ni samo privilegij, ampak tudi dolžnost. Res je sicer, da imam premalo informacija, kakšne so to razmere. Včasih, če gre za stvari, ki so za otroka škodljive, je situacija drugačna.
Seveda pa je on še vedno oče in ima pravico, da je vključen v vzgojo otrok. Samo, če on nima stvari razčiščenih znotraj sebe, potem je tudi to lahko ena od sovražnih strategij, samo da bi VAM nagajal, ne pa da so v korist otroka.
S temi problemi se srečujemo pogostokrat in otroci so tukaj res na sredini. Res pa je, da ne glede na to, kakšni so starši, jih otroci vedno pogrešajo in po njih hrepenijo. Tudi vaši. Tega se morate zavedati, zato rešujte stvari tako, da so v korist otrok.
Če sta vsaj še toliko prijateljska, bi vam svetovala, da obiščeta kakšnega terapevta in v varnem okolju naslovita to vajino dinamiko. Če on tega noče, pa pojdite vi. Zavedati se je treba, da je potrebno delovati v korist otrok.
Če ste doma kje v bližini, se lahko oglasite tudi pri meni.
Vse dobro.